Sodobni časi med drugim prinašajo sodobne oblike pogreba, počasi se pozablja, kako so se od pokojnih poslavljali predniki in da so jim tradicionalni obredi morda pomagali, da so se lažje spopadali z žalovanjem. Predvsem pa je za modernega človeka smrt še vedno tabu, izogibamo se vsemu, kar je povezano z njo. Tudi otrokom zatiskamo oči pred smrtjo in se ne zavedamo, da jim s tem škodujemo. Včasih ni bilo tako.
Na slovenskem podeželju je še vedno za mnoge lep običaj, da pokojnik do pogreba leži v domači hiši, kjer se dva večera zbirajo družina, sorodniki, sosedje, prijatelji in znanci, ki pridejo po krščanski tradiciji pokojnika kropit z blagoslovljeno vodo. S svojo prisotnostjo žalujočim izrekajo sožalje in jih hkrati opogumljajo v njihovi žalosti, dajejo jim občutek, da v neizrekljivi bolečini niso sami.
Zgoraj podpisana sem bila, kljub temu da sodim v mlajšo generacijo, velikokrat priča takemu bedenju, saj me starši niso izvzemali iz teh običajev. Kot otroku oziroma mladostnici mi je bilo to včasih odveč, ampak tako se je spodobilo, tako je bilo prav – in sem šla. Danes sem za te izkušnje izjemno hvaležna.
Pokojnikova domačija je bila ob smrti pravzaprav polna življenja, kakorkoli čudno se to sliši. Domačije, kamor si prišel kropit pokojnika, so bile na prvi pogled opustele, vladala je tišina, psi so bili vedno tiho (vsi so vedno ob tem zatrjevali, da živali čutijo žalost), a ko si prestopil prag domače hiše, si v osrednjem prostoru ugledal veliko ljudi. Velika stenska ura je po navadi stala in je bila nastavljena na uro, ko je pokojni umrl.
Običaj narekuje, da greš najprej pred krsto, se pokrižaš, pokropiš pokojnega, nato pa stisneš roko in izraziš sožalje najbližjim sorodnikom. Nato ne oddrviš skozi vrata, temveč se usedeš na klop in se pravzaprav družiš. Tiho se pogovarjaš z znanci, prijatelji, nato začne kdo moliti, zasliši se mrmranje, nekateri pritegnejo, drugi ne, in vedno tudi ponudijo prigrizek, pijačo, kavo. Ljudje se pogovarjajo tudi o povsem drugih rečeh, ne samo o življenju pokojnega in kako hudo je, ker ga ne bo več med njimi; ostanejo najmanj uro, mnogi pa tudi vso noč. Nekateri pridejo šele ob zelo poznih večernih urah, nekateri celo malo pred polnočjo – ker vedo, da takrat velika večina gre in da običaj pravi, da pokojnik nikoli ne sme ostati sam – in tako ponudijo podporo svojcem, da se ti morda za kakšno uro ali dve poskušajo odpočiti.
Na Štajerskem ni redko, da se ob bedenju poleg molitve zapoje – običajno pojejo moški; to so seveda otožne ljudske pesmi, primerne priložnosti. In ni očesa, ki se ne bi orosilo, pa čeprav mu morda pokojni sploh ni bil tako zelo blizu. Ja, lepo je. Slovo je lahko lepo.
Znati živeti z žalostjo
Nada Wolf, vodja programa žalovanja pri Hospicu, ki ima s spremljanjem umirajočih in žalujočih dvanajst let izkušenj, opaža pri ljudeh s podeželja, ki se po navadi ob smrti zatekajo k starim, tradicionalnim običajem, da bolj naravno sprejemajo smrt in lahko z žalovanjem bolje živijo. »To želimo s svojim delovanjem doseči tudi mi – da bi ljudje znali živeti z žalostjo. Zdi se, da znajo narediti ljudje s podeželja ta odnos bolj naraven. Zato jim je potem lažje. V mestih pač naredimo drugače. Sicer pa je žalovanje predvsem individualen odnos in zunanji dogodki niso tako pomembni, razen poslovitve, od katere je odvisno potekanje žalovanja.«
Na eni strani imamo torej stare običaje, kot je celonočno bedenje ob pokojniku, na drugi strani sodobno prakso, ko sorodnikov in bližnjih svojcev ob pokojniku ni v mrliški vežici niti dve uri pred pogrebom.
