Sramežljivost pri uriniranju niti ni tako redko stanje. Verjetno se je pripetilo že marsikomu od nas. To se občasno dogaja večini in ni vzrok za preplah. So pa ljudje, ki imajo z uriniranjem v javnih straniščih nenehne težave. V straniščih, ki jih souporabljajo tudi drugi, ali tam, kjer je zvočna izolacija slaba, preprosto ne morejo iz sebe iztisniti niti kapljice. Ljudje, ki imajo težave s tem, da bi kdo lahko bil priča njihovemu opravljanju male potrebe, trpijo za parurezo, ki je strokovno ime za sindrom sramežljivega mehurja.

Psihološka težava

Sindrom sramežljivega mehurja bolniku močno otežuje uriniranje oziroma mu preprečuje, da bi kljub potrebi uriniranje dejansko izvedel. Čeprav je rezultat zelo telesne narave, pa je parureza v resnici psihološka težava. Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5) jo definira kot socialno anksiozno motnjo oziroma družbeno fobijo. Ljudje s takšno fobijo doživljajo strah in tesnobo v okoliščinah, kjer bi jih drugi utegnili obsojati, zato se takšnim okoliščinam izogibajo. Če to prenesemo na bolnike s parurezo, se ti zaradi strahu pred izpostavljanjem sebe v intimnem položaju, kot je uriniranje, temu preprosto izogibajo in urin zadržujejo tudi po več ur. Dokler ne pridejo domov ali v okoliščine, kjer jim je dovolj udobno.

Zdravstvene posledice

Kadar urin predolgo zastaja v vašem mehurju, je izpostavljen razvoju bakterij, s čimer se poveča tveganje za vnetje sečil. Zadrževanje urina lahko pripelje tudi do hidronefroze ledvic, neke vrste otekanja v ledvicah, ki povzroča bolečine v ledvenem predelu hrbta ali pri strani, pogosto potrebo po uriniranju, bolečino pri uriniranju, krvav urin, slabost, bruhanje, šibkost in vročino. Če stanja ne zdravimo, lahko vodi v okvaro ledvic.

Psihološka pomoč

Mnogim s takšno težavo pomaga, če zvok uriniranja prekrijejo z drugim zvokom, denimo z odprto pipo ali splakovanjem straniščnega kotlička. A to v resnici ne odpravi ključne težave. Ker gre za psihično motnjo, najbolj pomaga psihična obravnava. Preden pa se zaradi težav pri uriniranju v javnosti odpravite k psihoterapevtu, je vendarle dobro pri zdravniku in urologu preveriti, ali vaša težava res ne izhaja iz česarkoli drugega. Pogosto je strah pred uriniranjem tudi posledica strahu pred bolečino, ki spremlja vnetje sečil. Zaradi bolečine se psihološko izogibamo uriniranju.