prodaja novega avtomobila

Zvone Šeruga: "Po dolgem času nisem nič zaslužil, imam nekaj prihrankov, da smo imeli od česa živeti"

Katja Božič / Revija Zarja Jana
14. 6. 2020, 17.09
Posodobljeno: 14. 6. 2020, 17.10
Deli članek:

Eden najbolj znanih slovenskih svetovnih popotnikov Zvone Šeruga že več kot dve desetletji živi od turizma in je eden mnogih na tem področju, ki se mu letos življenje obrača. »Ne sicer na glavo,« pravi, gotovo pa v smer, ki je še pred meseci ni nihče niti slutil. Odpadlo mu je pet polnih skupin, ki bi jih moral voditi v svet. »Dohodek je izpadel, ne samo upadel, problem rešujem s prodajo novega avtomobila, ki ga niti ne potrebujem,« je optimističen.

Foto: Šimen Zupančič
Zvone se je za teden dni odpravil na potem po rodni Dolenjski

Že dolgo si želim z Zvonetom na katero od turističnih avantur po svetu. Z lahkoto si predstavljam, da je z njegovimi izkušnjami in poznavanjem različnih kultur takšna pot prav posebno doživetje, kakršnega s turistično agencijo ne dobiš zlepa. In ker ne vem, ali se bo ta pot kdaj uresničila, sem se po načelu bolje vrabec v roki kot golob na strehi z njim dogovorila za pohajkovanje po njegovih rodni Dolenjski. »Pejmo končno v gmajno in poglejmo, koliko je v nas še tistega otroka, ki se je nekoč lovil po hostah, prespal na kozolcu ali ušel od doma, da se je izgubil v neznano. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj, kar si morda želite že od nekdaj? Ne stokajte, da je Hrvaška zaprta, avioni na Maldive ne letijo, morja ne bo in denarja seveda tudi ne – pa kaj?! Zdaj je čas za Slovenijo, boljšega ne bo!« nas je nagovarjal na svoji FB-strani. Mene je prepričal!

Na požirek cvička

Dobili smo se pri njegovi zidanici v vinski gorici Selca pod Gorjanci. »Tukaj pišem, počivam, razmišljam ali se preprosto družim s prijatelji,« je razložil in glasno pozdravljal spodnjega soseda, ki nas je po pravi dolenjski navadi vabil na kozarček cvička. »Če te Dolenjci povabijo, jim gostoljubnosti ne smeš odreči, pa čeprav popiješ le požirek,« je svetoval poznavalec. In smo šli. K Janezu. Ta je malo potarnal, da mu je letos domala vse sadje pomrznilo. A ob kozarčku so v ospredje prišle prijetnejše stvari. Z veseljem nam je pokazal novo mačjo družinico v svoji lopi – kdo ne bi stisnil v naročje puhaste kepice, ki je prestrašeno piskala v naših rokah. »Morajo se navaditi na človeka,« je razlagal Janez, ko smo mucke vračali v gnezdo pod budnim očesom njihove mamice. »Janez, mi moramo na pot. Še prej bomo pa pri meni malo narezali in pomalicali. Pridruži se nam!« ga je povabil Zvone.

Klic gmajne in hoste

In je prišel, pa drugi sosed, Slavc, tudi. Ob hrani in pijači na prijetnem sončku in s pogledom na vinske trte ter Gorjance v ozadju so nam čuti prijetno otopili. Lahko bi tudi obsedeli sredi te lepote, če nas ne bi klicale gmajna, hosta in steze, po katerih se je Zvone potikal še kot deček. »Gremo do domačije, kjer sem se rodil, do turistične kmetije Šeruga, ki jo danes vodi moj starejši brat Slavc. Moja nečakinja Eva odlično kuha. Tam bomo potem nekaj toplega pojedli,« je začrtal našo pot. Pa smo šli. Najprej skozi gozd proti Velikemu Slatniku. »To pot sva v zadnjih mesecih ponovno odkrivala z Romano. Sva se kar izgubljala, da sva videla, kje bova prišla iz gozda.« Njegova žena, Romana Dobnikar Šeruga, je pred tremi leti po 31 letih dela v novinarstvu izstopila iz območja udobja redne službe novim izzivom naproti. Z Zvonetom sta med drugim začela izdajati popotniško revijo Avantura. Potem pa jo je Zvone spodbudil, da tudi sama prevzame nekaj popotniških skupin. Ravno je odpeljala svojo krstno skupino v Indijo, ko jih je presenetila vest o koronavirusu ter zapiranju meja. Po petih dneh so se morali predčasno vrniti. »Novinarstvo me je na začetku prav lepo preživljalo. Mnogi so se v mojih časih odločali za ta poklic, da bodo lahko potovali in pisali. Jaz sem eden redkih, ki mu je to uspelo,« je razmišljal, ko smo si utirali pot med drevesi v gozdu.

Živim sanje drugih ljudi

»Nikoli nisem načrtoval svoje poslovne poti. Vse se je dogajalo spontano. Delo iz užitka je postalo moj posel in od tega sem vseskozi dobro živel. Potoval sem, predaval, pisal reportaže in knjige. Pred kakimi dvajsetimi leti, z vzponom spleta, ko je začelo novinarstvo malce izgubljati pomen, sem odkril, da želijo ljudje z mano potovati in odkrivati svet.« Zgodilo se je povsem naključno. S potovanja po Vietnamu je prinesel domov sto filmov s povsem neuporabnimi posnetki. Da je lahko dokončal knjigo, je moral dobiti nove posnetke. V posebnem okvirčku pri svoji reportaži v časopisu je povabil ljudi, naj se mu pridružijo na potovanju v Vietnam. Začel je, da bi si povrnil stroške potovanja zaradi novih fotografij, na koncu pa ugotovil, da bi to pravzaprav lahko počel za zaslužek. Življenje ga je tako samo usmerilo na novo pot in sledil ji je. Zase in za svojo družino je zaslužil dovolj, če je v svet odpeljal pet polnih skupin na leto. »Več ne potrebujem. Živim sanje drugih ljudi. Nikoli ne bom obogatel, živim pa tako, kot si nekateri bogataši ne bodo mogli nikoli privoščiti. Danes živim samo še od turizma, čeprav tega nisem nikoli načrtoval.« Njegove knjige so bile uspešnice, predavanja polno obiskana. »Lepo se je dalo zaslužiti, pa še užival sem v tem.« Še zmeraj uživa, le da se je dogajanje preselilo na družbena omrežja, kjer zdaj izraža svoja občutja in opisuje dogodke. »Z njimi navdušujem svojih 60.000 sledilcev, in če se morda vsak tisoči prijavi na eno od poti, lahko od tega živim in se krog spet sklene,« je razlagal, kako te pravzaprav življenje vodi, če si odprt in sprejemaš spremembe.

Foto: Šimen Zupančič
Slavko Šeruga in njegova hčerka Eva na turistični kmetiji Šeruga, kjer se je rodil tudi Zvone.

Machova učna pot

Po dobri uri hoje smo prišli do Velikega Slatnika. Odžejali smo se v tamkajšnji gostilni in izvedeli veliko zanimivega o svetovno znanem znanstveniku, fiziku in filozofu Ernstu Machu, po katerem se imenuje Machovo število, ki ga običajno uporabljajo za opis hitrosti letal. Mnogi niso vedeli, da je učenjak pustil pečat temu predelu Slovenije, saj je njegova družina leta 1862 v Velikem Slatniku kupila graščino. Njegov oče Johann Mach, humanist in poznavalec naravoslovja, je na Machovem hribu gojil sviloprejko, dotlej pri nas neznanega metulja, azijskega svilnatega prelca jamamaja. Johann in njegova žena sta pokopana pri vaški cerkvi, v spomin na izjemno družino pa je nastala devetkilometrska Machova učna pot od Malega proti Velikemu Slatniku, označena z rumenim metuljem. Zvone je pot odkril šele pred kratkim in nam o njej z navdušenjem razlagal, del pa smo je tudi prehodili. »Slovenija je tako lepa in zanimiva, da bi jo lahko pravzaprav raziskoval do konca življenja. Ne zavedamo se, da živimo v najlepšem predelu sveta.« Če tako reče svetovni popotnik, bo že držalo, sem pomislila, ko nam je zaupal, da si pravzaprav ni nikoli zaželel živeti nikjer drugje. In zdaj je končno dobil priložnost, da jo še bolje spozna. V petih dneh je do Ljubljane prehodil 105 kilometrov. Vsak dan nekaj deset. Ustavljal se je, kjer ga je kaj zanimivega pritegnilo. »Daleč od tega, da se zdaj počutim frajer in superman – samo dobro se počutim!« je zapisal na svojem Facebooku. »Rad bi povedal, da to lahko naredi tudi (skoraj) vsakdo med vami, variacij na mojo temo je pa nešteto. Zmorete 20–30 km na dan in imate 30 evrov – toliko sem jih namreč jaz zapravil na vsej poti! Ker za kaj več niti možnosti niti potrebe ni bilo.« Takšna pot vas spodbudi, da naredite, kar ste si želeli že kot otrok – spite lahko pod zvezdami ali na senikih. Kmetje vas ne bodo lovili z vilami! Gotovo pa vas bodo veseli tudi v hotelih ali na kmečkih turizmih – kako že gre, z nekakšnimi boni za 200 evrov?«

Lepa beseda lepo mesto najde

»Vsakega, ki ga srečam, naglas pozdravim in začnem pogovor. Tako ljudem pomagam, da se odprejo, in spet kaj novega izvem. To zmore vsak! Ljudje so prijazni, a pogosto zadržani. Lepa beseda marsikam pripelje. Nova srečanja in nove zgodbe pa lahko postanejo najlepši del poti.« Ta nasvet smo nekajkrat preskusili, sploh pa Zvoneta tako ali tako tam vsi poznajo in ni bilo treba veliko, da smo spet imeli v rokah kozarček. Pogosto smo si ga delili kar vsi trije s fotografom, nekaj poti je bilo še pred nami in ne vem, kako bi nam sicer uspelo.

Oddaljeni spomin zaživi

Na robu njive, obkrožene s prostranimi travniki, je Zvone nenadoma zagledal ogromno staro češnjo. V njem je prebudila oddaljen spomin na fantiča, ki se je v mraku s kanglico mleka v roki na poti domov odločil še malo posladkati. »V tistem pa pride lastnik. Vem, da me ni videl, ker je bilo temno, zato sem bil čisto tiho. Ko pa je rekel, da bo vzel kanglico, sem se le izdal in ga prosil, naj me spusti, da grem domov,« se je nasmehnil in se s ceste napotil čez travnik prav do češnje. Drobni sadeži niso bili več tako slastni, kot je bil spomin nanje, vseeno pa smo na bližnji domačiji zagledali postavo v rdeči majici, ki nas je opazovala. Šli smo jo pozdravit in Zvone je prepoznal sina gospoda, ki ga je pred toliko leti zasačil na češnji. Obudila sta nekaj prijetnih spominov na otroštvo, preštela stare znance in preverila, kdo vse se je na novo preselil.

Foto: Šimen Zupančič
Kaj bi hodili v eksotične kraje, ko je doma tako lepo!

Proti turistični kmetiji Šeruga

Nato pa smo jo skozi hosto mahnili v vas Sela pri Ratežu, kjer je danes priljubljena turistična kmetija Šeruga, nekdaj pa Zvonetov dom in kraj, kamor se bo vedno z veseljem vračal. »Kmetijo je pred leti prevzel moj starejši brat Slavko. Ko sta z ženo, Ljubljančanko, začela prenovo, si nismo mislili, da bo tako dobro ratalo!« je priznal. V skrb za kmetijo in goste sta se vključila dva od treh bratovih otrok. Hčerka Eva je prava mojstrica v pripravi hrane, ki le redkokoga spusti v kuhinjo, sama namreč najbolj ve, kaj bo dobrega pripravila za svoje goste in kako, pa četudi vstane ob štirih zjutraj! Ob žuborenju potočka in vodnega mlinčka na mestu, kjer je nekoč stal pravi mlin, smo v družbi Zvonetovega brata okušali dobrote, ki nam jih je na mizo nosila Eva. Juho iz kopriv, pečenega piščanca in hrustljavo svinjino, ješprenj z jurčki, čičeriko v paradižnikovi omaki, praženo zelenjavo, krompirček in porovo pito smo zalivali z domačim bezgovim sokom ter cvičkom. Posladkali pa smo se z odličnim borovničevim zavitkom. Eva si je res vzela čas. Povedala je, da se je v zadnjih dveh mesecih, v času karantene, ko je bila kmetija zaprta za goste, prav spočila. Preizkušala je nove menije, opravila stvari, ki jih je pred tem dajala na stran, pa brala je, kot že dolgo ne, in se ukvarjala z otrokoma. »Pa na njivi sem bila toliko kot še nikoli,« se je smejala in dodala, da je povsem pripravljena na ponoven zagon turizma. Čeprav se sami za tako dolg počitek seveda ne bi nikoli odločili, so ga dobro izkoristili. »Zame se je v tem času spremenilo predvsem dvoje – po dolgem času nisem nič zaslužil, a hvala bogu imam nekaj prihrankov, da smo imeli od česa živeti in smo to počeli v okviru družine z užitkom! A sva po drugi strani z Romano ogromno prehodila, vsak dan skupaj kuhala, prebarval sem okna in mize v zidanici, končno sem uredil tudi arhiv fotografij s potovanj zadnjih dvajsetih let, česar sem izjemno vesel. Ugotovil sem, da mi pravzaprav ni hudega. Z Romano imava odplačane kredite, žal mi je za mlajšo generacijo. Kolege, vodnike in turistične agencije, ki jih je to bolj prizadelo. Veliko je ljudi, ki zdaj nimajo niti za najemnino.« Zvone se je znašel tako, da se je eno leto prej upokojil, kot bi se sicer. »Rekel sem si, da si bom vzel eno leto odmora in šel na dolgo potovanje. Zakaj pa ne bi tega storil že letos, če se bodo odprle meje? Če to ne bo mogoče, se bom pa za tri mesece zaprl v zidanico in začel pisati knjigo. In če bo slučajno zmanjkalo hrane, sem se pa spomnil, kje sem rojen,« je hudomušno pomežiknil bratu: »In vedno grem lahko k bratu za pastirja. Tudi lepe stvari so lahko zastonj, vse imamo, samo z drugačnimi očmi moramo pogledati na nove priložnosti!« nama je položil na dušo, preden smo se poslovili.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana. 

Zarja Jana
Zarja Jana