Ljudje

Politična komedija Gašperja Tiča

Miša Čermak
2. 11. 2012, 12.38
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Gašper Tič je spet zakuhal satirično politično komedijo, ob kateri se narod, tudi lačen, reži na vsa usta.

»Rastejo cepci in riti, raste in širi se klan, rastejo z njim nam krediti, narod pa strada vsak dan!« Gašper Tič je spet zakuhal satirično politično komedijo, ob kateri se narod, tudi lačen, reži na vsa usta. Zlahka se namreč poistoveti z zapeto pesmijo, z Vildo Dolžnjak (ki ni Hilda Tovšak), s podjetjem Pograd (ki ni Vegrad), razume maske aktualnih politikov, ki si jih nadenejo razbojniki, in zelo dobro razume plakate, ki jih igralci ob koncu razkažejo občinstvu. In takrat človeka prime, da bi se razjokal. A režiser Gašper Tič, ki je komedijo Ugrabitev tudi aktualno priredil, verjame, da z igralci Šentjakobskega gledališča na ta način spreminja svet, »ki je iz tira! Naj doni do neba: v rit država je šla! Naj se zastor dvigne! In politika pade!« 

Ustvarili ste predstavo, ob kateri človek ne ve, ali bi se trenutni realnosti smejal ali bi se nad njo zjokal.
Prav to dvojnost imam najraje na področju komedije. Zanima me žanr, ob katerem se gledalec neskončno zabava, nato pa pride od smeha do joka. Ali nasprotno, tako pač, kot je v življenju.

O čem govori politična komedija Ugrabitev, katere avtor je Dario Fo, prevedel pa jo je Sergej Verč?
Teksti Daria Foja, italijanskega avtorja in tudi Nobelovega nagrajenca, se vedno tičejo vseh, čeprav so ozko vezani na italijanski prostor; pri nas mu je kot satirik najbolj podoben Boris Kobal, recimo. Fo v tekstih uporablja konkretna imena, konkretne probleme v politiki in konkretne situacije, in tudi ta tekst je takšen, pisal je na podlagi ugrabitve svoje žene.

A se predstava razširi na naše dnevne in politične razmere.
Predstava govori o ugrabitvi zelo uspešne poslovne menedžerke, čisto po naključju ji je pri nas ime Vilda Dolžnjak (absolutno niiii Hilda Tovšak!), ki je spravila v stečaj podjetje Pograd (ki ni Vegrad!), zagovarja jo gospod Franci Fafoz (ki ni Matoz). No, gospo Vildo ugrabijo razbojniki, ki nosijo maske članov koalicije in Pahorja, tako da predstava ni ne leva ne desna, ker se znajdejo v naši predstavi vsi  (smeh). V teh dneh je dosti debat o tem, ali je predstava levičarska ali desničarska: če je levičarstvo povezano z napredkom, svobodomiselnostjo, z zagovarjanjem ljudstva in povprečnega državljana, potem je levičarska. So pa maske ugrabiteljev vedno karikature članov vlade: če se torej vlada zamenja, bomo morali zamenjati maske, saj so tudi v originalu v predstavi karikature znanih italijanskih politikov – pri nas so to Janša, Erjavec, Virant, Ljudmila, Pahor in drugi.

Virant je v predstavi nekaj časa zelo aktiven, sploh ko se plazi pod mizo. Je to slučaj?
To je slučaj, pa slučaj je tudi, da ko ga Vilda ujame, želi on ravno pogledati, kakšno je vreme in v katero smer piha veter (smeh). Cel kup takšnih naključij smo ustvarili, toda to je bistvo satire, seveda pa zdaj ne bom razkril, kdo je organiziral ugrabitev Vilde. Se pa predstava konča s songom v čast bogatašem in politikom.  Po zadnji iztočnici »Živeli bogataši, naj rastejo, naj rastejo«, se zgodi naša himna: »Rastejo cepci in riti, raste in širi se klan, rastejo z nami krediti, narod pa strada vsak dan!« Vmes so našteti tajkuni, politiki, odgovorni, ki so državo spravili na rob, račune njihovih grehov pa plačuje narod. Song na znano melodijo pesmi Rastemo pa se konča z besedami: »Dokler narod molči, se pač nič ne zgodi, naj doni do neba, v rit država je šla.« In potem postrežemo publiki s plakati, na katerih so statistična dejstva o stanju v državi: Vegradov dolg znaša 264 milijonov evrov, kriva direktorica je dobila za 571 življenj v stiski 14 mesecev pogojno in 9000 evrov denarne kazni; 395.000 Slovencev živi v revščini; obseg slabih posojil NLB znaša 2,09 milijarde; davkoplačevalci bodo za dokapitalizacijo prispevali 320 milijonov evrov; 200.000 otrok hodi lačnih spat, vsak drugi otrok ne more na počitnice; varčevalni nasvet predsednika vlade: ne greš na dopust, spustiš gledališče, ne greš na pivo in je življenje boljše.

Se je kdo izmed politikov odzval?
Politična komedija je bila vedno namenjena odzivom, satira naj bi razburjala vpletene, naj bi sprožila kakšen škandal, v družbi naj bi se kaj premaknilo. Pa spoznaš, da je trenutno največje orodje vladajočih in te čudne elite – ignoranca. Žalostno je, da se mora pojavljati toliko teh kritičnih zvrsti, pa se še vedno nič ne zgodi – včasih je bila ena politična predstava »prestopek« in je ob njej vsa država zagrmela. Danes pa nič!

Tudi vi ste po premieri izjavili, da se bodo zdaj spravili na vas – to se ni zgodilo, čeprav ste si verjetno želeli, ker bi bil to vendarle neki premik.
Ja, seveda je želja, a zato, da se nekaj premakne. Pa ne, da bi si jaz želel v zapor, nekaj navdušenih ljudi me je spraševalo, kaj imam najraje in kaj naj mi prinesejo v arest: jaz sem miren, ker sem povedal, kar je bilo treba povedati. To je znotraj stroke dolžnost ustvarjalca, ki mora imeti stališča in jih povedati: če molčiš, si sokriv! Dobro bi bilo, da bi se kaj zgodilo, pa ne zato, da bi imel jaz ali moji otroci več problemov v življenju, ampak zato, da bi se nekaj premaknilo: da bi se pogovarjali, da smo ustvarjalci sploh še v stiku s politiko, da smo še del tega, kar to državo zanima! Resda nismo gospodarstvo, smo pa za usodo naroda kar pomembni! Poleg tega gre od vsake vstopnice delež denarja tudi v državni žep.


Več preberite v reviji Jana (št. 44, izid: 30.10.2012).