Kaj ste se naučili v zadnjem letu?
V tem letu sem se še bolj posvetila odkrivanju, zakaj se na nekatere dogodke tako čustveno odzivam. Marsikaj sem odkrila o sebi in tudi o svojih prednikih, saj se zavedam, da na nas vplivajo tudi pretekle generacijske in družinske travme. Ste kdaj razmišljali, da v nas menda drema kar sedem generacij? Odkar pomnim, je mami govorila, da se vse življenje učimo in nevedni umremo. In v zadnjem letu sem se ukvarjala s to »nevednostjo«. Sicer pa se je začelo že leta 2020, ko sem se razšla s takratnim partnerjem, ki sem ga ljubila najbolj na svetu, vendar nisva imela enakih načrtov za prihodnost. Zadnja štiri leta so bila zame res intenzivna, polna preizkušenj. Od Grege sem se odselila ravno dan prej, preden so med epidemijo covida zaprli občine. Konec zveze, začetek zaprtja, prepoved dela – vse se je zgodilo hkrati. Takrat so se mi začeli pojavljati strašni tesnobni občutki. Danes lahko rečem, da je bilo to darilo, ampak takrat je bilo res grozno.
Kdaj se vam je pojavljala tesnoba?
Kadar sem šla prek sebe. Kadar sem recimo vztrajala v odnosih, za katere sem vedela, da niso zdravi zame. Kadar sem delala stvari zaradi eksistence, ne pa zato, ker bi čutila, da je to dobro zame. S tesnobo mi je telo skušalo pokazati, da to ni prava pot, naj se ustavim in zavijem drugam. Ampak tega takrat nisem razumela in sem nadaljevala. Pravzaprav sem se borila proti temu, kar me je hotelo naučiti življenje. Življenje pa ti – če ne upoštevaš opozoril – da vsakič večjo klofuto. Največja je bila zame seveda mamina bolezen. Zato lahko rečem, da sem se v zadnjem letu naučila več kot prej, vse od rojstva.
Kako ste si pomagali?
Od prvih napadov tesnobe sem poskusila vse, resnično vse. Najprej sem se lotila psihoterapije in hkrati ogromno brala. Gabor Maté, Eckart Tolle, Louise Hay so bili v tistem času moji zavezniki. Poskusila sem hipnoterapijo, iskala pomoč na vseh možnih koncih oz. pri ljudeh, za katere sem začutila, da bi mi lahko pomagali. V tem obdobju sem tudi spoznala, da mi nihče, ki ni doživel tesnobe oz. v nekem delu življenja ni prehodil trnove poti, ne more pomagati. Samo nekdo, ki je to prestal, te lahko razume in s tabo deli načine, ki so mu pomagali. Zato sem psihiatrinjo, ki mi je predlagala zdravila, najprej vprašala, ali jih je kdaj jemala. Ko je odgovorila negativno, sem začutila, da se na zdravila ne smem zanašati. Ko je človek v hudi bolečini, je pripravljen narediti vse, samo da bi se bolečina zmanjšala in bi lažje zadihal. Videla sem, da so v zdravstvenem sistemu številne stvari zgrešene. Stroka žal pozornost usmerja v zdravljenje simptomatike, ne pa v iskanje vzrokov. Problemov bi se morali lotevati holistično, celostno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
