Zgodbe

Izbran si, kako se boš spoprijel s smrtjo otroka

Urška Krišelj Grubar
2. 5. 2024, 05.00
Deli članek:

Doris je mati. Mati, ki ji je bolezen vzela sina. Pomaga si tako, da mu piše pisma. Pošilja jih na nebeški naslov. Objavlja jih na Facebooku. Piše, da dokonča nedokončano.

Mateja J. Potočnik
Doris Kukovičič je diplomirana novinarka, zaposlena kot vodja odnosov z javnostmi v Energetiki Ljubljana.

Ker je prekmalu in dokončno odšel on, njen še ne 19-letni preljubi sin, strastni rokometaš, po težkem boju s smrtonosno boleznijo, tumorjem med rebri in pljuči. Občutkom nedoumljivih intenzivnosti, barv in frekvenc je dala besede. Piše, da si izbran, kako se boš s tem spoprijel. Se boril ali utopil. Da te izbere to, kar je v tebi. Kot da bi za vse nas s svojim darom pisanja lovila in ulovila izmuzljivo negotovost, ki jo povzroči praznina, ko izgubimo, kar imamo najraje.  Dar pisanja sicer diplomirane novinarke, ki je kot piarovka zaposlena v Energetiki Ljubljana, so prepoznali mnogi. Tudi uredniki pri Beletrini, kjer bodo te dni Dorisina pisma Maticu izšla v knjigi. Doris si nikoli ni mislila, da bo tako, a življenje dela po svoje.

Priznam, nisem želela brati, nisem bila v dobri koži, prerahla, preveč ranljiva, tudi sama mama. A sem brala. Nisem mogla, da ne bi. Ker to ni le knjiga o bolečini, ki jo nekdo izjoče na papir, to je knjiga o moči in pogumu, ki živi v nas ženskah, pa še same tega ne vemo, a ve Doris, ki je šla v črno luknjo ponj, ne le zase, za vse nas. Stavki, ki jih piše mati umrlemu sinu, režejo in božajo hkrati. Jemljejo in dajejo. V sebi nosijo moč levinje in krhkost ranjene ptičice. Zapisane z roko ženske, ki je doživela najhujše, kar se doživeti da. Izgubo otroka. In pred nami izpiše stran za stranjo, da je mogoče tudi nemogoče. Sprejeti nesprejemljivo. Da je mogoče tudi po tako hudi izgubi spet žareti in se prepustiti sili, edini vsemogočni, ki lahko celi, česar nič več ne more zalepiti. Ljubezni. In to ljubezen sem želela občutiti, te (ne)znane, a sorodne ženske, ženske, ki je rodila sina in hčerko in ki se sprašuje, kdo je zdaj, ko ni več njegova mati. 

Ko je Matic zbolel, se ni zavedala, da je na neki način preklopila na avtopilota – »samo greš in greš in greš naprej … Zaupaš, verjameš, upaš … svojega otroka položiš v roke herojev v belem in angelov v modrem. Čutiš, da je tako prav.« Pogled nanj, njegova energija, njegova mirnost, moč, potrpežljivost, prijaznost, odločenost, da bo zmogel …, so ji dajali moč. Je mogoče v takem trenutku sploh izbrati sebe, kako si oddahniti, se spočiti, ko te otrok potrebuje? »Ne vem, mislim, da te na to opozori telo ali pa duša. Včasih celo oboje skupaj. In vedno te na to opozori, ko te lahko ali mora.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 18, 29. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!