Nikoli ne obupajte!

Petra Majdič o zlomljenih rebrih: Skočila sem v to, kot bi mama skočila za utapljajočim se otrokom, brez pomisleka

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
1. 1. 2021, 20.00
Deli članek:

Petre Majdič se bomo vedno spominjali zaradi njenega požrtvovalnega teka na smučeh na olimpijskih igrah v Vancouvru, kjer nam je navkljub petim polomljenim rebrom pritekla olimpijsko medaljo.

Mateja J.Potočnik
"Vse mine, tudi to bo. Svet se je moral malo ustaviti."

Če vam kdaj ne gre, če vas kaj boli, se spomnite samo tega – in vam bo lažje. Danes je Petra Majdič mamica dveh hčera in podjetnica. Še vedno mladostna, še vedno zgledno skrbi za svoje telo, med drugim vsako jutro naredi enaindvajset ponovitev tibetanskih vaj. Hčerkici ji sledita z nekaj manj ponovitvami. Ukvarja se tudi z organizacijo t. i. teambuildingov in motivacijskimi predavanji v podjetjih, zato smo jo vprašali tudi o tem, kako naj se čim bolje prebijemo skozi ta zoprni čas.

Petra, hčerki hodita še v vrtec, kajne?

Mlajša bo stara štiri, starejša pa pet. Sta super punčki. Navajeni sta nomadskega življenja, ker veliko potujemo. Smo pa zelo povezana družina, tudi s širšim sorodstvom, navezani sta na sestrične, babici ... Skušamo živeti normalno družinsko življenje.

Koronačas mnoge mamice spravlja v obup, otroci so doma, mnogi starši delajo od doma ali hodijo v službo ... Kako uspeva vam?

Moderne mamice veliko delamo, imamo svoja podjetja, odgovornost za zaposlene, poleg vseh drugih obveznosti, povezanih s skrbjo za dom in družino; časi pa so res nenavadni. Hčerki sta zelo navezani name, čustveno sta zelo zahtevni, morda bolj, kot smo bili jaz in moji vrstniki. Pred časom smo se umaknili v Švico, v Davos, ko pa se je spet začelo zapiranje, smo se vrnili domov. Firmo vodim na daljavo, delam v glavnem zvečer in kdaj tudi pozno v noč, čez dan pa sem mama. Našli smo režim, ki nam ustreza. A je potrebna disciplina, hčerki sta me naučili še dodatne discipline na področjih, kjer je prej nisem imela. Drugače ne gre, sistem razpade.

Kaj pa počnete z njima čez dan?

Imamo izjemno srečo, da živimo na vasi, kar je bila moja želja; da se vrnemo med kmetije, kjer sem odraščala. Tu je dinamika življenja drugačna. Tašča je v tujini, mama je bila težko bolna, tako da skrbim za svoja otroka pretežno sama. Če sem na terenu, pa mi seveda mama in oče priskočita na pomoč, a to ni vsak dan, le občasno. Hčerki sta v letih, ko potrebujeta veliko gibanja, zato sta za starejše pravi energetski zalogaj. Je pa zame eden lepših trenutkov opazovanje, ko se pletejo čarobne vezi med starimi starši in vnukinjami. Sem pa skoraj pozabila na svoje življenje, dosti časa mi vzame služba, preostali čas pa hčerki. Malo pogrešam čas zase in tišino.

Kako utrudite svoji »poskočnici«? Greste v kakšen hrib z njima?

Pri nas je to videti tako: zjutraj vse tri delamo tibetanske vaje, onidve naredita sedem ponovitev, jaz pa enaindvajset. A spremljata in gledata me že od rojstva, s tem sta dobili zgled, z opazovanjem aktivne mame. Zajtrk si že znata večinoma pripraviti sami, potem gremo ven, v gozd, ali pa ustvarjamo, se učimo; seveda vsaka na svoji ravni. Potem pripravimo kosilo, po kosilu pa spet ven. Včasih želita gledati risanke, onidve bi sicer to počeli tri četrt dneva, a mama je zelo zahtevna glede tega in ne popušča. (smeh) A ker smo zdaj »izolirani«, si to lahko privoščimo, če bi imela običajno, redno službo, ne bi imela toliko časa zanju. Me tri smo večinoma same, partner dela v tujini in veliko potuje, tri tedne na mesec smo same. Zato skušam vzgajati malo bolj trdo, zahtevno, a starejši mi pravijo, da je to še vedno zelo mehka vzgoja. (smeh)

Tibetanske vaje so za pomlajevanje?

To je sklop petih vaj, imenujem jih prebujevalne, s katerimi aktiviraš telo, izvajam jih že precej let. Po njih se preprosto dobro počutim. Ko sem imela dvojno diskus hernijo in med nosečnostma, jih nisem izvajala in sem se počutila slabše, tudi telo se je odzvalo na manko dnevne rutine. Hčerki poskušam učiti z zgledom; kar vidita, počneta tudi onidve. Zato je normalno, da je tek na smučeh v njunem življenju zimska športna aktivnost.

Kako pa ste se znašli v Švici? Občasno živite v Davosu. 

Tam je baza partnerjeve službe. Narava je tudi tam prelepa, iglasti gozdovi, dolina z dvatisočaki. A si ne predstavljam, da bi živela v tujini, kljub visokemu standardu v Davosu. Potrebujem socialno mrežo, sorodstvene vezi v Sloveniji, dom. Ter da nekam pripadaš, česar se zaveš šele takrat, ko tega nimaš. In starejša ko sem, več mi pomeni narava. Pogrešam čas sama s sabo v gozdu, v naravi. Za zdaj doživljam to s puncama in je tudi super.

Ukvarjate se z motivacijskimi tehnikami – nam jih lahko zaupate nekaj, da bomo lažje preživeli te težke čase? Kako naj preživljamo dneve?

Prva stvar je, da si je treba postaviti kratkoročne, majhne cilje: danes bom pospravil omaro, to bom končal do 12. ure. Ali: danes bom naredil razgibalne vaje. Ne bodite prezahtevni. Vsak dan si postavite en tak majhen, mikrocilj. Morda samo deset dihalnih vaj. Morda se izobrazite, kako boste spomladi posadili kakšno rastlino. Čas si zapolnite s pozitivnimi afirmacijami, mislimi, ki vas bodo vodile skozi dan. S tem naredite nekaj dobrega zase. Napišite si dobre, lepe stvari, ki so se vam zgodile: »Teh deset trebušnjakov je bilo pa lažjih, kot so bili včeraj.« Ali: »Ta jesen je pa res lepa.« Ali se vam je nekdo v trgovini nasmehnil, vas spustil v vrsto. Naj bo pozitivna novica. Zapišite si jo zvečer, pred spanjem. Pojdite spat z lepimi občutki. Otroci so lahko ves dan naporni, a zvečer, ko zaspijo, so neverjetno lepi, prikupni in ostanejo nam le lepi spomini na tisti dan. Poglejte na dan z lepimi očmi. Zaspite s to mislijo. Navada se rodi s ponavljanjem, z dolgotrajno samodisciplino. Kot najlepši in največji uspehi v športu. Še listek za loto je treba večkrat kupiti, da ti morda uspe.

Zame je dogodek dneva že to, da grem v trgovino. (smeh)

Ja, veliko ljudi mi to reče. (smeh) Zdaj lahko prihranimo pri nakupih oblačil, na primer. Doma lahko priredimo zabavo zase in si nalakiramo nohte z nenavadnimi, divjimi barvami, saj jih itak nihče ne bo videl. Lahko si dovolimo več, polepšajmo si dneve. Seveda so nekateri tudi osamljeni, vsi nimajo blizu sorodnikov. Takšni naj gredo v naravo, tam bodo našli bilke, drevesa, živali ... Narava zdravi. Tam se ne počutimo tako osamljeni.

Kako ste se navadili na to, da je vaš partner veliko odsoten?

Seveda ga hčerki pogrešata, a takšna je naša dinamika življenja. To je tako kot pri koroni – moraš sprejeti. Dostikrat sem bila sama s hčerkama na poti, po osem ur v avtu. A sem zmogla. Zato pa bolj cenimo trenutke, ko smo skupaj, in takrat je res lepo. Če ne bi bilo korone, bi bili mogoče izgoreli, standardi so se višali, bili so nenormalni. Pred korono smo se pehali za ekstremi, hiteli smo, naši odnosi so bili površni. Svet se je moral malo ustaviti. Lahko bi bila vojna, cunami, jedrska nesreča; to zdaj še ni najhujše. Če moramo doživeti korono, imamo pač korono. Otroci nas morajo videti tudi žalostne, utrujene. Ne moremo biti več čas lepi, nasmejani, popolni, za na Instagram. Življenje ni takšno. Lepo je, kakršno je.

O osnovni higieni – gibanju

 »Tek, hoja sta brezplačna vadba, ki se je lahko loti vsak, šport je pozitivna sestavina našega življenja, vsem je na voljo in je fantastičen ventil za vse frustracije. In žal se premalo zavedamo, da tudi otroci doživljajo stiske, bistveno večje kot mi odrasli – kajti oni še niso sposobni predvideti posledic izpostavljenosti socialnim omrežjem, internetu, industrijski prehrani, negibanju. Če otroke navdušite za gibanje, so uspešnejši na vseh ravneh, kot če igrajo videoigrice. Do 12., 14. leta imate čas za to, da jih usmerite v šport. Potrebna je disciplina, ki jim jo morate privzgojiti. To je kar težka naloga za starše. Splet in televizija zasužnjujeta. Jaz sem rasla s športom, na hčerki želim prenesti potrebo po gibanju, temu rečem »osnovna higiena«, kot umivanje zob. In nimam nobenih ambicij po vrhunskem rezultatu, naj jima le krepi telo in posledično um. Daje pozitivno samozavest, ki bo rasla s tem, da bodo otroci skozi gibanje imeli kontrolo nad svojim telesom, se posledično počutili varnejše – da vsaj nekaj obvladujejo.«

O štetju, ki pomaga

»Vse mine, tudi to bo, samo to si moramo ponavljati, kot mantro. Kadar je težko, čas teče počasneje, a se tega zavedam. Kadar sem imela najtežje trenutke v športu, ko mi je odpovedovalo telo, sem samo še štela. Od ena do deset, če je še hujše, pa samo še od ena do tri. Tudi zdaj štejem. Potem se situacija umiri ali celo mine.«

O slabih dnevih

»Spomladi, ko se je vse skupaj začelo, sem imela kdaj tudi slab teden. Zdaj, jeseni, imam samo še slab dan. Sem se pogovorila v svoji glavi, se spomnila na stare čase in si rekla: Gremo naprej. To je samo izziv. Zdravi smo, živi smo, to je čas za razmislek, kako naprej. In je prednost, ker tega časa zadnja leta ni bilo.«

O kultnem teku z zlomljenimi rebri

»Na to me največkrat spomnijo drugi. Skoraj vsak dan. (smeh) Takrat sem bila natrenirana za to, treningi so bili brutalni, dvajset let težke poti. Na koncu je bil ta preizkus. Za mano je stala pripadna ekipa, ljudje, ni bilo izgovorov. Skočila sem v to, kot bi mama skočila za utapljajočim se otrokom, brez pomisleka.«

O športni karieri

»To je bila pozitivna zgodba. Toliko discipline, ki je prišla vame skozi šport. Bila sem uporniški otrok, šport me je rešil, bila bi zelo naporna najstnica. Če bom le imela možnost, bom hčerama omogočila šport, sicer ju ne bom znala vzgajati. Vsaj do 16., 18. leta, da se naučita vztrajnosti, discipline. Šport mi je prinesel ogromno prijateljstev. Uspehi so bili samo pika na i. Če se dovolj dolgo trudiš, dosežeš uspeh. Moje sporočilo je: če ti ne uspe prvič, poskusi še jutri. V obliki medalje, discipline, lepega življenja. Delo krepi. Telo je fantastičen stroj, ki ti lahko služi dolgo časa, a se je treba z njim tudi ukvarjati.«

Mogoče je potreben samo še en klic

»V življenju je res treba vztrajati. Kolikokrat sem klicala ljudi, za pomoč, za posel, pa nisem bila vedno uspešna. In sem si rekla: Petra, naredi samo še en klic. Samo še tega. In ta še ni bil, naslednji pa je bil. Zato je treba poskusiti večkrat.«

O skrbi za telo

»Zdaj sem spet redno aktivna in telo mi dobro služi. Dve leti po prenehanju ukvarjanja s športom sem naredila napako in dvigala težke uteži ter si povzročila dvojno hernijo diska. Zato sem zdaj nežnejša s svojim telesom. Čuvam hrbet, telesa ne izrabljam, ampak ga poslušam, crkljam in celim, čutim ga. Ekstremnih naporov ni več.«

O »treningu« na kmetiji

»Na začetku je bil zame hendikep, tudi mentalen, ker sem prihajala iz kmečkega okolja. Kasneje pa je to postala prednost. Ker sem zjutraj morala najprej opraviti svoje delo, potem pa sem šla lahko na trening. S tem sem rasla od zgodnjega otroštva, gledala sem starše, ki so delali res veliko, največkrat tudi do pozne noči, skrbeli za družino. S tem delom sem se tudi fizično krepila, to je bil zame dodaten trening moči, vzdržljivosti. Če grabiš listje, okopavaš njivo, je to monotono delo, a gibanje je podobno kot tek, za razvoj zgornjega dela telesa. Tega sem se seveda zavedela šele pozneje.«

O zemlji

»Zdaj se zavedam, kako pomirjujoč dejavnik je zemlja. Kadar grebeš s prsti po surovi zemlji, je to zelo pomirjujoče. Nobeno delo na kmetiji ni opravljeno hitro, vse gre zelo počasi, uči te potrpežljivosti, marsikaj ne uspe, zgnije celo na polju. Tako je tudi pri športu – kolikokrat smo trenirali po devet mesecev, predano, zavzeto, pa ni bilo rezultatov, včasih smo bili tudi pretrenirani. Življenje te uči, da moraš biti za uspeh potrpežljiv, tudi pri podjetništvu.«

Tudi to bo minilo

»Ne poznam otroka, ki ne bi imel rad gozda. Vsi pa seveda nimajo možnosti, da bi te čase preživljali podobno. Za marsikoga je težko. A bo tudi to minilo.«

O krizi in podjetništvu

»Večina podjetnikov, s katerimi sem v stiku, je usmerjena pozitivno. Zavedajo se, da bo kriza imela širše posledice; trenutno imamo zdravstveno, ki ji bo sledila gospodarska, a zdaj je čas za razmislek, za delo na sebi. Ko bo napočil čas, pa bomo spet lahko delali, se širili in rasli. Včasih je postati, se ozreti okoli sebe in tudi vase, zelo dobrodošlo. Ker potem znamo najti svojo pot naprej in ne le sledimo drugim, standardom, ki niso naši in so v zadnjih letih postali ekstremni. Zato je ta čas, ki je nekaterim dan, lahko zelo dragocen.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica