Delovna terapevtka Maja, ki že več kot 30 let dela v Bojanovem CUDV-ju, pove, da je z njim v rdeči coni preživela štiri dni, potem je še sama zbolela za covidom-19. Pogovarjali smo se o tem, kako situacijo, v kateri smo se znašli, doživlja ena od najranljivejših skupin ljudi. »Pri nas skrbimo za otroke, mladostnike in odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, največkrat s pridruženimi drugimi motnjami. Zanje je razumevanje življenjskih situacij nekoliko drugačno. Zdaj jim še posebej težko razložimo, zakaj v rdeči coni nikogar ne prepoznajo. Ko te vidijo v skafandru, se vsak odzove  drugače. Nekatere je strah, kar za sabo potegne vse mogoče pričakovane, pa tudi nepričakovane reakcije, veliko je tudi takih, ki so se potegnili vase in se sploh ne odzivajo. Še posebej hudo je, če je rdeča cona vzpostavljena drugje in se morajo preseliti v drugo ustanovo. Sprememba okolja in ustaljenega življenjskega reda je za večino naših uporabnikov zelo stresna. Spet pa ne za vse. So tudi taki, ki to vzamejo kot nekakšne počitnice. Vsak se odziva po svoje.«

Kako so se odzvali spomladi, v prvem valu epidemije?

S strahom in negotovostjo. Najbolj jih je bilo strah, da bo tako za vedno, da nikoli več ne bodo šli nikamor. Veliko časa smo porabili, da smo jim razložili, česa ne smejo početi, če ne želijo zboleti. Večina je razumela in se je naučila upoštevati ukrepe. Ves čas pa so nas spraševali, ali lahko že nehajo, ali je morda že napočil konec. Poleti smo malce zadihali, zdaj se je vse skupaj ponovilo.

Kako je?

Veliko negodujejo: a spet, a niste rekli, da je že konec … Tudi iščejo krivce. Kdo se ni zadosti pazil? Gorje, če kdo v skupini kihne ali zakašlja. V trenutku postane dežurni krivec.

Prihaja med njimi tudi do nasilja?

Tudi stepli so se že. Verbalnega nasilja in obtoževanja je ogromno. Videl sem te, ko si nisi umil rok, nisi imel maske …

Kako terapevti doživljate take situacije?

Naporno je. V prvem valu smo največ časa in truda porabili, da smo jim razložili, zakaj morajo paziti, česa ne smejo početi in kako se je treba zaščititi. Vsak dan znova smo jim razlagali iste stvari. Ko so po približno 14 dneh sprejeli situacijo, je bilo malce lažje. Saj je še prihajalo do izbruhov, vendar manj. Bili so celo dnevi, ko so držali skupaj. Sama sem jim pogosto pripovedovala, kako bo potem, ko bo spet vse v redu, kam vse bomo lahko šli. Tako so se začasno pomirili, a kaj ko se je zvečer zgodilo, da je nekdo prižgal televizijo, in so bili spet čisto na tleh. Situacijo si je vsak razlagal po svoje, potem pa so drug drugemu razlagali svoje videnje problemov. Ni spodbudno, ko odhajaš domov in imaš občutek, da nisi nič koristnega naredil.

Ste imeli delovni terapevti kakšno strokovno pomoč?

Spomladi so naši strokovni sodelavci, pedagogi, psihologi in socialni delavci dobili nalogo, da poskusijo izboljšati situacijo.

So bili uspešni?

Za kratek čas.

Kako ste uporabnikom razložili, da morajo nositi maske, držati razdaljo, si razkuževati in umivati roke?

S tem niso imeli večjih problemov. Lahko bi bili za vzor drugim. Ko so sprejeli navodila, so jih upoštevali, ne da bi jih bilo treba posebej opominjati. Za tiste s težjimi motnjami v razvoju je to hitro postal način življenja. Tako, kot vedo, da si morajo za ven obleči jopico, so od nekega trenutka naprej vedeli, da si morajo nadeti še masko. Večji problem je bilo srečevanje z drugimi ljudmi. Bežali so od njih in se jim umikali, tudi po nekaj metrov.

Kaj pa stiske zaradi nošenja mask?

Nihče ni bil v stiski zaradi tega. Naučeni so, če jim povemo, da je nekaj treba, to sprejmejo brez ugovorov.

Kako pa so sprejeli, da se ne smete več objemati in dotikati?

Ta prepoved jih je spravila v hude stiske. Z objemi in dotiki jim namreč predstavljamo varnost in sprejetost. Zanje sta objem in dotik potrditev, da je vse v redu. Smo njihove nadomestne mame, nekdo, ki jih ima rad. Nismo in nismo jim mogli razložiti, da jih imamo še vedno radi, čeprav se jih ne smemo dotikati in jih objemati. Eden od fantov je bil v še posebej hudi stiski zaradi tega. Začel je puliti stvari, ki so bile pritrjene na stene, metal je predmete po prostoru, nekajkrat je obrnil mizo, na kateri je bil zajtrk.

Kako ste ga pomirili?

Pobožala sem ga. Dotik ga je za kratek čas pomiril, ampak on je hotel in potreboval objem.

Domnevam, da zaposleni kršite pravila o nedotikanju.

Ja, jih. Že s tem, da jim pomagamo pri umivanju, jim strižemo nohte, jih mažemo s kremami. Tiste, ki so v zelo hudi stiski, pa seveda tudi objamemo. Saj smo vendar ljudje.

Ste imeli zaradi tega kdaj probleme?

Tudi. Ne sicer direktno, bolj je šlo za prikrito obrekovanje, kako se kdo obnaša do uporabnikov.

Kaj pa zaščita? Kako so vas zaščitili pred okužbo?

V beli coni smo zaščiteni samo z masko, pa še to samo mi zaposleni. Uporabniki, ki živijo na istem oddelku, so namreč tretirani kot mehurček.

So se vas uporabniki zaradi mask bali?

Ne. Zelo hitro so se nas navadili.

Kdaj so se začele prve okužbe v vašem domu?

V prvem valu nismo imeli nobene, v drugem pa že kmalu na začetku septembra.

Kako so uporabniki sprejeli testiranje?

Težko. Precej smo se morali potruditi, da so se pustili testirati. Nekatere smo morali dobesedno držati, da so jim lahko vzeli bris.

In kako so sprejeli novico, da so okuženi?

Večina si je želela samo to, da se čim prej pozdravijo, da bodo lahko spet šli med svoje. Nekateri pa so se vdali v usodo in samo čakali, da bo mimo.

Je kdo zbolel za težjo obliko?

Na srečo so samo trije potrebovali bolnišnično zdravljenje.

Kako se je v tem času spremenilo vaše osebno življenje?

Ne hodim nikamor, niti v trgovino ne. Zelo pazim, da sem čim manj v stiku z drugimi ljudmi.

So taka navodila nadrejenih?

Ne. Od nas nihče izrecno ni ničesar zahteval. Vsak se ravna po svoji vesti. Je pa to psihično precej naporno. Ves čas si v strahu, da boš prav ti tisti, ki bo prinesel okužbo v center. Bog ne daj, da bi zaradi tebe potem še kdo umrl. To so hudi pritiski. Na srečo nihče od zaposlenih še ni bil v tako hudi stiski, da bi bila alarmantna. Verjetno tudi zato, ker je naše delo tudi brez covida naporno in smo navajeni delati v težkih razmerah.

Vi ste v rdeči coni delali štiri dni, potem ste zboleli. Morda veste, kako ste se okužili?

V poročilu sem napisala, da sem se najverjetneje okužila takrat, ko sem slačila zaščitno opremo. Treba se je znati sleči, da ne preneseš virusa na kakšen del svojega telesa. Problem je bil tudi v tem, da se nisem imela možnosti stuširati takoj, ko sem si slekla zaščitno obleko, ampak šele doma.

Kako pa je biti ure in ure v skafandru?

Zame to ni bil večji problem. Saj mi je bilo vroče, tudi dihala sem težje, večji problem je bil strah, ali se bom pravilno oblekla in slekla.

Pa vseeno, po deset ur v skafandru najbrž ni lahko?

Ljudje, ki niso bili nikoli v situaciji, ko bi morali pomagati ljudem, tega verjetno ne morejo razumeti. Takrat te »gor drži« adrenalin. Nič več ti ni težko, si v drugem stanju zavesti, saj veš, da gre zares, da gre za življenja. Takrat ni več pomembno, kako vroče ti je, koliko si moker. Takrat samo delaš, da olajšaš stiske bolnih.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_52
Zarja Jana
naslovnica