Zato me je pot peljala pod Čreto, na kmečko posestvo. Kmetijo na severu zapira visoka, previsna siva stena, na vzhodu in zahodu gozd, na jugu pa so njena pobočja odprta soncu in dolini. Kraj se imenuje Ropasija, do kmetije Pr' Ropas pa se pride z Vranskega.
K gospodarju kmetije, vitalnemu Francu Čvanu, ki jih šteje 53, me je peljala kmetijska svetovalka Maja Klemen Cokan, ki ga je spoznala med svojim terenskim delom. Samo devet kilometrov sva naredila z Vranskega, pa sva prišla v oazo miru. In prvo, kar sem začutil, ko sem stopil iz avtomobila, je bil pasji jezik na rokah. Pogled mi je padel na lovskega psička, potem pa zaobjel dolgo njivo in prelep starinski kozolec. Za menoj so bile stavbe in na njivi možak, ta je z nečim lesenim tolkel po zemlji. »To je kepn'k, za razbijanje grud na njivi spomladi,« mi je o lesenem batu, pritrjenem na prožno dolgo leskovo vejo, razložil Franc Čvan. Nisem mogel skriti začudenja. Opazil sem namreč dva traktorja, starega in čisto novega. Nisem razumel, zakaj potem dela na roke. »Vse delam še po starem, kot sta me učila ata in mama,« je odgovoril. In ko sem se zagledal v kozolec, je takoj priletelo od njega: »Ta je iz 18. stoletja. Še originalen. Poglej, tu ima letnico!«
Moja vodnica Maja je medtem na kozolcu opazila neko čudno travo in takoj splezala po lestvi navzgor. Najbrž je pomislila na konopljina vlakna, krmo ali steljo, a ji je Franc razložil, da je to samo lucerna, pripravljena za mlačev in seme. Zanj nič posebnega, Maja pa, vesela, da je po 22 letih službovanja končno našla mojstra za pridelovanje semena lucerne, ni skrivala navdušenja. Semena lucerne se namreč uporabljajo za pripravo kalčkov alfa alfa, ki so pozimi izjemen nadomestek za zelenjavo in med prestižnimi mestnimi gospodinjami največji prodajni hit.
Človek, ki ve
Maja obiskuje Franca zato, da mu pomaga. Franc zna sicer marsikaj. Ima recimo občutek za setev. Njemu ni mogoče svetovati, naj poseje dvesto kilogramov semena na hektar, ter govoriti o pridelku pet ton na hektar. To ga ne zanima. On ve, kako gre to po starem, ker se je svoje obrti naučil že zamlada. Vse ima še v prstih. »Zakaj ne dajem nič kemije na njivo ali travnike? Ker to vodo pijemo jaz, moj pes, moji nečaki. Pa saj nisem nor, da bi zastrupljal samega sebe!« Odgovor, vreden milijonarja. Dober kmet nagonsko čuti svoj travnik, gozd, pridelek. Ne gre vsega brati v knjigah ali slepo zaupati strokovnjakom. Franc gospodari s približno sedmimi hektarji zemlje in petnajstimi hektarji gozda. Več kot pol posestva ima naklon nad 50 stopinj, kar pomeni košnjo na roke.
Pod kozolcem je bil fižol na preklah, še v stroku. Kdo bi rekel, poglej, kako šlampasto, april je, pa še ni oluščil fižola. Ups, ni res. V tem je največja skrivnost pridelovanja semena in odbire najboljšega za naprej. Franc za naprej odbira samo najboljša semena. Shranil je tri prekle z najdaljšimi in najdebelejšimi, najbolj čvrstimi, zdravimi, odpornimi stroki.
»Slovenija je dežela bolnih trgovcev.«
Vsak, ki izgubi službo, se začne ukvarjati z uvozom, s prodajo, preprodajo. Provizije nas vzgajajo in oblikujejo kot narod. Prav nasprotno od tega, kar bi bilo potrebno, da bi ustvarjali vrednost iz semena, za samooskrbo države. Franc pa je človek, ki ni podlegel trendom. S ponosom je povedal, da je lani porabil za gospodinjstvo samo 201 evro: za nekaj kilogramov moke (kupljene v bližnjem mlinu), liter, morda dva rastlinskega olja, kilogram, dva sladkorja, sol, poper, vse drugo pridela sam. In dodal: »Radia in TV ne morem poslušati. Živčen postanem ob vsem tem, kar slišim!« Redno pa bere Novi tednik in samo občasni obiski brata ter njegove družine, predvsem kadar je čas za delo na kmetiji, so njegov stik s svetom. »Kakšno punco bi potreboval ali pa nekoga, ki ga ni sram dela,« je še pristavil k vprašanju, kako prenaša človeško samoto. Ampak tarna ne.
Namesto da bi govoril, raje dela. Sadje preša in s hitrim ogrevanjem konzervira v sok. Ali pa gre kot marmelada v kozarce. Ne kadi in ne pije, razen svojih domačih čajev. Iz žganja prideluje okusno in zanimivo alkoholno pijačo. Osnova zanjo so posušene sredice hrušk in še kaj, kar je njegova skrivnost. V bistvu tisto, kar ostane, ko iz hrušk vkuhava marmelado ali jih suši. Če ne bi vedel, od kod je prišlo, bi prisegel, da pijem poseben, star in odležan škotski viski.
