Naj začnem s preprostim, a iskrenim vprašanjem: kako ste danes, te dni?
Zelo v redu, samo dežnik sem pozabil.
Kaj po vašem mnenju naredi dan dober?
Dober dan naredi dobro jutro. Nekaterim pa že noč.
Ste zaradi tega intervjuja prekinili vsakodnevno rutino? Jo imate?
Ja, je nekaj rutine, vstal sem, odtočil, se umil, oblekel in sedel za mizo, da odgovorim na vaša vprašanja, sicer pa pride na vrsto odgovarjanje na kakšno drugo pošto ali tipkam kaj (še) bolj ustvarjalnega. Ja, pisanje je del rutine, a samo rutina ni dovolj.
Kdaj in kje najraje pišete?
V svoji sobi na Dvořakovi 10 v Mariboru. Drugje ne gre. Pišem lahko predvsem, ko me ljudje – telefonisti, tečneži, prijatelji, novinarji, politiki ... – pustijo pri miru. In zvečer do polnoči, potem ko odpravim literarne nastope, sestanke ..., je najboljši čas, ko stisnem kaj iz sebe. In julija in avgusta, ko so »stranke« na dopustih.
Vaš opus je zares obsežen in literarno raznolik. Zadnja leta sicer redno pišete in objavljate romane. Vam je proza postala ljubša? Je bil ta premik naraven ali je šel v koraku z zaključkom kariere v gledališču?
Res je, z upokojitvijo. Komedije, ki so krajše, sem v času ustvarjalne nosečnosti, ko sem se z njimi vozil po Sloveniji, znal nazadnje že na pamet, le čas in gnezdo sem potreboval, da jih v zelo kratkem času – prekratkem? – rodim. Za debeli roman pa moraš imeti vseeno dovolj časa, da presediš sto ur in več za tastaturo. Zato takrat, ko pišem, preklinjam vsak telefonski klic ... Če le ni Mojčin ali Urškin, no, in Jančarjev, Brvarjev, Čandrov ...
Naslov vašega zadnjega romana je Veter z vzhoda. Kakšen je ta veter?
V Mariboru je veter z vzhoda velika izjema, ker vedno piha le ob Dravi od zahoda proti vzhodu. Za točo, bliske, strele na vzhodni strani Maribora rečemo, a to bo pa Drava dolvodno odnesla. Če pa piha z vzhoda, kar je redko, ima kako usodno posledico. Drago Jančar je videl »severni sij«, jaz pa sem čutil topel veter in se čudil drevesom, ki so se nagibala v napačno smer.
Veter in vremenske razmere na splošno so v romanu močno prisotni in vplivajo tako na posameznike, zasebna življenja kot tudi širše na samo politiko, politične spremembe. V vremenu je pogosto slutnja, na primer prihod viharja. Kako vi dojemate vreme, naravo? Vas uči, ste nanjo pozorni?
Vidim, da ste sami razumeli celo reč. Narava? Seveda. Najprej voda. Pesnica, Drava, Donava ... – vse nastopajo v mojih delih. O morju sem pisal v predpredzadnji knjigi Ljudje z otoka. Na morju ozdravim dušo in telo, zlasti če je na otoku malo ljudi. Dobro prenašam le Mojco, Urško, mojo požrtvovalno Milko in brata Francija ter prijatelja Mateja in Miho Demšarja. Sicer pa se skrijem pred slovensko govorico, ker niti ne morju Slovenci ne nehajo z Janšo, Golobom in Titom iz časa Galeba.
Roman je razdeljen na dva dela in oba se začneta s Kocbekovim citatom, ki delujeta kot poligon oziroma odskočna deska za dogajanje. Sta citata dejansko prišla pred samo zgodbo? Kako je pravzaprav nastajal ta roman? Kaj vas je gnalo k pisanju?
Oba Kocbekova mota – uporaba teh sicer ni v moji navadi – sta mi prišla v misel, ko sem roman že končal in sem ju prepoznal kot asociacijo. Vsak roman sicer nastaja tako, da se usedeš in tipkaš. No, pred tem sem prebral nekaj tisoč strani o tridesetih letih, ko je Primorsko že zajel fašizem, na Štajerskem pa sta se slišali bliskanje in streljanje iz Avstrije in Nemčije. Med ljudmi je bilo čutiti nelagodje in strah. Začutil sem, da je v času, v katerem živimo, precej podobno ozračje. Hitler je takrat okupiral Avstrijo, streljal po Češki in Poljski, danes pa po televiziji spremljam vojno in pišem pisma korajže prijateljici profesorici na slovenski katedri v porušeni Kijev ... In Slovenci smo približno tako kot pred drugo svetovno vojno razdeljeni, na dveh bregovih. Nelagodje podobnosti me je spravilo k študiju in pisanju.
Zgodba poteka v letih 1933/34 in sloni na resničnih zgodovinskih dogodkih, pa tudi osebnostih, a hkrati z osebnimi premišljevanji, dialogi in tudi pismi presega resnico. Kako pomembna so za vas zgodovinska dejstva, ko pišete takšen roman, in kdaj veste, da je čas, da jim dodate svojo, literarno prvino?
Sta dve resnici: zgodovinska, ki jo kar naprej popravljajo, in literarna. V zgodovinski resnici nastopajo vojaki dveh ali več strani, politiki, dokumenti, številke, zmage in porazi, v literarni resnici pa ljudje z imeni in priimki, usodami, čustvi ... In v romanu, kot je Veter z vzhoda, ni zmagovalcev, so samo poraženci. Včasih je zgodovinska resnica zavita v neznanje, na primer v Iliadi, a zaradi literarne resnice poznamo lepo Heleno, Ahila, Hektorja, Odiseja, Kasandro ...
Roman je, čeprav poteka v medvojnem obdobju in je konstantno prisotna slutnja, da bo zavrelo, poln komičnih vložkov. Vam je pri pisanju lahko najti te komične trenutke tudi v težkih situacijah in pri resnih temah?
No, nisem iskal komike, ampak človeški humor. Italijanski pesnik je rekel, da se moramo vendar smejati, saj je pretirana resnost lastnost hinavcev. Kateri slovenski politik se kdaj smeje? No, zdi se mi, da Urška Klakočar Zupančič.
Se vam zdi, da je prisotnost komike nujna, morda še toliko bolj v tistih zares najtežjih trenutkih v življenju?
Da.
Roman sicer sledi in izpisuje zgodbo različnih ljudi iz različnih družbenih in tudi kulturnih prostorov. Vendar se zdi, da so njihove osebne zgodbe bolj ogrodje, na katerem se izpisuje zgodba Maribora, Drave. Bi lahko mesto dojemali kot glavni lik?
Veseli me, da ste pomislili na to. A vendar morajo biti ljudje prvi, ker navsezadnje so oni tisti, ki se jočejo, smejejo, ljubijo, delajo otroke, no, če tudi tega ne bodo kmalu počeli roboti namesto nas ...
Maribor, ki sicer ne spregovori, pa vendar v njegovem imenu govorijo številni drugi in zgodbe, misli so si tudi nasprotujoče. Ga tako tudi sami vidite? Kot mesto mnogoterih plati? Mesto priložnosti (šole, gledališče), a tudi pogube (drage najemnine, neurejena bivališča)?
Maribor je posebno mesto s specifično zgodovino. Se spomnite, da je Župančič vprašal: »Kaj bo z vami vi mejniki štirje? Celovec, Maribor, Gorica, Trst!« Samo Štajerci smo ubranili svoj Maribor. Je »fejst« mesto, ki ga Slovenci še kar bojkotirajo. Mnogo odraslih Ljubljančanov mi reče, da 'joj, v Mariboru pa še nisem bil' ... Jaz pa se jezim predvsem na someščane, ki kadar nam ne gre, rečejo, da je za to kriva Ljubljana. Vsak je svoje sreče kovač. Tudi Maribor.
In čeprav se vse zgodbe stekajo v mogočno Dravo, puščajo bralca pod močnim vtisom zgodbe posameznikov, kot so profesor Zevs, vdova Rudolfa Maistra, gospa Greta, Pepi ... Vam je katera od njih še posebno ljuba?
Ženske ste grozne. Ko rečem ženi, da jo imam rad, najprej vpraša, ali njo najbolj! Vse, ki ste jih našteli, imam rad, pa tudi tiste, ki jih niste. Katero osebo imam najbolj rad? Zdaj eno, potem drugo ... Ampak vse. Ja, tudi tiste, ki morda niso najbolj dobre. A so še vedno in predvsem ljudje.
Roman se zaključi s pismom dijaka Pepija, ki v letu, v katerem se dogaja roman, močno dozori in z optimizmom glede na novo leto 1935. Bralec mu verjame, da se bo v življenju znašel, a hkrati ve, da je pred njim druga svetovna vojna ... Ste roman z namenom končali z mladim glasom, ki je še vedno poln upanja? Zadnjo besedo bi namreč lahko imel tudi profesor Zevs ali vdova R. Maistra ...
Tako se mi je izteklo in enkrat je pač treba končati. Vsekakor pa raje vidim, če zadnje besede nimajo avtoritete.
