Nosil je dolge lase, v ušesih pa uhane. Za tiste čase je bil velik čudak, saj je raziskoval duhovnost, tudi z rastlinskimi drogami, kot sta beladona in rdeča mušnica. »Takrat so takšno različnost zdravili z elektrošoki,« se spominja. K sreči njega to ni doletelo, tudi zato, ker mu je ob strani stala njegova psihologinja, ki je razumela Borutovo različnost. Zagotovo pa je eden prvih, ki je oral ledino v raziskovanju duhovnosti pri nas.
Medič pri Kamnici na Štajerskem je idiličen zaselek, kjer živijo Faleževi, poleg Boruta njegova žena Zora in dva sinova. Medič je po Borutovih besedah zelo poseben kraj, na začetku vasi so Vražje skale, velikanski megaliti, ki so energetsko zelo močni. Tu so tisočletja kurili ogenj. Zanj so skrbeli ljudje, odgovorni za duhovni vidik življenja. Borut ima kar prav, ko pravi, da je to zelo močan energetski prostor, ki te kar nagovarja, da sedeš in začneš meditirati.
Spomenik generalu Maistru
Borut Falež je bil v mladosti pravzaprav »priden« fant. Bil je zgleden dijak, tudi študij prava je končal v roku. Vseskozi pa je bil tudi nemirni duh in raziskovalec. Leta 1970, na primer, je v Mariboru organiziral zelo odmevno akcijo za postavitev spomenika generalu Maistru. To je bilo v tistih časih pravo heretično dejanje, partijsko neprimerno. Zgodba se je zanj končala srečno, brez posledic, spomenika Maistru pa v tistem času niso postavili.
Diagnoza: čudak
Borut je vojsko služil v Vipavi. »Ja, imel sem srečo, da sem ostal v Sloveniji, vsaj tako sem mislil. Dali so me tudi v šolo za rezervne oficirje. Mislil sem, da bom tistih 15 mesecev nekako že preživel. Pa se je prav kmalu zalomilo. V šoli smo vojaki morali dati prisego in ta je med drugim zahtevala od nas, da smo se pripravljeni izuriti do avtomatizma. Ja, to pa ne, rajši umrem, kot da bi prisegel kaj tako neumnega! Z mojo prisego ni bilo nič, za 'nagrado' pa sem dobil tri mesece aresta.« Po treh mesecih, ki ga niso čisto nič spremenili, so Boruta poslali pred invalidsko komisijo. Tam so ga spraševali, kaj bi rad delal v življenju. Njegov odgovor je bil, da bi bil rad grobar. »Nisem se zafrkaval, mislil sem hudo resno. Pri tem delu se lahko umakneš ljudem, to mi je bilo takrat všeč, hkrati pa bi lahko na pokopališču v miru raziskoval svoj strah pred smrtjo. Kajti strah izgine le tako, da se z njim soočiš. In ni primernejšega kraja za soočanje s smrtjo, kot je pokopališče.« Člani invalidske komisije so mu postavili diagnozo čudak in ga poslali za tri leta v invalidski pokoj. Takrat je bil Borut star 28 let.
V službi duhovnosti
Kmalu po invalidski upokojitvi se je Borut z ženo Zoro preselil na Medič, v hišo, staro okoli tristo let. »Hiša je bila brez elektrike, stranišče smo imeli zunaj, po vodo smo hodili v bližnji gozd, sami smo se oskrbeli z drvmi, pasli smo koze in delali inštrumente. Pri nas je bilo vedno polno ljudi. Prvo leto je bilo čarobno.« Zora je bila dolga leta doma z otroki, nabirala je zelišča, tkala, obdelovala vrt in pekla kruh v krušni peči. Borutova »služba« pa je bilo še naprej raziskovanje sebe. »Poskusil sem malodane vse duhovne prakse. Tri leta sem na primer sedel na štoru, kuril ogenj in meditiral. Potem sem si žgal 'tretje oko', kar je starodaven obred. Priporočam, da tega ne poskušate delati doma. Res sem imel neka videnja, srce pa se mi ni odprlo. Osem let smo s prijatelji tudi prepevali hvalnice različnim božanskim oblikam. Ljudje so kar hodili k nam. Bili so zanimiva druščina, med drugim sta prihajala evangeličanski duhovnik in budistični svečenik. Igrali smo na didžeriduje (inštrument avstralskih domorodcev, aboriginov), peli so gongi. Vsako leto smo vzgojili tudi žensko bilko indijske konoplje. Zaradi nje so prišli tudi policaji, pa so rastline pustili pri miru, saj so razumeli, da je konoplja za mojo duhovno uporabo.«
