Ljudje

Kandidatka za Slovenko leta: Tudi mi bomo enkrat starejši

Katja Božič
30. 1. 2024, 08.00
Deli članek:

Starejše vse bolj odmikamo na rob družbe. Preprosto ne sprevidimo, koliko nas lahko s svojimi izkušnjami in modrostjo, ki jih ne moremo najti v knjigah, naučijo. Skrb za generacijo, ki odhaja, bi morala biti naša prioriteta – tudi mi bomo enkrat starejši, pravi Ana Petrič, ki se že devetnajsto leto bori za pravice starejših, za višje normative, boljše delovne razmere za zaposlene v domovih in s primeri dobrih praks spreminja socialno varstvo.

Mateja J. Potočnik
Ana Petrič

Ana še predobro ve, kako je odraščati v pomanjkanju, na obrobju družbe, pa tudi da je mogoče kljub preprekam v življenju marsikaj doseči, spremeniti in da nikoli ne smemo obupati. Otroštvo je preživljala v Cerknici, kjer so se z mamo samohranilko, sestro, babico in dedkom stiskali v dvosobnem stanovanju. O tem obdobju ne govori veliko, kljub temu pa izvemo, da jim je pomagala tudi Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Zaradi tega se je Ana pred tremi leti prijazno zahvalila za našo prvo nominacijo za Slovenko leta in podprla eno izmed svojih vzornic. »To bi bilo proti mojim vrednotam. Ko pomagaš umirajočemu, lačnemu, zapuščenemu, je to odnos, ki se stke samo med vama,« pove. Komaj petnajstletna je dostikrat štopala v Ljubljano v šolo, ker se je njena štipendija velikokrat  porabila za položnice, za malico pa ji je nekaj odštel dedek. »Po navadi je bilo dovolj za žemljico in dve rezini salame Poli,« se spominja. Z veseljem je nosila rabljena oblačila, ki pa jih ima pravzaprav rada še danes. Pravi, da imajo sentimentalno vrednost, spomin na njene najdražje, ki so na žalost že pokojni. Še vedno namreč zelo pogreša dedka in babico, za katera je skrbela zadnja leta njunega življenja. »Ker prihajam iz malega kraja, sem se morala v družbi, ki te gleda postrani, če nisi dobro situiran in nimaš nekega položaja, dvojno dokazovati, pa kljub vsemu nikoli nisi dovolj vreden,« poudari.

Vedno se je treba potruditi

Življenje z babico in dedkom, pa tudi druženje s prababico, ki je bila polna neverjetnih zgodb, jo je nekako usmerilo v delo s starejšimi. Bila je ena prvih zaposlenih v domu starejših občanov v Cerknici, tam je delala vse od kraja – bila je strežnica, negovalka, animatorka, receptorka, čistila je, če je bilo treba, nadomeščala administracijo. Deset let minimalne plače in dejstvo, da želi svojima dvema hčerkama nuditi malo več, kot je imela sama, jo je spodbudilo k študiju. Nato pa je še magistrirala iz socialnega dela s starejšimi. »Vidim ogromno stisk in vedno manj je ljudi, ki bi se s tem delom ukvarjali, jaz pa rada pomagam in s tem izpolnjujem svoje poslanstvo. Rada sem v družbi starejših, ker so iskreni, zaupajo mi in zato naredim vse, kar je v moji moči, da jim pomagam. Pogosto sem zanje edina. Učijo me strpnosti, spoštovanja, solidarnosti, ki je je vedno manj, pa tudi tega, da se je za vsako stvar treba in vredno potruditi, če hočeš uspeti.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!