Alter

Eli in David Labuschagne ter njuna magija: Bog se smeji, ko naju posluša

Urška Krišelj Grubar
6. 4. 2024, 06.00
Deli članek:

Tisti, ki ju poznajo že dlje, povedo, da sta »agents for change« (agenta za spremembe). Po angleško zato, ker je David Avstralec, ampak ga je naša Slovenka Eli lepo naučila slovensko. 16 let živita skupaj. Pa ne le nekaj ur zvečer, ko se vrneta vsak iz svoje službe, temveč od jutra do jutra – vse od tistega dne, ko je Eli prišla pred njegova vrata. In to je njunih najlepših 16 let. Ker sta dovolila, da se zgodi, kar se mora zgoditi. Poslušala sta pač srce. Tudi 30-letna razlika v letih ni bila ovira.

revija Jana
Eli in David Labuschagne

Približno 16 let nazaj ... 

Njegove oči so žive, iskrive in te celega »preskenirajo«; le s posebno kondicijo zdržiš ta pogled. Davida, modrega dolgolasca z drugega konca sveta, ki je prišel in ostal na naši zemlji ter si z Eli, ki je bila tedaj še Liza, ustvaril življenje, ki ga narekuje duša. Leta 2007 je David Labuschagne pristal na brniškem letališču, misleč, da v Sloveniji ostane nekaj dni in odhiti na svoji raziskovalno-znanstveni poti naprej. V spomin se mu je vtisnila naša promocijska tabla I feel sLOVEnija. Delal je doktorat iz fiziologije in se udeležil biomedicinske konference v Kamniku. Pripoveduje, kako so ga postregli s prvim zajtrkom. Šest jajc na oko je dobil, ki so se kopala v svinjski masti, tako da je dežela dobila še bolj nenavaden okus. Po zajtrku se je sprehodil po Kamniku. Ob spomeniku Rudolfa Maistra pa ga je presenetil močan »déjà vu« in ga vznemiril. Kak dan pozneje, ko je bilo medicinske konference že konec in so šli udeleženci na Veliko planino na izlet, da bi se bolje spoznali, je na vprašanje organizatorke dogodka Katje Vrhovnik, kdo je, odgovoril: »Sem fiziolog. In tu v Sloveniji bom našel dom, ženo in si ustvaril družino.«

revija Jana
Eli in David Labuschagne

Pove, da se je kar vlilo iz njega, da tega niti sam ni pričakoval, saj s Slovenijo ni čutil nobene povezave, ni poznal jezika, nikogar, in tudi prvi vtisi o deželi so bili taki, da sploh ni razmišljal, da bi ostal. Živo se spominja, da so okoli Brnika, ko je stopil z letala, ravno gnojili in mu je v spominu ostal močni vonj gnoja. Toda prav to gnojilo, kot bo pozneje povedal, se da v življenju predelati v čudovito gorivo. Še en spomin je želel deliti iz tistih prvih dni, ki jih je preživel pri nas. Ob cerkvi svete Ane v Tunjicah je zajokal. »Tako močno sem resoniral s tem krajem, da sem zajokal, pa ne jočem.« In ko je prišel čas odhoda, so se nenavadne okoliščine stopnjevale. Na Lufthansi se je zapletlo z njegovo letalsko vozovnico za domov. V računalniku niso našli njegovega imena. Nekako se je vrnil domov, a le za kratek čas. Pisanje doktorske disertacije je obstalo, a znanja in izkušenj je bilo toliko, da jih je bil željan predati naprej na koščku zemlje, za katerega dotlej še nikoli ni slišal, v Sloveniji.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,   št. 14., 2. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!