Zgodbe

Alkohol je uporabila kot zdravilo za tesnobo

Urška Krišelj Grubar
4. 7. 2024, 04.00
Deli članek:

Barbara Cerkovnik je ženska na pragu šestdesetih. Socialna delavka in specialna pedagoginja. Mama, bivša žena, hči, prijateljica, sestra, nečakinja … Izjemno rahločutna in občutljiva ženska, ki je pila. Dolgo na skrivaj. Pijača je naredila svoje. Šla se je zdravit. Enkrat, dvakrat, petkrat, sedemkrat. V Idrijo in na Poljanski nasip. Ves čas je pisala. Tako si je lajšala trpljenje. »Ker sem zaključila že sedmo zdravljenje in se odločila za dokončno abstinenco, želim vsemu, kar sem napisala od leta 2014 pa do danes, 3. 6. 2023, dati začetek in vdahniti konec.«

Urška Krišelj Grubar
Barbara Cerkovnik

O knjigi z naslovom Vino, piješ mi življenje, in njenem življenju, ki ga je tako tenkočutno in iskreno opisala, sva se pogovarjali v gostilni. Ni pomislila, da bi ob dobri hrani, ki sva si jo privoščili, spila požirek, čeprav je priznala, da je imela veliko tremo. O svojih recidivih je do zdaj samo pisala, ampak je njena želja dozorela, da tudi spregovori za vse svojce in tiste, povezane z odvisniki od alkohola, da bodo razumeli, kaj se dogaja z njimi. In predvsem, da nobenega zdravljenja, četudi se konča z recidivom, ne smemo jemati kot neuspešno. Ker ona je dokaz, da se vsakič kaj novega naučiš in vsakič bolj opremiš za bitko z alkoholom.

Zakaj je začela piti? 

Nekoč je bila pevka. Ko je postala mama, se je zaposlila kot vzgojiteljica v prevzgojnem zavodu. Vse skupaj je postalo prenaporno, zato se je od glasbe poslovila. »O njej nisem hotela niti slišati več, ponudbe sem kasneje odklanjala, glasbe nisem več poslušala, a v meni je nekaj umrlo.« Rodila je še enega otroka, se veselila moževih uspehov, njegovega doktorata, napredovanj. Uživala je v materinstvu. Upravičeno so bili ponosni na svojo družino. Obiskovali so jih prijatelji. Nekaj časa ji nič ni bilo pretežko, potem pa so ji vsakodnevna rutina, službene obveznosti, obiski postajali prenaporni. »Postajala sem utrujena in naveličana gospodinja, vse pogosteje sem posegala po alkoholu. Postorila sem vse, a ko sem bila že močno opita, sem na neprimerne načine sproščala svojo napetost. Na koncu sem moža samo še poslušala, a slišala ne več. Obiskov je bilo vse manj, zapirala sem se vase. Zdravnica mi je predpisala antridepresive, bolniške odsotnosti so postajale pogostejše, a s pitjem nisem prenehala. O ločitvi sem razmišljala vse pogosteje, mož pa tudi. Najbolj me je bolelo, ko me je tudi hčerka ozmerjala s pijanko. Na koncu nisem več znala reči ne, niti zahtevati kaj zase, kajti vsakič sem naletela na odpor. Postajala sem vse bolj nemočna in osamljena, kot ženska pa sem bila že desetletje mrtva. Glasbe nisem poslušala več. V okenski šipi sem gledala sebe in si domišljala, da stojim na odru. Sem si morda želela nazaj na oder?«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 27, 2. julij, 2024.

Urška Krišelj Grubar
Barbara Cerkovnik

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!