Ljudje
Dobila sem zlo, dajem dobro.
Bili smo zraven pri rojstvu nagrade. Poglej, društvo za vseživljenjsko pomoč, jo je poimenovalo po svoji ustanoviteljici, nekdanji Janini novinarki Renati Ažman. To je nagrada, ki pravi: Hvala. Hvala, ker pomagate. Hvala, ker vam je mar. Dobila jo je novinarka N1 Barbara M. Smajila, ki je lani v seriji člankov razkrila sramotno ravnanje z bolniki v ljubljanski psihiatrični bolnišnici v Polju.
Rane se celijo: »Metuljev fant« se odlično počuti
Čeprav se je petletni Miloš rodil z redko in zelo kruto genetsko boleznijo, ki povzroča izjemno občutljivost in ranljivost kože, ima po drugi strani srečo, da so z napredkom znanosti začeli razvijati zdravila, ki mu lahko pomagajo. Fantek je namreč eden prvih iz Evrope, ki je pred dvema mesecema začel v otroški bolnišnici Children’s Wisconsin v Ameriki dobivati novo revolucionarno gensko terapijo, ki je v Ameriki na voljo od lanske pomladi. Miloš bo z mamico tam ostal pol leta. Ker je terapija dosmrtna, si v Društvu Viljem Julijan, kjer so pomagali najti zdravljenje za Miloša in zanj zbirali sredstva, prizadevajo, da bi zdravilo odobrili tudi v Sloveniji in bi ga lahko dobival doma.
Neopazno sem drvel v prepad: Andrej Hofer se je pogumno spopadel z alkoholnimi demoni
»Čeprav sem bil vse življenje obkrožen z alkoholom, saj je bilo tudi v naši družini kar nekaj 'družabnih pivcev', do petindvajsetega leta alkohola nisem pokusil. Potem pa mi je življenje naložilo bremena in sem si jih lajšal s kozarčkom rujnega. Neopazno sem drvel v prepad, na koncu mi olajšanja niso prinesli niti litri popitega alkohola. Zavedel sem se, da je vrag odnesel šalo in da moram nekaj ukreniti, sicer se ne bo dobro končalo,« začne svojo izpoved cenjeni voditelj, urednik in novinar z RTV Slovenija Andrej Hofer. Brez skupinske psihoterapije v Psihiatrični bolnišnici Idrija, pravi, mu ne bi uspelo.
Ženska z najlepšo pisarno na svetu
»Fascinirala me je organiziranost v panju, začarali pa aerosoli, ki jih sproščajo čebele. Bolj zdravilne meditacije si ne bi mogla zamisliti. Čeprav sem zelo analitičen tip človeka, ki pretehta vse vidike, preden se za kaj odloči, sem odločitev, da se začnem ukvarjati s čebelarjenjem, sprejela čez noč. Moja nova pisarna je postala panj; je brez telefonov, brez interneta, a s čisto drugo povezavo.«
V stiskah nismo sami: Vida Igličar je nova zvezda knjižnega trga
Nemara porečete: »Le zakaj potrebujemo še eno osebno izpoved?« Toda Vida Igličar, »večna iskalka smisla, ravnotežja in zadovoljstva«, šele nato pa tudi ena najboljših slovenskih grafičnih oblikovalk in ilustratork, je za razliko od gurujev osebnostne rasti, katerih knjige dominirajo na prodajni lestvici, dejansko povsem iskrena in poštena, tudi kadar v knjigi Vse je v redu govori o senčni plati svojega življenja. V katerem je kljub mladosti že spoznala nasilje, toksični sram, smrt ljubljenih oseb, uničeno samopodobo, izgorelost, tesnobo in strah. In preživela ter zaživela. Zakaj torej potrebujemo njeno izpoved? Ker razumeti Vido Igličar pomeni razumeti mlado žensko v sodobnem svetu, njene stiske, hrepenenje in božansko iskro.
Ženska, ki bo odločala o novem ameriškem predsedniku?
Se tudi vam kdaj zdi, da se je bogovom čisto zmešalo, ko so nekoga obsuli s takim obiljem talentov, da ni skoraj nič ostalo za druge? En tak nekdo je Taylor Swift, ki ni zgolj nadarjena pevka, glasbenica, tekstopiska, je tudi ženska z nezmotljivim nosom za posel, upornica, ki lastnoročno spreminja izkoriščevalske prakse glasbenih založb, dobrodelnica široko odprtih rok in zares spodobno človeško bitje. In tudi to še ni vse: njena podpora enemu od predsediških kandidatov bi utegnila odločilno vplivati na razplet ameriških volitev. Resno.
Na poti sem najbolj srečen: Oliver Tič bo prepešačil svet
Konjičan Oliver Tič, ki so mu prijatelji nadeli vzdevek Oli Walker, je najbolj srečen, kadar s svojo psičko Carlitos peš raziskuje svet. Potem ko je pred desetimi leti poskusno prehodil svoj prvi izziv iz Lendave do Portoroža, se ni več ustavil. Prehodil je Ameriko od vzhoda proti zahodu, tako imenovano pot Trans Am Bike. Leto pozneje se je podal na panameriško cesto, najdaljšo prevozno pot iz Argentine do Aljaske, tam se mu je pridružila njegova najzvestejša prijateljica Carlitos. Tri leta je potreboval, z vmesno prekinitvijo zaradi pandemije, da jo je prehodil. A po malo več kot letu dni je postal nemiren. Spet ga kliče svet, še štiri kontinente mora prehoditi, zato se aprila spet odpravlja od doma. Kaj če se ti kaj zgodi, skrbi njegove prijatelje. Nič zato, jim odgovarja, saj se bo takrat, ko bom najbolj srečen!
Na vrhu države, a tako zelo sam
Modrosti dr. Janeza Drnovška so aktualne tudi danes. Nekatere še bolj kot takrat, ko jih je zapisal. Sledil je svojemu notranjemu glasu in bil priljubljen po vsej skupni državi, bolj po drugih republikah kot pri nas. Zavzemal se je za človekove pravice v času in prostoru, kjer je bilo to še skoraj bogokletno.
Kandidatka za Slovenko leta: Na vprašanje »Ali bom umrl?« mora nekdo odgovoriti
»Čutila sem, da se bolnikom ne prisluhne dovolj. Da s svojimi skrbmi in strahovi ostanejo sami, saj ni nikogar, ki bi bil tam za to, da bi jim nudil podporo. Takšno človeško, v sočutju in besedi,« se svojih začetkov kot sobna zdravnica na Onkološkem inštitutu spominja prim. Marija Vegelj Pirc, nevropsihiatrinja, dolgoletna predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije in začetnica psihoonkologije v Sloveniji. V največji meri je zaslužna, da zdaj bolniki to podporo imajo – tako v bolnišnici kot v obliki onkoloških društev. Pot ni bila lahka, a ko se ozre nanjo, lahko reče – vredno je bilo. In to je največ, kar nam lahko podari življenje, pravi.
Šampion se poslavlja: Peter Prevc odpira novo stran v življenju
Roko na srce, najbližji so njegovo slovo od profesionalnega športa pričakovali. Oče Dare je dejal, da je to odločitev pričakoval, mlajši brat Domen je prav tako slutil, da je letošnja sezona za Petra zadnja. Le nas, ki smo tega resnega, preudarnega in pametnega športnika vzljubili v teh petnajstih letih njegove bleščeče športne kariere, je novica, da bo v Planici njegova zadnja tekma, zadela kot strela z jasnega.
Kandidatka za Slovenko leta: Ni lahko, a se moramo oglašati
Kljub temu da se je v zadnjem obdobju ženski nogomet na svetovni ravni razvil s silovitim pospeškom, še vedno v mnogih pogledih zaostaja za moškim. Prav zaradi tega slovenske reprezentantke, katerih kapetanka je Mateja Zver, niso smele dopustiti, da se z njimi ravna nespoštljivo in neprofesionalno. V javnem pismu so se soglasno zavzele za spremembe in jih tudi dosegle. Nominacija za Slovenko leta je priznanje vsem nam, ne samo meni, poudari Mateja Zver, ki jo je nogomet prevzel že kot dekletce.
Cvet diši, četudi ni nikogar v bližini
Kako je fizika lahko uporabna za premagovanje vsakodnevnih ovir? Nam lahko šolski predmet, ki tolikim šolarjem povzroča preglavice in skrbi, s pravim učiteljem pomaga bolje razumeti življenje? Visokorasli moški z Brača, ustrežljiv in hvaležen, strasten in predan predavatelj, zmore zapletene fizikalne formule in izraze res predstaviti tako. Verjame, da talentov in sposobnosti, ki jih imamo, ni dobro zadrževati zase, treba jih je podeliti z drugimi. In to počne. Ob izidu knjige Živa fizika v slovenskem jeziku, ki je te dni izšla pri založbi Chiara, je prišel svoj ključ, svojo luč, predstavit v Slovenijo. Pravijo mu dr Z., dr. Zdeslav Hrepić. Tokrat je bil prvič v Sloveniji, a je obljubil, da se kmalu vrne. Že marca v Maribor.
Božo Vrečo: Ko pomagamo drugim, pomagamo sebi
Bosanski mojstrski interpret sevdalink ima glas, ki se poslušalca dotakne. Dotaknejo pa se ga tudi njegove besede. Božo Vrečo je že na prvi pogled poseben, saj ima brado, nosi pa ženska oblačila. Še bolj posebna je njegova osebnost. Pri petih mu je umrl oče, potem je tudi njegovo rodno mesto postalo prizorišče krvave vojne v Bosni, med korono je skrbel za težko bolno mamo … A težke preizkušnje ga niso zlomile, temveč so zgolj ojačale njegovo voljo, da dela, vidi, ustvarja dobro. Božo je malo pred svojim velikim koncertom prišel na kratek obisk v Ljubljano. Dobila sva se v Cankarjevemu domu, kjer bo nastopil 16. februarja. Že pri pozdravu me je z nasmeškom prijazno objel ter v trenutku osvojil s svojo karizmo, šarmom in modrimi mislimi.
Svet je slep: pravi sovražnik je revščina
Ob spraševanju, kaj bi nam dr. Janez Drnovšek povedal danes, smo dobili preveč odgovorov, da bi jih bilo mogoče spraviti v en članek. Zato bomo s serijo odgovorov, ki nam jih je zapustil s svojim pisanjem in delovanjem, nadaljevali vse do 23. februarja, ko bo 16. obletnica njegove smrti.
Samo Zver: Kratko vedno potegne bolnik – Sprašujem se, kdo je tu nor
V teh dneh se je iztekla pogodba med UKC in Zavodom za transfuzijsko medicino, brez katere ne eni ne drugi ne smejo delati. Prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, že skoraj desetletje opozarja, da se s krvjo posluje netransparentno, da so krvni pripravki predragi ter da se na plečih UKC sanira izgubo, ki jo dela ZTM. Premaknilo se do zdaj ni nič. Je pa dr. Zver po novem deležen bolj ali manj prikritih groženj. Ni človek, ki bi mu šle do živega. Nasprotno, tudi o njih je spregovoril javno.
»Glej, mami, kakšne roke ima ta!«
Drži, Aljaž Trebušak je drugačen, a bi v družbi izstopal, četudi bi imel povsem razvite roke. Ta čedni mladenič je navdih za ljudi, ki se spotikajo ob izgovore. Zanj so ovire zgolj izzivi na poti do visokih ciljev, hkrati pa ne pozablja zajemati življenja z veliko žlico. In veste kaj? Slednjo presneto vešče drži v rokah! Ne verjamete? 26-letnik vozi avto in štirikolesnik, ima celo izpit za traktor, smuča, se zabava v športnih igrah z žogo, potuje po svetu, blesti kot razvijalec strojne programske opreme in je pri delu z rokami tako spreten, da v opazovalcu izzove eno samo veliko občudovanje. Tudi ljubezen bogati njegovo življenje. Tisto ta pravo dekle je našel že v najstniških letih in jo pred letom in pol popeljal pred oltar.
Kandidatka za Slovenko leta: Živeti spremembo, po kateri je svet boljši
Ne sili pod žaromete, ne išče priznanja zase in za slavo ji ni mar. Obrisati solzo z lica, zarisati nasmeh, povrniti iskro v očeh ustrahovane in zasramovane, pretepene ali posiljene, s tesnobo in krivdo razžrte ženske, ki je doživela partnersko nasilje – to je zanjo največja nagrada.
Za bliščem je tudi veliko solz in osamljenosti
Danes 33-letni Petri Kovačič iz Tolmina je pri komaj 25 letih uspel sanjski dosežek. Ves njen trud se je več kot izplačal, ko je še kot študentka postala članica slovitih Dunajskih filharmonikov, s katerimi vsako leto igra na prestižnem novoletnem koncertu v prekrasni dvorani Musikverein in gostuje v najuglednejših koncertnih dvoranah po svetu. Obenem je asistentka na akademiji za glasbo v Ljubljani. Njene uresničene sanje pa imajo tudi temnejše ozadje: zahtevno prilagajanje na življenje v tujini, osamljenost, perfekcionizem in neskončno veliko dela. Petra se trudi najti protiutež v sprehodih s kužkom in študiju psihologije v Veliki Britaniji, ki jo pelje še na eno pot – želi si postati psihoterapevtka, saj se zaveda, kako dragoceni sta za človeka kakovostna pomoč in podpora v najtežjih trenutkih.
Izpoved Petre Strelec: Tudi iz najhujše zgodbe obstaja izhod
»Na vsak način sem hotela umreti. Po osmem poskusu samomora sem pristala v bolnišnici v Vojniku, kamor me je na silo pripeljal oče. Bila sem na zaprtem oddelku, stara 19 let. Ko sem opazovala ljudi, ki niso mogli več ozdraveti, sem se v nekem trenutku zavedela, da sem še tako mlada, da se še lahko izvlečem iz tega. Tam sem zdržala pet dni. Ko sem izstopila iz bolnišnice, sem rekla Bogu: 'Ker me še nočeš, to očitno pomeni, da moram še kaj postoriti na tem svetu.'«
Na poti v bolj trajnostno mesto
Tisti »nemo propheta in patria«, nihče ni prerok v svoji domovini, v primeru Marjetice Potrč, dobitnice številnih mednarodnih nagrad, skoraj drži, ampak da domovina z enim očesom vendarle spremlja njeno delo, se je pokazalo lanskega decembra, ko ji je predsednica republike podelila medaljo za zasluge za večdesetletno delovanje na področju umetnosti, antropologije in ekologije. A bolj kot doma jo poznajo v tujini, že leta 2011 jo je Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših sodobnih vizualnih umetnikov na svetu, od vsepovsod jo vabijo poučevat in predavat.
Kandidatka za Slovenko leta: Tudi mi bomo enkrat starejši
Starejše vse bolj odmikamo na rob družbe. Preprosto ne sprevidimo, koliko nas lahko s svojimi izkušnjami in modrostjo, ki jih ne moremo najti v knjigah, naučijo. Skrb za generacijo, ki odhaja, bi morala biti naša prioriteta – tudi mi bomo enkrat starejši, pravi Ana Petrič, ki se že devetnajsto leto bori za pravice starejših, za višje normative, boljše delovne razmere za zaposlene v domovih in s primeri dobrih praks spreminja socialno varstvo.
Maja Keuc: Vrtela sem se v začaranem krogu brezupa in nemoči
Maja Keuc pogumno o svojem boju za duševno zdravje.
V zakulisju Marcelove velike vrnitve: 3,2,1 – akcija!
Kooončno! Tako so se odzvali mnogi, ko je v javnost prišla informacija, da se Marcel Štefančič Jr. vrača v »istem terminu, ob istem času«, kot smo ga bili vajeni dolga leta, ko je vodil Studio City. Žal se na zaslone ne vrača stara oddaja, temveč samo voditelj. In če ste ta ponedeljek spremljali prvo, ste videli, da so v ospredju predvsem njegovi pogovori, po katerih slovi. Mi smo v zakulisje nove oddaje pokukali, ko sta se Marcel in njegova nova ekipa zbrala na snemanju pilotne oddaje.
Kaj bi nam povedal v teh časih?
Živimo v dobi, ko težko uresničujemo njegovo vodilo, naj živimo mirno in brez strahu. Kaj bi nam v teh časih povedal, kam bi se odpravil, kako bi ukrepal? Tisti, ki so mu bili blizu, so prepričani, da ne bi stal križem rok. O tem, kako bi deloval, pa najbrž vse povedo besede humanitarca Toma Križnarja: »Nisi bil samo pes tujih interesov! Volk si bil! Volk si postal! Vsa čast ti, Janez!«
Gospa živahnega duha
Ljubljančanka Helena Ž. Schwentner, letnik 1934, je šla leta 2017 z možem Janezom živet v Dom starejših Fužine. Čez dve leti ji je življenjski sopotnik umrl. Žalujoča, sicer pa nadvse živahna in družabna Helena je ostala med epidemijo korone sama v svoji sobi. »Hrano so nam prinašali pred vrata, iz sob sploh nismo smeli. Obiske smo lahko gledali le skozi okno. Tiste dneve, tedne in mesece sem bila ves čas osamljena, imela sem občutek, kot da sem v zaporu. Celo na hodnik nisem smela, da bi se malo sprehodila.«