Svetovna zdravstvena organizacija je uvrstila ustne bolezni, kot sta zobna gniloba in vnetja obzobnih tkiv, med glavne skupine kroničnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, raki, kronične respiratorne bolezni in sladkorna bolezen, slabo ustno higieno pa označila kot samostojni dejavnik tveganja.

»Domače študije kažejo, da ima skoraj 97 odstotkov odraslih enega od znakov parodontalne bolezni (različne oblike vnetja obzobnih tkiv). Najpogostejši med njimi je kronični parodontitis. Približno 47 odstotkov bolnikov potrebuje parodontalno kirurško zdravljenje. Pred dvajsetimi leti je bilo takšnih bolnikov le 20 odstotkov. Nezdravljena bolezen na koncu vodi v majavost zob in njihovo izgubo,« je povedala Marta Kocjan Anžič, zobozdravnica in specialistka za zobne, ustne bolezni in parodontologijo iz Ljubljane.

Porast bolezni v starosti

Število bolnikov s parodontalno boleznijo narašča s starostjo. Zaskrbljujoč je porast bolezni v starostni skupini od 35 do 45 let, torej v času človekove vsestranske življenjske aktivnosti.

Vzrokov za razvoj parodontitisa je več: prisotnost specifičnih bakterij v obzobnih oblogah ter različen vnetni odziv posameznika, dedna (genetska) nagnjenost in slaba ustna higiena, kajenje, prisotnost sistemske bolezni, posebno sladkorne, stres …

Bolezenski znaki

»Bolezen lahko zajame nekaj zob ali pa vse. Značilni znaki so krvaveča in otekla dlesen, povečana globina obzobnih žepov, morebitna majavost zob in znižana kostna opora, prizadetost koreninskih razcepišč kočnikov in odmik dlesni.«
Ker bolnik po navadi nima bolečin, pogosto prepozno obišče zobozdravnika.

Vloga osebnega zobozdravnika

»Zobozdravnik spodbuja vsakega bolnika v vseh njegovih življenjskih obdobjih k pravilni ustni higieni. Priporoča redno, pravilno in dovolj dolgo čiščenje zob in ustne votline zjutraj in zvečer. Če opazi znake parodontalne bolezni, izmeri globino obzobnih žepkov, določi indeks krvavitve dlesni, in če je potrebno, oceni majavost zob in prizadetost koreninskih razcepišč ter pacienta pošlje tudi na rentgensko slikanje vseh zob (ortopan). Pomembno je tudi, da mu popravi (sanira) kariozne zobe, zdravi koreninske kanale in naredi protetične nadomestke, kadar je to potrebno.

»Zobozdravnik pri rednih obiskih zazna celotno stanje ustne votline – ranice, ki se ne celijo in so lahko znanilke raka, odkriva znake sistemskih bolezni, ki se kažejo tudi v ustih, saj bolezen pogosto vpliva na druge organe in organske sisteme. Neredko tudi prvi opazi znake hormonskih sprememb v puberteti, nosečnosti in menopavzi, ki se pokažejo v ustih. Zaradi te bolezni je lahko ogrožena nosečnost ali celo novorojenček.


Kajenje do 7-krat poveča možnost nastanka parodontoze

Vedno znova je treba opozarjati na škodljivost kajenja, ki 2- do 7-krat poveča možnost nastanka parodontalne bolezni ter na prekomerno uživanje alkohola in drugih škodljivih snovi, ki prav tako škodujejo ustni votlini in povzročajo še številne vrste rakov. »Tudi okužba z virusom HIV se običajno najprej pokaže v ustih.«

Napotitev k specialistu parodontologu

V primeru, da je bolezen napredovala, je treba prav vsakega bolnika napotiti k specialistu na nadaljnje diagnostične preiskave in zahtevnejše kirurško zdravljenje. V sklopu specialističnega pregleda je nujno opraviti tudi laboratorijske preiskave, še posebej mikrobiološke.

Tveganje za diabetes tipa 2

Dobro je, da vemo, da zdravljenje parodontalne bolezni izboljšuje stanja drugih bolezni in nasprotno. Dr. Kocjan Anžičeva dodaja, da »ima večina bolnikov s parodontalno boleznijo visoko tveganje za diabetes tipa 2. Pri sladkornih bolnikih se po parodontalnem zdravljenju zmanjša potreba po inzulinu in zdravilih.«

Na koncu sogovornica poudari, da je zdravljenje parodontalne bolezni v Sloveniji bolj ali manj neučinkovito in počasno, saj dela v javni zdravstveni mreži premalo specialistov parodontologov. Čakalna doba je tudi do dve leti in več in to je nesprejemljivo.
»Zdravljenja v zasebnih zobozdravstvenih ordinacijah pa si vsi ne morejo privoščiti.«

Premalo preventive

Dejstvo je tudi, da zobna protetika prinaša večje zaslužke in celo tržne apetite, preventivno dejavnost pa potiska nekoliko ob rob. Zato naša sogovornica zaključi: »V slovenskem zdravstvu je treba nujno vrniti preventivo v zobne ambulante in skrajšati čakalne dobe pri specialistu parodontologu. Marsikdo bi si ohranil lastne zobe, manj bi bilo protetičnih posegov in tudi vsadkov, kar bi bilo za bolnike manj boleče, pa tudi finančno ugodno.«

Sicer pa je prepričana, da je treba v proces zdravljenja parodontalne bolezni nujno pritegniti specialiste kardiologe, diabetologe, ginekologe itd.