Svet24.si - Ljudje odprtih rok

»Vau, saj ne vem, kaj naj rečem?! Sem presenečen, ganjen! Zahvaljujem se za tako veliko priznanje in izražam zadovoljstvo, ker izid glasovanja akcije Dobrotnik leta 2022 kaže, da naši horjulčki – vse zavetiške živali – in mi, ki z vsem srcem skrbimo zanje, uživamo ogromno podporo ljudi. Zdaj pa moram malo vdihniti in dojeti, kaj se je zgodilo. Res lepo, res! Hvala vsem, ki so glasovali zame in podprli Zavetišče Horjul.«

Juriju Juhantu, sicer ekonomistu, nekoč zaposlenemu v očetovi obrtniški dejavnosti, kasneje pa skupaj s prijateljem še vodji lastne firme, se je prelomen trenutek zgodil, ko se je odločil za psa, za katerega je povedal, da mu ni bil kos in sta živela drug mimo drugega. Da bi se to spremenilo, se je vpisal v pasjo šolo, tam pa spoznal svojo ženo Polono Samec, sicer lastnico Zavetišča Horjul in začela se je njuna skupna zgodba, tako zasebno kot v zavetišču, za katerega sta začela skrbeti skupaj. Od tedaj je minilo že deset let in Juhant je vsak dan v letu predan skoraj sto bitjem, ki nimajo svojega doma, ali so v zavetišču pristale iz drugih razlogov. Njegov očiten čut za živali je nalezljiv, zato ga ljudje tako radi spremljajo na družbenih omrežjih, kjer redno objavlja utrinke svojega vsakdana, med katerimi izstopajo filmčki o neverjetni vezi med njim in varovanci zavetišča. Jurij Juhant je postal tudi Dobrotnik leta 2022.

Jurij Juhant iz zavetišča Horjul je postal Dobrotnik leta 2022.

Utrinki s podelitve nagrade

O izboru

Na svoji življenjski poti imamo za poslanstvo dve nalogi. Prva je iskanje resnice vse življenje. Druga pa je preprosto ... biti dober. Predstavljajte si, da je življenje le ena velika družabna igra, ki jo morate opraviti od začetka do konca in to tako, da ste dobri. To je vse, kar morate storiti. Najtežji del na tej poti pa je spopadanje z vsemi ovirami, ki vam preprečujejo nemoteno potovanje. Obstaja pa en trik, ki je v tem, da si vedno prizadevate biti prava oseba ... v vseh situacijah – dostikrat tudi ne glede na osebno ceno.

Dobrodelno prireditev Ljudje odprtih rok pripravljamo že 29 let. Tokrat pa smo se odločili za nov pristop glasovanja, v katerega smo vključili vso Slovenijo. Ker se enostavno zavedamo, da je v Sloveniji veliko dobrega, veliko dobrih ljudi in še več tistih, ki znajo dobroto prepoznati v družbi in med posamezniki. »Dobro je biti pomemben, še bolj pomembno pa je biti dober.«

Z vašo pomočjo smo Sloveniji predstavili kar 49 dobrih ljudi iz vseh regij, izmed katerih ste bralci časopisov Dolenjski list, Štajerski tednik, Celjski tednik, Naš čas, Primorske novice, Svet24 in Vestnik izbrali sedem tistih, ki jih tukaj predstavljamo. In z vašo pomočjo bomo izbrali prav enega, ki mu bo pripadal laskavi naziv Dobrotnik leta 2022.

Zato še enkrat od srca hvala vsem vam, ki poslušate svoj notranji glas in ki mu brezpogojno sledite. Priznajmo si, da je lahko svet veliko lepši, če je poln prijaznih, nasmejanih in dobrosrčnih ljudi.

Kandidati za dobrotnika leta 2022

Kandidati za
dobrotnika leta 2022

S klikom na fotografijo izberite kandidata in ga spoznajte.

JURIJ JUHANT, Horjul

Juhant je na področju zaščite živali priznano ime. To, kako v Horjulu za živali skrbi s svojimi sodelavci, pa je opazila tudi splošna javnost. Tej se je še posebej prikupil, ko se ji je povsem odprl z video zgodbicami s kosmatimi varovanci v osrednji vlogi, ki jih objavlja na družbenih omrežjih, za kar prejema(jo) izjemno veliko pozornosti in nas s tem veliko učijo.

Jurij Juhant bi si zaslužil kar naziv "šepetalec živalim", saj je navdihujoče, kakšne stike plete z njimi. Njegov objem je dovolj širok, da se v istem trenutku v njem pestuje deset mačk in deset psov naenkrat.

To so najlepše prigode, ki jih s pomočjo posnetkov deli s Slovenci in mednje prenaša sporočila, med katerimi je pomembnejše tisto, ki sproža samospraševanje, kje smo kot družba s svojimi odnosom do živali. Žal je tudi v naši državi še vedno veliko njihovega mučenja in zanemarjanja … Da se bo to spremenilo, bo morala svoje napore okrepiti tudi politika, meni Juhant.

Ko smo mu sporočili, da je postal zmagovalec akcije Dobrotnik leta 2022 v osrednjeslovenski regiji, je bil presenečen in ganjen hkrati. Ob tem je izrazil, da nikakor ni pričakoval, da bodo ljudje »nekemu zavetiščarju namenili toliko pozornosti.« V svojem imenu in imenu celotne ekipe horjulskega zavetišča se je želel vsem glasovalcem, našim bralcem, zahvaliti in jim sporočiti, da njihovo priznanje razume na način, »da kot družba začenjamo presegati zakoreninjenost v preživele koncepte odnosa do živali,« je izpostavil.

Iz pisarne med živali

Juriju Juhantu, sicer ekonomistu, nekoč zaposlenemu v očetovi obrtniški dejavnosti, kasneje pa skupaj s prijateljem še vodji lastne firme, se je prelomen trenutek zgodil, ko se je odločil za psa, za katerega pa je povedal, da mu ni bil kos in sta živela drug mimo drugega. Da bi se to spremenilo, se je vpisal v pasjo šolo, tam pa spoznal svojo ženo Polono Samec, sicer lastnico Zavetišča Horjul in začela se je njuna skupna zgodba, tako zasebno kot v zavetišču, za katerega sta začela skrbeti skupaj. Več kot očitno sta odličen tandem, saj se živali pri njima počutijo zelo dobro.

Dovolj velik objem

Od tedaj je minilo že deset let in Juhant je vsak dan v letu, ne glede na praznik, bolezen, ali izmučenost, predan skoraj sto bitjem, ki nimajo svojega doma, ali so v zavetišču pristale iz drugih razlogov. Njegov očiten čut za živali je nalezljiv, zato ga ljudje tako radi spremljajo na družbenih omrežjih, kjer redno objavlja utrinke svojega vsakdana, med katerimi izstopajo filmčki o neverjetni vezi med njim in varovanci zavetišča. Tako ne bo nenavadno, če ga boste na posnetkih videli v trenutku, ko se bo pri njem naenkrat pestovalo deset mačk, vmes pa bo pritekel še kakšen kuža.

Finance in grožnje

V Horjulu se imajo očitno zelo lepo, ni pa vedno enostavno. Včasih celo zelo težko, je povedal Jurij Juhant, Dobrotnik leta 2022 osrednjeslovenske regije. Zahtevno je predvsem financiranje njihove dejavnosti, tako brez dobrih ljudi, ki jih pomagajo z donacijami, ne bi zmogli. Enostavno ni niti takrat, ko doživljajo napade od ljudi, ki ne razumejo njihove vloge in prizadevanj, pomoči živalim, in jim nagajajo, jih ovirajo, jim celo grozijo.

Tudi zaradi negativne nastrojenosti proti njim, se mu filmčki, ki jih širijo, zdijo pomembni. »Želim, da ljudje vidijo, kdo smo, kaj delamo, kako tečejo dnevi pri nas. Ker ko bodo videli to, kar vidim jaz - kako uigrane in izjemne z živalmi so Polona, Maja, naša veterinarka in prostovoljci Zavetišča Horjul, bodo nedvomno spremenili svoje mnenje,« so njegove besede. A več kot očitno je, da so ljudje v njem in njegovih sodelavcih to že zdavnaj spoznali in jih zato tudi nagradili.

DRAGICA MIRNIK, Vojnik

Rojena za pomoč ljudem

V predsednici Medobčinskega društva delovnih invalidov Celje Dragici Mirnik so naši bralci zelo jasno prepoznali dobrotnico leta 2022 savinjske regije. Dobila je daleč največ glasov, po številu prejetih glasov sta ji sledili Olga Hočevar in Ivanka Tofant. Hvaležna je za sleherni glas: »Vsak glas pomeni, da so ljudje prepoznali trud našega društva, saj gre za skupno delo, ne le za moje. Hkrati sem počaščena in prijetno presenečena. Ti glasovi so, obljubim, spodbuda za dobro delo še naprej.«

Dragica Mirnik je bila pred leti prikovana na posteljo, za njo je kar nekaj operacij, ima status invalida. Volje za pomoč drugim ji ne zmanjka. Pravi, da jo to osrečuje in da je takrat, ko je sama potrebovala pomoč, spoznala, kako pomembno je pomagati drugim. Vsi, ki jo poznajo, pravijo, da je poslanstvo pomoči preprosto vrojeno v njenih genih.

»Stiska ljudi ne izbira časa«

Več kot dvesto invalidskih vozičkov je brezplačno podelila invalidom in ranljivim skupinam ljudi, ki so jih potrebovali. Še več, sama je, čeprav ima težave s kolki, večino vozičkov osebno dostavila invalidom. Invalidske vozičke je v Slovenijo pripeljal Slovenec, ki živi v Nemčiji, kjer jih je obnovil in popravil, da so bili vsi dobro delujoči.

Člani Medobčinskega društva delovnih invalidov Celje vedo, da je bila tudi v času epidemije, ko so mnoga društva zaradi omejitev zaprla svoja vrata, Mirnikova ves čas dosegljiva 24 ur. »Stiska ljudi ne izbira časa,« pravi. Med epidemijo je poskrbela za starejše, ki so bili še toliko bolj ranljivi. Prostovoljci so na njeno pobudo poklicali več kot dvesto starejših članov društva, da so se z njimi pogovarjali, jim ponudili pomoč ali jim polepšali že tako težke čase.

Nikoli ne pozabi niti na svoje člane, ki jesen življenja preživljajo v domovih za upokojence, saj ne minejo prazniki, da ne bi njeno društvo napeklo dobrot in jih odneslo v domove. A ne gre le za člane društva. Mirnikova vedno pomaga tudi drugim. Že vrsto let s svojimi člani kvačka hobotnice za novorojenčke ali copatke za najmlajše, ki jih podari porodnišnici ali novopečenim mamicam v občinah.

Poskrbi, da pomoč vedno pride v prave roke

Društvo, ki mu v Celju predseduje, ima tudi svoj poseben prostor, Shrambico, kamor ljudje prinesejo stvari, obleke in obutev. Mirnikova osebno te stvari odnese tistim, ki jih potrebujejo. Tako natančno ve, da je pomoč odšla v prave roke. Velikokrat se ji v očeh naberejo solze, ko vidi na terenu, v kakšni revščini živijo invalidi. »Hvaležni so za vsako malenkost. In njihova hvaležnost mi pokaže, da je tudi moja pot pomoči pravilna,« doda. Po poklicu je medicinska sestra, zato se zelo dobro zaveda čuta za ljudi, pomoč drugim vidi kot poseben dar.

V naši regiji je storila ogromno za invalide, na pomanjkljivosti opozarja tudi občine, ki so na podlagi njenih opozarjanj odstranile marsikatero oviro in postale invalidom prijazne. Lokalne skupnosti so to prepoznale, saj je Mirnikova dobitnica številnih priznanj in tudi grbov posameznih občin. Medijsko je razpoznavna tudi zaradi svojega osveščanja javnosti o pravicah invalidov. »Marsikdo sploh ne ve, do kakšnih možnosti, pripomočkov, denarnih izplačil je upravičen,« pravi. Zato ji nikoli ni težko vzeti računalnika, se odpeljati h komu domov, si vzeti časa in mu razložiti možne oblike pomoči ter celo skupaj z njim izpolniti prijave oziroma vloge. »Veste, vsak človek je pomemben. Vsak. Če potrebuje pomoč, moraš biti ob njem in nikjer drugje,« še zaključi.

MARIJA PUŠENJAK, Ljutomer

Marijo Pušenjak dobrodelnost izpopolnjuje in jo veseli, kot pravi, ji je bil tak način življenja privzgojen že v otroštvu, saj je imela dober zgled pri starših in babici. »Spominjam se, da so v mojem otroštvu po naši vasi hodili berači, pa prodajalci suhe robe. Velikokrat je kateri od njih pri nas prespal, kar se za današnji čas zdi nekaj nepojmljivega. Videla sem, koliko je tem ljudem pomenilo, da so lahko noč preživeli na toplem. Doma nismo nikoli živeli bogato, smo pa to, kar smo imeli, znali deliti in to me spremlja vse od takrat,« pove 67-letnica, rojena na Ptujskem polju.

Njeni osebna in profesionalna pot sta bili, kot pravi, zelo razgibani. Po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja je v začetku kariere dve leti poučevala na Šolskem centru Ptuj, kasneje je bila dve leti in pol zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Ormož, nato pa se je kot kadrovnica zaposlila na Občini Ljutomer. »Poročila sem se namreč na Kamenščak, od koder je moj mož, kasneje sva si hišo zgradila v Ljutomeru, kjer živiva že 32 let, zato je bilo nekako logično, da si službo najdem v teh krajih. Nato so me prijatelji in znanci spodbujali, naj se prijavim na razpis za ravnateljico ljutomerskega vrtca, kjer sem to funkcijo res opravljala več kot 24 let vse do upokojitve leta 2015.«

Istega leta se je s prijateljico začela usposabljati za vodenje skupine za samopomoč pri Rdečem križu Slovenije, aprila bo tako že šest let, ko v prostorih območnega združenja Rdečega križa Ljutomer vsak teden eno uro in pol vodita skupino žensk po določenem programu. »Leta 1991 smo ustanovili tudi Župnijsko karitas Ljutomer, vse od takrat sem njena aktivna članica, zdi pa se mi, da je dela in prošenj za pomoč vse več. Vse te dejavnosti bogatijo moje življenje in res lahko povem, da dolgega časa ne poznam,« pripoveduje Pušenjakova, ki še pravi, da je zanjo dan, ko ne naredi česa dobrega, izgubljen. »To sem prepričana, to poskušam tudi konkretno živeti in udejanjati, rada pa poudarim, da je dobrota zlata veriga, ki povezuje človeštvo, saj bogati mene in tistega, ki mu dajem.«

Pred 32 leti je bila tudi pobudnica dobrodelnega kulturnega večera ob materinskem dnevu, na katerem zbirajo denar, ki ga nato s pomočjo pristojnega centra za socialno delo namenijo za neki program, prireditev pa koordinira še danes. Redno obiskuje tudi bolne, ostarele in osamljene ter jim z lepo besedo ali drobno pozornostjo polepša dan. »Mnogokrat slišim, da jaz lahko to delam, saj z možem nimava otrok. Vsak je lahko dober, za to niso potrebni veliki koraki. Res pa je, da je enim mogoče ta povezovalnost bolj dana kot drugim.«

Marija Pušenjak je za svojo dobrodelnost prejela plaketo ljutomerske občine, leta 2009 pa se je udeležila tudi slovesnosti in sprejema slovenskih naj... prostovoljcev pri takratnem predsedniku države Danilu Türku. O dobrih delih, ki jih opravlja, govori zelo skromno, saj ne želi, da bi to kdo vzel kot samohvalo. »Tudi ko ste me poklicali, nisem bila prepričana, ali je v redu, da sem privolila v nominacijo. Potem pa sem začela razmišljati in sama pri sebi rekla, da je bilo vse, kar sem delala do zdaj in kar počnem še naprej, narejeno z dobrimi nameni. Delati dobro je res dobro in dobrota ni vedno sirota,« nam je še povedala Marija Pušenjak.

MARJAN SKOK, Žetale

Vsak lahko osreči, če le hoče

Marjan Skok, znani ptujski gostinec, se je upokojil pred štirimi leti, a je še vedno aktiven. Danes pomaga sinu in snahi, ki nadaljujeta delo v družinskem podjetju Gastro, v katerem sta si pokojnino zaslužila skupaj z ženo. Vstaja zjutraj ob drugi uri, v kuhinji pa je že ob pol četrti uri, da so malice pravočasno pripravljene. V treh desetletjih samostojne podjetniške poti je doživel in preživel marsikaj.

Četudi je sedaj že nekaj let upokojen, vodenje družinskega podjetja Gastro je prepustil sinu Marku in snahi, je še vedno aktiven. Rad je v kuhinji, v stalnem stiku z ljudmi, sredi življenja. Škoda bi bilo, da svojega bogatega znanja in izkušenj ne bi prenašal naprej. Gostinstvo je danes v veliki krizi, kadra ni. Družba bi morala več narediti za to, da bi gostinski poklic ponovno dobil veljavo, poudarja. Včasih je bil poklic natakarja in kuharja zelo cenjen. Hvaležen je svoji babici, da ga je navdušila za kuhanje, da mu je zapustila tudi dragocene stare kuharske knjige. Nekaj jih še ima, nekaj jih je podaril svoji nekdanji učiteljici. Priprava lokalnih in starih jedi ga že od nekdaj še posebej privlači. Tudi Ptuj kot zakladnica dobrot bi moral več delati na tem, na ponudbi starih jedi, da bi zakladnica tisočletij tudi na tem področju pustila svoj pečat.

Sam je še poln idej. V družinskem podjetju Gastro sedaj že razmišljajo o tem, da bi eno uro pred zaprtjem restavracije na Rajšpovi 16 po polovični ceni ponudili hrano, ki so jo tisti dan pripravili. Tudi s tem želijo pomagati ljudem v stiski, ki je vsak dan večja. Marjan Skok je prepričan, da bi vsak lahko pri sebi razmislil, kako lahko pomaga v teh časih. Vsak, še tako majhen prispevek bo nekoga osrečil.

„Zahvaljujem se vsem ljudem, ki so glasovali zame. Človeku je ob tem toplo pri srcu, ko vidi, da je toliko ljudi oddalo glas zate. Sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi bil nagrajen za to, ker sem nekomu pomagal v nekem trenutku. Želim, da ostanejo naši gostje še naprej in da tudi oni malo odprejo svoja srca. Če le lahko, naj pomagajo ljudem v stiski. Pozivam tudi moje vrstnike, naj tudi oni odprejo svoja srca za tiste, ki se tudi trudijo, a jim ne uspeva. Želim si, da ne bi videli samo vikendov na morju, da bi bili tudi malo dobrosrčni do tistih, ki si tega ne morejo privoščiti,“ je povedal Marjan Skok.

Večina njegovih prijateljev je bila že ob začetku izbora prepričana, da bo postal Naj dobrotnik Štajerskega tednika, tudi domači. Sam se s tem ni ukvarjal. „Ljudje so tisti, ki se morajo odločiti,“ je odgovoril vsem, ki so ga spraševali, kaj pričakuje. Osebno pa ga je izid zelo presenetil, toplo mu je pri srcu. V teh dneh je prejel čestitke mnogih. Hkrati s čestitkami pa so oživeli tudi spomini na mnoge dogodke, ki so Marjana Skoka in ljudi trajno povezali. Nekoč je on pomagal njim, zdaj so se mu z glasovanjem za Naj dobrotnika zahvalili za vse tisto, kar je naredil zanje. Kdor ga pozna, ve, da te svoje pomoči ni nikoli razglašal, tudi za to so mu ljudje tako hvaležni. Če je le bilo mogoče, so se skupaj poveselili ob številnih priložnostih. Vsem, ki so glasovali zanj, se bo zahvalil tudi na priložnostnem pikniku, ki ga pripravlja. Pekli bodo palačinke, ponudili jed na žlico in nov letnik hišnega piva Gastro. Novo nepozabno srečanje in druženje.

SILVA FERLETIČ, Marezige

“Pes je živo bitje - mehko, toplo, odzivno, prijazno in pomeni za uporabnike, s katerimi delamo kot terapevtski pari, posebno doživetje,” bistvo svojega prostovoljnega dela opiše Silva Ferletič iz Marezig. Kot dolgoletna članica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je s psičko Kubo skoraj 12 let risala nasmehe na obraze otrok, odraslih in starostnikov v slovenski Istri.

Silva Ferletič, upokojena novinarka Radia Koper, in njena črna labradorka Kuba sta bili prvi Tački pomagački v slovenski Istri. V skoraj 12 letih sta s svojim obiskom narisali nasmehe na mnoge obraze otrok, odraslih, starostnikov, oseb z invalidnostjo in drugih, ki so bili del programov terapije ali aktivnosti s psom, branja psu, družabništva ali ozaveščanja o pravilnem odnosu do psa ...

Tačke pomagačke so danes v Istri in na Krasu aktivne v približno 30 ustanovah: vrtcih, šolah, domovih upokojencev, varstveno-delovnih centrih, knjižnicah, socialno-varstvenih zavodih in drugih ustanovah, ki so naklonjene tej obliki pomoči. Terapevtski pari običajno opravijo po dva terapevtska obiska na teden, obisk traja približno eno uro. Več je za kužka že naporno, pojasnjuje Silva. Uporabniki, kot v društvu pravijo vsem tistim, ki jih obiščejo terapevtski pari, seveda komaj čakajo na vnovično srečanje. “Terapije s psom so nekaj posebnega,” poudarja Silva. “Z našim obiskom bogatimo njihovo življenje. Pa tudi svoje!” brž doda. “Videti in občutiti njihove odzive, sodelovanje, zaupanje, veselje, ko se razbremenijo napetosti in strahov - velika sreča je za prostovoljca, ki mu je dano to doživeti. Naši uporabniki so ljudje s posebnimi potrebami, s težavami, mnogi tudi umaknjeni iz vsakdanjega življenja. Pes jih razbremeni in osreči. Kako ne bi bila srečna tudi jaz, kot vodnica terapevtskega psa,” dodeli smisel svojemu poslanstvu.

Silva in Kuba sta veliko sledi pustili zlasti v Obalnem domu upokojencev Koper, Varstveno delovnemu centru (VDC) Koper in OŠ Koper, s prostovoljnim delom pa sta navdušili še mnoge druge vodnike, ki s kužki delujejo v okviru obalno-kraške podružnice društva Tačke pomagačke kot terapevtski pari. Na Primorskem deluje tudi goriška podružnica. Silva je od leta 2013 vodja obalno-kraške podružnice, ki se trenutno ponaša s kar 15 terapevtskimi pari in štirimi pripravniškimi pari, med katere sodita tudi Silva in leto in pol stara labradorka Nali. 14-letna Kuba se je namreč konec lanskega leta po enajstih letih aktivnega prostovoljstva upokojila, po opravljenem pripravniškem stažu pa jo bo nasledila prikupna in prav tako povsem črna Nali.

Silva večkrat pove anekdoto z enim od dementnih uporabnikov, ki se ni mogel spomniti, kako je Silvini terapevtski psički ime. Po nekaj minutnem razmišljanju pa je kot iz topa ustrelil: “Fidel!”, čez nekaj trenutkov pa še: “Castro!” In res je bil blizu pravilnega odgovora, saj je bil tedaj Fidel Castro predsednik Kube.

BOŽO KOSTADINOVSKI, Ribnica

Skupaj zmoremo, skupaj smo močnejši

Skromen kot je, je prepričan, da bi si naziv zaslužili prav vsi nominiranci, ki nesebično v svojem prostem času vsak na svoj način pomagajo ljudem v stiski.

»Bil sem presenečen, a sem se naziva iskreno razveselil, saj to pomeni, da mi ljudje zaupajo. Sicer pa to ni le glas zame, ampak glas za vse nas. Društva Srčni lev ne bi bilo, če ne bi bilo ljudi, jaz pa bom kot povezovalec dobrih ljudi in socialno šibkejših opravljal svoje poslanstvo z veseljem in srčno še naprej. Naj vidi vsa Slovenija koliko dobrote je v vsakemu izmed nas, samo prebuditi in opaziti jo moramo. Naj se družine, posamezniki, kdorkoli, ki potrebuje pomoč, obrnejo na nas in naj se ne sramujejo. Ljudje smo si in si bomo vedno pomagali med seboj. Skupaj zmoremo, skupaj smo močnejši,« poudarja Božo in dodaja, da so to znova dokazali tudi v zadnji akciji njegovega humanitarnega društva. Kot že tolikokrat doslej so stopili skupaj in organizirali dobrodelno predstavo, komedijo v izvedbi dramske sekcije PGD Soteska Mlada Zarja ter razprodali novomeški Kulturni center Janeza Trdine. Zbrali so skoraj 4.500 evrov za družino z Dolenjske, ki ji usoda ne prizanaša – mama je hudo bolna, hči ima epileptične napade, oče pa dela po cele dneve, da bi lahko svojim najdražjim omogočil kolikor toliko človeka vredno življenje.

»Moje poslanstvo je pomagati ljudem, ker čutim neizmerno veselje in zadovoljstvo, kadar vidim nasmeh na obrazu ljudi,« pravi Kostadinovski, ki je v zadnjih nekaj letih s prijatelji in somišljeniki ob podpori številnih ljudi in donatorjev izpeljal več uspešnih dobrodelnih akcij. Je ustanovitelj in predsednik humanitarnega društva Srčni lev, koordinator v društvu Pomagajmo slovenskim otrokom in osebnost leta 2021 po izboru gledalcev novomeške televizije Vaš kanal.

Na vse, kar so doslej uspeli, je 36-letni Novomeščan, ki s svojo mlado družino živi v Ribnici, izjemno ponosen. Njegova energija in želja pomagati sta nalezljivi, z odprtostjo in iskrenostjo je našel pot do ljudi, potrebnih pomoči, in uspelo mu je pridobiti zaupanje tistih, ki zanje darujejo. »Za vsak evro vem, kam je šel, in to lahko tudi dokažem,« poudarja Božo. Na tiste, ki potrebujejo pomoč, ga velikokrat opozorijo znanci, pokličejo ga tudi ljudje, ki so obupani, sodeluje s šolami in centri za socialno delo.

»K vsakemu pristopim in preverim, kako živi in kaj potrebuje. To so družine, mame samohranilke, invalidi, upokojenci … Lahko gre za plačilo različnih položnic, nakup drv, hrane in drugih osnovnih izdelkov, ki si jih ne morejo privoščiti. Tako pomoč vedno pride tja, kamor mora,« poudarja Božo Kostadinovski, ki ob vsem dobrodelnem delu, redni službi pri DHL Ekspres Slovenija, občasnem delu natakarja in sodnika na nogometnih tekmah na prvo mesto postavlja družino. »Brez njihove velike podpore in razumevanja ne bi šlo. Imam veliko srečo, da naše humanitarno delo razume in podpira tudi moj nadrejeni v službi Mitja Bukovec, za kar mu bom večno hvaležen.«

KATARINA PRAZNIK, Velenje

Velenjčanka Katarina Praznik se je plavanju zapisala pred več kot 50 leti. Kot aktivna plavalka je bila uspešna na različnih tekmovanjih, med katerimi so največji osvojitev republiških naslovov (Slovenija), 2. mesto na državnem prvenstvu (Jugoslavija) ter 5. mesto na Balkanskih igrah v Sofiji leta 1980.

Katarina je že kot srednješolka od leta 1982, ko je opravila tečaj za vaditelja plavanja, v Plavalnem klubu Velenje trenirala skupine mlajših plavalcev. Po končanem študiju na Fakulteti za šport v Ljubljani je svoje delo nadaljevala na področju usposabljanja plavalcev za vaditelje in učitelje plavanja. Danes kot predavateljica PZS sodeluje pri usposabljanju bodočih učiteljev plavanja in trenerjev paraplavanja in predava ali kako drugače sodeluje v okviru mnogih evropskih projektov.

Že leta 2002 je končala usposabljanja po Halliwickovi filozofiji in leta 2015 pridobila mednarodno licenco za predavateljico po metodi Halliwick, ki je osnovana na znanstvenih načelih hidrostatike in hidrodinamike. Pred 18 leti so v klubu, na Katarinino pobudo, začeli v bazenu z vadbo oseb s posebnimi potrebami. To skupino so poimenovali Delfinčki.

»Zakaj sem se odločila ustanoviti to skupino, se skoraj ne spomnim več, mislim pa, da mi je ležalo na duši, da tako veliko znam, pa bi to znanje rada predala na druga področja,« se spominja. Pa tudi tega, da je bilo sprva včasih težko iti na trening, saj se je bilo treba soočiti s predsodki, ki pa so hitro izginili. »Vsak trening me je osrečeval, saj sem spoznavala, da lahko otrokom samo pomagam. To se je dotaknilo mojega srca,« pravi.

Delfinčki so z leti postajali vse boljši plavalci, ki bi želeli tudi tekmovati. »In prav je, da lahko tekmujejo,« je prepričana. Zato je bilo treba Slovenijo včlaniti v mednarodne asociacije, pri čemer je Katarina pripomogla, da so Slovenijo vključili v svetovno športno zvezo za osebe z Downovim sindromom – SU-DS in Virtus – mednarodno organizacijo za osebe z motnjami v duševnem razvoju in Delfinčke tudi v sistem paralimpijskih tekmovanj.

Plavalna skupina Delfinčki šteje zdaj 36 članov in je najmnožičnejša skupina parašportnikov v Sloveniji. »Če bi naš bazen omogočal, bi jih lahko imeli še več – je premajhen in polno zaseden od 6. do 22. ure,« pove Katarina, ki je z njimi dosegla več vidnih uspehov in zanje prejela tudi 4 bronasta priznanja Zveze za šport – paralimpijski komite.

»Vesela sem, da otroci v tej skupini rastejo, se navadijo rutine, sploh otroci z avtizmom. Zelo so hvaležni. Prihajajo z veseljem, so nasmejani, uživajo v vodi, vedno naredijo vse vaje, pridno plavajo. Pomembno je, da jim je plavanje omogočilo socializacijo, so odprti, komunicirajo z drugimi, navijajo za druge, ko tekmujejo, in so sprejeti in spoštovani v družbi. Marsikdo od njih se je ob tem, ko smo začeli hoditi na tekmovanja v tujino, začel učiti angleško, prepevajo italijanske pesmi. Skratka, celo paleto srečnih, pozitivnih dogodkov smo skupaj z mnogimi prostovoljci, ki mi pomagajo pri delu na bazenu, doživeli,« razlaga Katarina.

Pri tem velja izpostaviti, da je Katarina trenersko in organizacijsko delo z Delfinčki kar 15 let opravljala prostovoljno. V zadnjem času je s pridobivanjem sredstev preko evropskih projektov (Letswim in Slow swim) pridobila tudi potrebna finančna sredstva za svoje delo in delo drugih trenerjev. Delo jim olajša tudi čedalje večja podpora MO Velenje.

Zase še pove, da so plavanje in ljudje okoli nje enostavno njen stil življenja, obvezen del njene prtljage pa so kopalke …

Sponzorja:

Častni pokrovitelj:

Republika Slovenija, Ministrstvo za socialno prihodnost

Projekt omogočajo: