Ljudje

Kandidatka za Slovenko leta: Na vprašanje »Ali bom umrl?« mora nekdo odgovoriti

TINA NIKA SNOJ
14. 2. 2024, 08.00
Deli članek:

»Čutila sem, da se bolnikom ne prisluhne dovolj. Da s svojimi skrbmi in strahovi ostanejo sami, saj ni nikogar, ki bi bil tam za to, da bi jim nudil podporo. Takšno človeško, v sočutju in besedi,« se svojih začetkov kot sobna zdravnica na Onkološkem inštitutu spominja prim. Marija Vegelj Pirc, nevropsihiatrinja, dolgoletna predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije in začetnica psihoonkologije v Sloveniji. V največji meri je zaslužna, da zdaj bolniki to podporo imajo – tako v bolnišnici kot v obliki onkoloških društev. Pot ni bila lahka, a ko se ozre nanjo, lahko reče – vredno je bilo. In to je največ, kar nam lahko podari življenje, pravi.

Mateja J. Potočnik
Prim. Marija Vegelj Pirc

»Vedno sem vedela, da bom zdravnica,« se spominja Marija Vegelj Pirc. »Eden mojih zgodnejših spominov je obisk pri zobozdravniku v Nemčiji, kamor smo bili izseljeni. Spominjam se ordinacije, bele halje in občutka občudovanja. Želje, da bi tudi jaz pomagala ljudem.« Še bolj jo je v njeni želji utrdila knjiga San Michele, spomini švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki jo je brala na paši. »Ja, še iz tistih časov sem, ko smo pasli živino in pešačili v šolo pet kilometrov daleč,« se zasmeje. Po 50-letni poklicni poti lahko ponosno pogleda nazaj in reče – vredno je bilo. Dosegla je vse, kar si je zadala, in premaknila gore. A ni bilo vedno lahko. Prvič, ko se je želela vpisati na medicinsko fakulteto, ni bila sprejeta. Ne zato, ker sprejemnih izpitov ne bi opravila, ampak ker ni imela rdeče knjižice. Prednost so imeli tisti z njo. Eno leto je zato poskusila s študijem prava. Izpite je opravila že v prvem roku, a srce jo je vleklo drugam. Naslednje leto je bila sprejeta na medicinsko fakulteto. Kot štipendistka Zdravilišča Rakitna se je veselila dela z otroki v prelepi naravi. A tudi tu je službo dobil nekdo drug, bolj pravi. »Želela sem začeti delati. Kjerkoli, pa čeprav brezplačno, kot je takrat še bila praksa,« se spominja. »Ker je bilo volonterstvo možno le še na Onkološkem inštitutu, sem se prijavila tam. Sicer o onkologiji nikoli nisem razmišljala.« Že takoj na začetku so ji povedali, da za zaposlitev ne bo možnosti ne takrat ne pozneje. A mlada zdravnica se je učila, pridno delala in se izkazala. Ponudila se ji je priložnost ostati na inštitutu, še naprej delati z najtežjimi primeri, ki jih zdravnik lahko sreča, obenem pa se je še utrdila njena želja, da želi postati nevropsihiatrinja in psihoonkologinja.

Bolniki pogovor potrebujejo enako močno kot zdravila

»V tistih časih ni bilo tako učinkovitih zdravljenj, kot so danes. Rak je bil skorajda gotova smrtna obsodba. O bolezni ljudje niso govorili naglas, šepetali so. Zelo pogosto zdravniki bolniku niti niso povedali prave diagnoze, da ga ne bi prestrašili, le domačim. Kot sobna zdravnica sem gledala tem ljudem v oči, polnih vprašanj, negotovosti, strahu, obupa in jeze, pa tudi upanja in odločenosti preživeti. Kaj narediš, ko moraš nekomu sporočiti, da je izvid pozitiven ali da je bolezen napredovala? Kako nekomu poveš, da zdravljenje ni bilo učinkovito? Kako ga spodbudiš, da ne obupa, da se bori naprej? Za to ni zdravil, tu lahko le prisluhneš, vse, kar imaš, so besede. A te so prav tisto, kar bolni potrebujejo. Enako pomembne so kot vsa preostala terapija.« In je poslušala. Ne toliko o bolezni kot o življenju. O njegovih slabih in dobrih zgodbah. O očetih, materah, možeh, sinovih in hčerah. O nedokončanih hišah, o izgubah službe, o prihajajočih maturah, o vnukih na poti, o razmetanih predalih, o načrtovanih potovanjih, o vseh malih velikih stvareh, ki sestavljajo naša življenja. Ugotovila je, da ji ni težko in ne odveč. Da je to tisto, kar jo kliče. Ob tem se je izobraževala, brala in učila. Vsaj toliko kot knjige so jo naučili bolniki sami. V svetu se je takrat že govorilo o tem, kako pomemben je psihološki dejavnik pri tveganju za rakavo obolenje in kako pomembna je v okviru splošne obravnave bolnika tudi psihološka podpora. A utreti pot novemu pristopu v uveljavljenem sistemu ni bil mačji kašelj. Potrebno je bilo veliko vztrajanja, odločnosti in predvsem veliko časa. »Življenje pred vsakega postavi mnoge ovire in izzive. A če imaš cilj, v katerega verjameš, in če si pripravljen zanj kaj narediti, ti bo uspelo,« je prepričana prim. Vegelj Pirc. »Ovire me nikoli niso ustavile. Vedela sem, da ne gre le za moje prepričanje, ampak da sem obenem glas bolnikov, ki ga takrat niso imeli prav veliko. Poznala sem njihove potrebe in želje in sem vztrajala.« Konzilij ob postelji, delavnice, srečanja, izobraževanje zaposlenih in prostovoljcev, center za klice ter drugi manjši in večji koraki so začeli sestavljati tisto, kar je leta 1984 preraslo v čisto pravi Oddelek za psihoonkologijo. V njegovem delu se – glede na bolnikove potrebe – prepletajo diagnostika, medikamentozna terapija in psihoterapija. Delajo v skupinah ali s posameznimi bolniki, glavni cilj pa je, da se bolnik osredotoči na tukaj in zdaj. Na preteklost nimamo vpliva, prihodnosti ne moremo napovedati, za ta trenutek pa se lahko odločimo, da ga bomo preživeli z dvignjeno glavo in v zaupanju.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!