Je priznana kuharska šefinja, ki je za seboj pustila vse, kar ji ni ustrezalo, ter se strastno usmerila v pridelavo in kuhanje okusne, predvsem pa sveže domače hrane.
V Slovenijo je Cassie Parsons prišla prvič. »Priznam, dokler nisem dobila vabila, nisem vedela, kje je Slovenija. Potovala sem že po Italiji, a nisem mislila, da sta tako blizu,« je nasmejano povedala. V tolažbo je dobila pojasnilo, da tudi večina Slovencev ne bi znala odgovoriti, kje v ZDA leži Severna Karolina, zvezna država, iz katere je prišla k nam na povabilo ameriške ambasade v Ljubljani, da bi z našimi kulinaričnimi mojstri izmenjala izkušnje in spoznala naše dobrote.
Med Slovenijo in njeno domovino je precej razlik. Severna Karolina je pretežno kmetijsko usmerjena država, glavna pridelka sta svinjina in sladki krompir. »Hribi so pri nas nekaj prečudovitega, čeprav so to le nižje vzpetine, ki jih ni mogoče primerjati z vašimi Alpami. Najvišji hrib južno od Misisipija je prav v Severni Karolini, a visok le kakih 1200 metrov. Imamo čudovite poti za pohodništvo, pa tudi obalo oceana, do katere je iz krajev, kjer živim, kakih pet ur vožnje.«
Glavno mesto Charlotte je finančno središče s kakim milijonom prebivalcev, okolica pa je kmetijska. »Tudi pri nas je veliko ljudi, ki se iz mesta vračajo na podeželje. Nekaj podobnosti s Slovenijo gotovo lahko najdemo.«
Šefinja in kmetovalka hkrati
Parsonsova je bila leta 2011 imenovana za šefinjo leta, prejela pa je tudi nagrado za lokalno ekološko podjetnico, letos že drugič. V mestu Charlotte vodi restavracijo Harvest Moon Grille in skupaj s partnerko Natalie Veres še ekološko kmetijo Grateful Growers Farms. Odločili sta se, da bosta vso hrano za restavracijo pridelali sami ali pa jo bosta kupili od kmetov, ki so oddaljeni največ 160 kilometrov od mesta. Nekateri pridelujejo zelenjavo po vnaprejšnjem dogovoru za potrebe restavracije.
»Vse, kar ponujajo trgovci, zame ne pride v poštev,« je pojasnila. Poznati mora poreklo hrane, ki jo streže v restavraciji, in vanjo ne zaide nič, razen soli in olivnega olja ter nekaterih začimb, kar ne bi bilo pridelano v bližini. To ni le odločitev, temveč tudi neposredna pomoč kmetom in lokalni skupnosti. »Če kupujemo izdelke od daleč, tudi denar odteka nekam daleč,« je razložila.
Zaljubljena v hrano
Že zgodaj je vedela, da se bo ukvarjala s hrano. A pot do zvenečih naslovov je bila razgibana. Odraščala je na podeželju, doma so imeli manjšo kmetijo. Pri šestnajstih je začela delati v restavracijah in nabirati izkušnje, predvsem slabe. Povsod so stregli le vnaprej pripravljeno, konzervirano, zamrznjeno ali industrijsko predelano hrano, ki se ji je upirala. Njeno delo je bilo bolj podobno delu v tovarni kot pripravi hrane. Takoj ko je želela kar koli spremeniti, so jo odpustili.
A njena želja in potreba po ustvarjanju s hrano sta ostali. »Čutila sem pomanjkanje etike. Delala sem le za to, da sem se preživljala. Zato sem se umaknila iz tovrstnega dela in začela razmišljati o samostojni ekološki pridelavi mesa in zelenjave. Takrat sem srečala tudi Natalie in iz pogovorov je nastal načrt ter se kmalu uresničil. Kupili sva kmetijo.«
Parsonsova se spominja, kako se je počutila, ko sta na svoji zemlji vzgojili prvega prašiča in pokusili domače izdelke. »Preplavil me je čudovit občutek in želela sem ga deliti z drugimi. Kuharski čut v meni je kar poskočil. Bilo je neverjetno! Tako sem spoznala, kako rada imam hrano in kako pomembno je, da imam dostop do zdravih sestavin. Želela sem spoznati nove stvari, ustvarjati v kuhinji. Opustila sem industrijo, sovražila sem jo, pustiti sem jo želela za sabo. Poglejte me, in zdaj sem tu v Sloveniji, kuham in spoznavam nove stvari, vse to sem dosegla v manj kot desetih letih,« je povedala nasmejano.
Trdo delo za velik užitek. Da ne bi zadeve razumeli narobe: delo na kmetiji je naporno, umazano, tudi v restavraciji je pogosto vroče, dela nikoli ne zmanjka. »Natalie vodi vse posle v zvezi s kmetijo, jaz vodim restavracijo. Delo imava razdeljeno. Najin prihod v Slovenijo je ena redkih priložnosti, da sva lahko dlje skupaj, sicer se zaradi dela le redko vidiva.«
Še preden je Parsonsova odprla restavracijo v elitnem hotelu, je imela kamionsko stojnico z domačimi jedmi in te so šle odlično v promet. Ljudje so vedeli, da jim ponuja le domačo, zdravo hrano. »Tako sem se odločila in to je moj koncept.«
Restavracijo so gostje dobro sprejeli. Iz preproste hrane na stojnici je zrasla ena elitnejših restavracij, kjer strežejo zanimive vrhunske, predvsem pa sveže jedi, ki jih imajo Američani zelo radi. Veresova prav tako pomaga v restavraciji, kolikor zmore poleg dela na kmetiji. Odgovorna je za pripravo kruha. Moko dobi pri lokalnih pridelovalcih. V starih mlinih meljejo različne vrste, od pšenične do koruzne. »V naši kuhinji ne uporabljamo mikrovalovne pečice, tudi odpirača za konzerve nimamo, ker ga ne potrebujemo. Nikoli ne pogrevamo vnaprej pripravljene konzervirane hrane,« sta razložili.
