»Smrt je naša čudovita mati,« si rekla in v pesmi zapisala: »Od rojstva naprej je z nami in ob smrtni uri bo odprla milo naročje Večnosti, ki je naš dom. Življenje se ne konča, življenje se samo preobraža. Ko nam bo smrt zatisnila veke, bomo zrli globoko. Takrat bomo prepoznali svoje resnično ime: Njegovo.«
Vedeli smo, da čakaš njen prihod pomirjena, odločena čutiti vsak trenutek prehoda. Bili smo neznaten del, le ena od premnogih sob tvojega življenja, a zdaj vidimo, kako velik del našega si bila Ti. Ne le kot profesorica, ki nas je učila poklica. Bila si naša učiteljica življenja, mojstrica radostnega bivanja. In minevanja. Popravek: Si! In boš! Kajti »v srcih tistih, ki nas ljubijo, nismo nikoli mrtvi«.
Tvoje telo se je poslovilo v hospicu, mirno in spokojno. »Do zadnjega diha se je kopala v naši ljubezni. Ko se je temeljito okopala, je slekla zemeljsko telo kot mokre kopalke in se-stopila v Luč,« je zapisala njena hči Tina. Kakršno življenje, takšna smrt, pravijo … Ampak kakšno življenje!
Koliko ustvarjenega! Za devet življenj, ne eno. Matematika, fizika, manekenstvo, filmi, novinarstvo, knjige, oddaje ...
Koliko navdiha! Že vsako tvoje e-sporočilo je bilo praznik pozornosti, kaj šele vsi tvoji pogovori, aktivizem, spodbujanje branja, hospic ...
Koliko ljubezni! Blagoslovljeni smo bili s tvojo prisotnostjo v našem času.
In koliko razdajanja. Neprestano si sejala semena dobrega. Poklanjala knjige, darilca, pohvalo, spodbudo. In se tiho veselila radosti drugih. »Dobro je delati dobro.« To te je vedno veselilo. »Posejala sem in raste.«
Ter koliko strasti! »Strasti nam pomagajo, da se dvigamo ...« Dvignila si se do neba in čez. Pustila nešteto sledi ...
Strmimo. Hvaležni.
Učila si nas praznovati življenje, kajti življenje JE praznik. S potmi v neznano (»na njih si pokukamo v dušo in srce«), z gledanjem oblakov. Praznovati je treba tudi cvek, cvek še posebej, saj je možnost za napredek. Oh, koliko si nas naučila in še v smrti nas učiš. »Žalost je pot k vsemu, kar trajno spreminja življenja. Srce se mora lomiti in lomiti – dokler se enkrat, za vedno, ne zlomi. Dokler se za vedno ne odpre.«
Tvoje je bilo odprto na stežaj in skozenj je sijala zlata svetloba. Zdaj sije trajna zlata nit tvojih besed. »Utrjujmo zaupanje, da je vse dobro, vse v redu in da smo ljubljeni v naročju angelov.«
Ali kot je najlepše zapisala tvoja Tina: »Namesto rož vas vabim, da zasejete seme dobrega: naredite nekaj lepega za nekoga, nekomu iskreno nekaj ljubečega povejte. Naj zacveti ljubeča povezanost med nami! Z ljubeznijo v Ljubezni povezani za vedno.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
