Ljudje

Z ekrana se preveč deremo

Miša Čermak
2. 11. 2012, 12.38
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

»Resnica o resnici je, da ni resnice,« je zapisal dr. Tine Hribar, povzela pa ga je Miša Molk, ki dodaja, »zato je morajo novinarji poloviti čim več.

Resnice, namreč.« Varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in bralcev spletnih strani RTV Slovenija napoveduje novo oddajo: vsako prvo nedeljo v mesecu bo na prvem programu slabo uro gostila urednike, ustvarjalce programov in strokovnjake z različnih področij, ki bodo gledalcem, poslušalcem in drugim spraševalcem posredovali konkretne odgovore, vmes pa bo na domu obiskala tudi katerega od gledalcev in mu dala glas. »Moj namen je govoriti s prijaznim tonom, saj mislim, da smo po se zgledu komercialnih televizij začeli preveč dreti z ekrana. Želim imeti prijazen pristop, prijazen dialog in vzpostaviti večjo mero zaupanja med javnostjo in zavodom. To, da bo javnost verjela, da se jo sliši in da bo zavod njen glas, če bo tehten, upošteval.« 

Enajst let mineva, odkar ste prepoznavno vodili oddajo Res je, nova oddaja Je res? po naslovu spominja na stare čase. Kaj se dogaja z nesojeno pogovorno oddajo?
Ne bom rekla, da je nesojena: vsaka stvar ima svoj vzrok. Verjamem, da se bom z malih ekranov nekoč poslovila s pogovorno oddajo, ki bo odstirala tabuje, zanimajo me tudi druge stvari, recimo predstaviti se v kakšni monodrami. V tem vmesnem času sem se malce oddaljila od vsakodnevne produkcije in s tem tudi od odnosov: na stvari sem začela gledati z bolj pozitivne razdalje, kar je včasih zelo dobro; bolj se začneš ukvarjati s seboj.

A ste se vseeno najbolj posvetili delu varuhinje.
Ko sem pred štiri leti postala varuhinja, sem se začela bolj poglobljeno ukvarjati s tem delom, s tem, kaj javnost pričakuje od javnega medija, kaj jo moti, kaj navdušuje. Javnost je vedno bolj konkretna v svojih pritožbah, vedno bolj argumentirana, začetnih jeze in gneva, ki ju je bilo čutiti ob vzpostavitvi dela varuhinje, je manj. Ljudje se vedno predstavijo, to je potrebno zato, da se kdo ne skriva za imeni in da ni mogoče koga diskreditirati iz neke organizirane falange ali favorizirati, tudi to se dogaja. Ljudje so zelo pozitivno sprejeli, da nastopajo v prvi osebi ednine in da niso anonimneži.

Kaj sploh lahko naredite kot varuhinja?
Varuhinja je posrednik, ni inkvizitor, posreduje informacije od javnosti do novinarjev, urednikov, vodstva in nasprotno. Želela bi si še več neposrednega stika in manj strahu s strani televizije in včasih vodstva, več zavedanja, da je kritika dobrodošla in da je lahko pozitiven regulator početja javnega servisa. Radio, recimo, s tem nima težav, že od začetka se izjemno hitro in konstruktivno odziva. Se mi pa zdi zelo dobro, da je delo varuha zdaj uzakonjeno v zakonu o RTV in da se bo ta funkcija nadaljevala.

Je največ pritožb zaradi politike, torej informativnih oddaj, zaradi izbire gostov, komentarjev?
V vseh teh štirih letih je zelo izpostavljen informativni program Televizije Slovenija, kar je zlasti v zadnjem času povsem razumljivo, ker nam ne gre dobro in ker so tudi mediji pod pritiskom kapitala ter politike. Živimo v izjemni krizi in gledalci in poslušalci so občutljivi – iščejo »krivce« za to krizo, zato se jim vsak stavek, vsako vprašanje, ki je naslovljeno ali preveč grobo in neposredno ali preveč omiljeno, ali je umanjkalo temeljno vprašanje, vtisne v spomin in se nanj odzovejo. Ali menijo, da je novinar preveč spoštljiv in »šmira« s kakšnim gostom ali pa da je preveč agresiven in se zdi kateremu od gledalcev, da ima tendenciozen namen ter da želi koga uničiti ali diskreditirati. Nekateri gledalci reagirajo tudi zelo čustveno.

Pa kot varuhinja raziskujete, kaj se je zgodilo?
Absolutno, in vse to je zabeleženo v mojih mesečnih dnevnikih, ki si jih lahko prebere vsakdo, saj niso zaklenjeni, so na moji spletni strani. Lahko si preberejo moje razmišljanje o obtožbah in odgovore, ki jih seveda dobijo tudi novinarji in vodstvo. Poudarjam, da naj pritožbe ne letijo osebno na novinarja, ker je to lahko ponižujoče, ampak naj bodo namenjeni delu novinarjev. Večkrat poudarjam, da je pravnik lahko zasebno tudi človek s slabimi lastnostmi, pa se mu jih ne očita, novinarju pa se lahko hitro vse očita, saj je pod drobnogledom. Ljudi venomer prosim, naj se pogovarjajo o izdelku, torej o oddaji, prispevku človeka, ne pa o človeku samem.

 


Več preberite v reviji Jana (št. 44, izid: 30.10.2012).