»Gremo na sorbet na Vrbnik,« je navdušeno kimala prijateljica Sonja, trdno odločena, da mi pokaže miniaturno mesto na otoku Krk, kjer smo preživljali sproščen konec tedna. Med vožnjo je čebljala o osupljivem panoramskem razgledu z znamenite terase in mi pred oči slikala romantično kuliso morja in zalivov, ki objemajo vzpenjajočo pečino. Da se dan preveša v skrivnosten večer, je postalo jasno že ob vznožju mesta, od koder so obiskovalce v notranjost pospremile prve slikovite hiše.
Mediteranski biser
Srednjeveško naselje Vrbnik je bilo v starih listinah prvič omenjeno davnega leta 1100. Leži na vzhodni strani otoka Krk, kjer so na več kot 40 metrov visoki pečini strnjeno zrasle kamnite hiške. Po gladko zlizanih kamnitih poteh se lahko potikate brez glasne spremljave turističnega vrveža, saj je ta stari mediteranski biser ohranil intimo manj znane znamenitosti.
Vzpon po prvem delu poti nas je nagradil z glasbo. Topel zrak je napolnil zvok orgel in ubrano prepevanje pevcev, ki so vadili v cerkvi, ne meneč se za radovedno kukanje treh pohajkovalcev, ki so pred tem v objektiv lovili mogočno pročelje zvonika. Izvem, da gre za župnijsko cerkev Vnebovzetja blažene Device Marije, v 16. stoletju zgrajene na temeljih porušene cerkve. Večkrat dograjena skupaj s 30 metrov visokim renesančnim zvonikom kraljuje v starem mestnem jedru in pomeni zgodovinsko dediščino, ki so jo s svojimi deli oplemenitili neznani mojstri in znameniti hrvaški umetniki. Med katoliške znamenitosti spadata tudi kapela sv. Antona Padovanskega in kapela sv. Martina nedaleč od vhoda v nekoč obzidano mesto.
Predstava za dušo
Pot, ki se je začela spuščati za cerkvijo, je za seboj pustila spokojnost in predme razprostrla živahno dogajanje pred lokalom. Po dveh nerodnih zdrsih po kamnitem stopnišču je postalo jasno, da vrvež vodi do terase na prepadni steni klifa. Da ta privlačni košček betona ponuja imenitno izkušnjo uživanja v žlahtnem vinu, kulinariki in razgledu, sem se lahko, menda na veliko srečo, prepričala tudi sama. Medtem ko sem po slamici srkala limonov sorbet, se je pred menoj odvrtela predstava za dušo. S pogledom sem božala tople barve zahajajočega sonca, ki so pozlatile kodrasto morsko gladino, in si želela, da ne bi nikoli pozabila pravljičnega mežikanja tisočerih luči v daljavi.
Vile s kopiti in čudaški možici.
Uvod v potep po Vrbniku je bil prijeten, prava pustolovščina pa nas je šele čakala. Brž ko smo nasmejani izginili med skrivnostne stavbe, so glasovi vrveža skoraj mistično potihnili. Med pohajkovanjem so me očarale zlasti stare kamnite hiške z luščečimi se lesenimi polkni in ljubko nizkimi vrati, skozi katera bi lahko stopila le, če bi sklonila glavo. »So to domovi za palčke?« sem se hihitala in pregnala misel, da se moje čutenje z vsakim korakom spreminja v neka neotipljiva občutja. Strah? Ne, nikakor. Morda sem se le preveč nalezla lokalnih pripovedk o lepih vilinskih deklicah s kopiti namesto nog. Ali pa so mi pod kožo zdrsnile legende o skrivnostnih majhnih bitjih, imenovanih malčki, ki so radi nagajali ljudem. So bila ta bitja prijazna? Odvisno. Poleg dobrodušnih navihancev so se po ulicah potikali tudi čudaški in zlobni možici …
Izgubljeni
Bilo je, kot bi se skozi meglice potopila v izgubljeno mesto ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
