V petek, 7. junija, gledam program Kina otok v Izoli. Rada bi se tega mednarodnega filmskega festivala udeležila vsaj zadnji dan. 121 filmov so zavrteli, pa sem vse zamudila. Želela bi ujeti vsaj zadnji večer. Guglam, kaj je na programu, in naletim na ime poslednjega gosta, ki bo na svoj edinstveni način z glasbo pospremil filmski zapis Davorina Marca oziroma bo ta režiser pospremil Elvisovo glasbo. Naletim na besede meni tedaj neznane avtorice s svetlim imenom Lučka, katere besede so citirali mnogi ob najavi festivala: »Njegovo nevsiljivo, blago, igrivo igranje pričara brezčasje, v katerem je vse poravnavano, vse prav, ničesar preveč. Elvis Šahbaz si sledi, zmeraj bolj si sledi. Sledi svojim sanjam, svoji poti, trmasto vztraja pri svojih načelih, vse bolj ga žene naprej, podaja se vse globlje, v globine svoje duše.« Te besede me nagovorijo, da ga poiščem, tega umetnika, ki si je upal za sanjami. Prisluhnem mu. Samo par taktov je dovolj, da vem, da je to vibracija, ki jo iščem. Pot za sanjami. Festival Kino otok je za eno leto zaprl svoja vrata, Elvisova so ostala odprta. Par dni pozneje sva sedela v izolskem baru Mai piu, da mi pove svojo zgodbo. Za vse nas, ki še zbiramo pogum, da gremo za sanjami ali celo še dlje. Onkraj.
Pred sanjami
Živel je ob meji. Z mamo. Bolj reven kot ne, je rekel. Ko so vrstniki hodili čez mejo kupovat leviske 501, se je on odpeljal po svojo prvo kitaro. Rio 1, se spomni. V žaklju jo je prinesel domov. Življenje se je zgodilo. Je bilo vsega, tudi sanj, ampak kot da je vedno zmanjkalo še nekaj. Za preživetje je delal marsikaj, od gradbeništva do gostinstva. Rad je delal v gostinstvu. Imel je lokal v Izoli, ljudje so radi prihajali. »29 let sem bil povezan s tem lokalom Bife pri kralju.« Ustvaril si je družino. Rad ima ženo in otroka. In potem se bližajo petdeseta in ga domači vprašajo, kaj si želi za rojstni dan.
»Ne morete mi kupit tega,« odgovori.
»Česa?« Vztrajajo.
»Da grem za sanjami.«
Zgodilo se je življenje, ampak prav zares si za kitaro nikoli ni vzel dovolj časa, da bi se v polnosti posvetil samo njenim strunam. Težko se postavi zase, težko ovrednoti svoje delo in postavi ceno. Zaradi tega je vsa ta leta delal, kar mu je prišlo pod roke, da je lahko vzdrževal finančno stabilnost. Glasba in ustvarjalnost pa sta ostajali tiho pribežališče, kjer so nastajale in nastajajo nove in nove zgodbe. In ima jih še najmanj dva albuma.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
