Bogate slovenske gozdove, kristalno čisto pitno vodo in ribniško tradicijo suhe robe je ljubljanski arhitekt Robert Klun vizionarsko združil v trajnostnem slovenskem paviljonu za eno najimenitnejših svetovnih razstav Expo 2020, ki jo tokrat gosti Dubaj, mesto svetovnega prestiža, luksuza in osupljivih doživetij.

Nekaj posebnega je lahko postavil tudi zato, ker zelo dobro pozna arabski svet, saj je tam v zadnjih treh letih opremil dva hotela z več kot šesto sobami, vile in luksuzna stanovanja za šejke ter prince. Njegova zgodba se bere kot scenarij za filmsko uspešnico ali pa eno izmed resničnih pravljic iz 1001 noči. Za srečni konec pa je z veliko garanja poskrbel Robert Klun kar sam.

»Oče je dolga leta delal v Nemčiji, leta 1974 se je vrnil in v Ljubljani ustanovil svoje podjetje. Med drugim me je učil, da je obljubljeno vedno treba izpolniti in da je za sklenitev posla dovolj že stisk roke. Kot majhen sem večkrat zahajal v njegovo tapetniško delavnico, pomagal po svojih močeh in vpijal znanje. Sprva sem sanjal, da bom postal pilot, a so name močan vtis naredili očetovi prijatelji, arhitekti in ustvarjalci, ki so vedno govorili o novih projektih in lepih stvareh. Želel sem jih ustvarjati tudi sam, zato sem se vpisal na fakulteto za arhitekturo,« pripoveduje. Izbral je pravi študij, saj je ustvarjalnost kar kipela iz njega. Študiral je pri nekdanjem dekanu in profesorju Petru Gabrijelčiču. Nabiral si je izkušnje in si že leta 1998 izbral delavnico Expo 2000 Šanghaj z mentorjem profesorjem P. McKeithom z univerze na Finskem. Kasneje je prevzel vodenje družinskega tapetniškega podjetja Klun in ustanovil še svoj arhitekturni biro. Z dobro organizacijo, sodelavci in spretnim manevriranjem s časom mu nekako uspeva voditi oboje.

Osupljivi arabski svet

Arhitekt, prejemnik kopice nagrad, se je pred desetimi leti začel spogledovati še s tujino. Spoznal je dr. Roberta Kokalja, takrat veleposlanika v Kairu, in ta ga je seznanil z arabskim svetom. In ker Robert obožuje potovanja, je leta 2014 organiziral slovensko odpravo v Kuvajt in Savdsko Arabijo. »V nasprotju s preostalimi sem to kulturo doživel kot nekaj zanimivega in navdihujočega. Zanimajo me veliki projekti, trkanje na nova vrata ... Navdušile so me dimenzije, šestdesetinvečnadstropne stolpnice, velikanske avenije, bogata kultura, pogovori o doseganju nemogočega, a hkrati tako močna osebna zavest in ponos. Štiri dni sem poslušal navdihujoče zgodbe in hitro videl svoj potencial. Arabski svet drugače gleda na strokovnjake; arhitekt je spoštovan, brez težav dobiš sestanek, naša beseda je zadnja pri izvajanju projektov,« pove.

Oče ga je učil, da v življenju največ šteje, če držiš besedo, stojiš za tem, kar si se dogovoril, in to izpelješ. V arabskem svetu je prepoznal to staro sporočilo, ki se je, žal, pri nas izjalovilo. Tam beseda, stisk roke in iskren pogled še vedno pomenijo to, kar ga je učil oče, pa čeprav so ga mnogi »dobronamerno« opozarjali, da ne bo tako. »Ko sem spoznal prve ljudi in dobil vabila za oddajo ponudb, se je začelo dogajati. Spletali smo čisto posebne poslovne vezi. Tam je poslovni partner član družine. Na poslovni poti ti ne pustijo spati v hotelu, temveč si pri njih doma, spoznaš širšo družino. Zanimiv je njihov način življenja: delajo od petka do petka, naš petek je njihova nedelja, ko ne delajo in se posvečajo družini. Sicer pa so ves čas aktivni, se družijo in povezujejo. Ob večerih, denimo, ne gledajo televizije, temveč v svoje vile, hotele in razkošne hiše vabijo člane družine ter prijatelje. Klepetajo in sestankujejo. Tudi obvezno molitev petkrat na dan sem dojel čisto drugače: kot čas v dnevu, ko se vsaj za nekaj trenutkov ustaviš, umiriš misli ter jih nameniš sebi in najbližjim. Kaj ni to lepo, v nasprotju z nami Evropejci, ki cele dneve samo drvimo?! Če sam, denimo, nisem dogovorjen za poslovno kosilo, običajno ne utegnem niti jesti, kaj šele si vzeti čas za razmislek, kar je molitev v arabskem svetu,« razlaga Robert, ki je v zadnjih treh letih z novimi partnerji izvedel sanjske projekte, najprej prvi luksuzni hotel Mariott v središču Riada, ki je v celoti opremljen s slovenskim pohištvom.

Nepredstavljivo bogastvo

Nato je sodeloval pri opremljanju še dveh velikih hotelov, vsakega s po tristo sobami. Za kraljevo družino Savdske Arabije so projektirali 160 stanovanj. Nato so risali še projekt za princa v Bahrajnu, obsegal je kinematografski center in vrtno hišo, hobitsko zemljanko. »To je res drugi svet in žal skoraj nihče ne ve, kje je Slovenija. Ko pa dobro izpelješ projekt, si zapomnijo tvoje ime. Na večernih druženjih gre dobra beseda od ust do ust, in kadar kdo kaj potrebuje oziroma namerava graditi, se te spomnijo,« pripoveduje Robert, ki je do lanskega marca skoraj vsak mesec teden dni ali še več preživel v Združenih arabskih emiratih ali Savdski Arabiji. Vedno več pa so arabski partnerji obiskovali tudi Slovenijo. Seveda so to obiski, o katerih se nam niti ne sanja – pomembni gostje prihajajo s svojimi zasebnimi airbusi. Zelo so zvedavi in velik potencial za slovensko gospodarstvo. Sogovornik upa, da bo vlada to razumela in še pred odprtjem Expa uredila potrebne bilateralne odnose ter začela vlagati v povezavo za gospodarsko sodelovanje. Potem ko je dodobra spoznal ta svet, se je z ekipo prijavil na razpis slovenske vlade za slovenski paviljon na Expo Dubai, ki bi moral biti že odprt.

Uspeh male Slovenije med velikimi

»Z mojo ekipo arhitektov Magnet dizajn sem se pri slovenskem paviljonu odločil zadevo zastaviti širše: k sodelovanju sem povabil strokovnjake za futuristični marketing z Jakom Gornikom, Nika Slavniča, Luko Velepiča in druge strokovnjake s področja dizajna in arhitekture, Sandija Pirša, strokovnjaka za les Mira Škvorca … Z njimi smo iskali odgovor na vprašanje, kaj pravzaprav je Slovenija, kako jo umestiti v arabsko okolje in kakšno sporočilo širiti. Iskal sem formule, kako sredi vročine in peska pokazati nekaj slovenskega, da bo delovalo. Prepletel sem arabski svet s slovenskim: domislil sem se Aladinove preproge, ki je v Sloveniji pravzaprav voda. Imamo obilo vode v rekah, potokih, jezerih, morju; pitna voda je vir življenja. Ste vedeli, da imamo v Sloveniji najbogatejšo vodo z magnezijem na svetu? Poleg nje pa še kopico drugih voda – recimo pitno ledeniško, ki si zasluži prepoznavnost po vsem svetu. V vodno blazino smo urezali pomembno geolokacijsko stičišče Slovenije, ki je na geokoridorju pet in deset. In ker je gozd zeleno srce Evrope, več kot 60 odstotkov Slovenije pa je prekrite z njim, zelenimi pljuči, ki dajejo preživetje, senco, zaščito in ne nazadnje les kot pomemben gospodarski element, sem gozd postavil v središče dogajanja v obliki zelenega oblaka, vse skupaj pa povezal še s svojimi družinskimi koreninami, tradicijo Ribn'čana Urbana, ki je šel po svetu s svojimi izdelki –  ribniško sito, povezavo treh linij, da dobimo šestkotnike (tudi v arabski kulturi se ta vzorec pojavlja povsod).

Zamisel za lebdeči gozd, ki ga škropimo, zalivamo zelenje in s tem daje hlad, kot v pravem gozdu, smo povezali z vodno 'blazino'; skupaj hladijo območje paviljona. V Dubaju je poleti tudi več kot 55 stopinj Celzija, in tako z naravnim kroženjem vode hladimo zrak ter dobimo prijetno svež občutek v paviljonu. Seveda brez pretirane porabe energije, saj stavimo na trajnostnost,« pripoveduje Robert in dodaja, da so se veliko ukvarjali s tem, kako narediti najbolj opazen in učinkovit paviljon. Slovenski prostor na Expu je v primerjavi z drugimi najmanjši, a želja je bila, da bo najbolj trajnosten in da se bodo pri nas ljudje najbolje počutili. Obenem pa je morala biti zasnova poceni. Za pozornost obiskovalcev mora, denimo, tekmovati z arabskim, kjer so naredili velikanskega sokola, ki celo premika krila. 

S polnimi jadri naprej

Priprava koncepta je Robertu in njegovi ekipi vzela dobro leto, nato pa je sledil še en velik izziv – postavitev. »Pridobivanje dovoljenj je bilo velikanski podvig. Tam namreč ne moreš nič brez lokalnega partnerja. Prav tako je bilo za dubajsko oblast nepredstavljivo, da želimo paviljon graditi iz lesa, tam namreč kljub hudi vročini gradijo tradicionalno – iz betona, jekla in stekla. Tako smo morali pripraviti dva projekta – enega betonsko-jeklenega, za oddajo prvega potrdila EXPA. Ko so odobrili prvega, se je začelo pripravljati vse papirje in načrte za lesen paviljon, za vse spremembe in dopolnitve. Veliko so nam pomagali na Expu, gospa Milica, ki je skrbnica slovenskega paviljona, in tudi Švedi, ki so imeli eno leto v Dubaju petdeset ljudi ter so z lokalnimi strokovnjaki reševali svoj projekt in izzive. V tem času je Slovenija izbrala izvajalca na razpisu in Riko z Janezom Škrabcem je s strokovnjaki začel priprave za izvedbo. Gradnja se je začela konec leta 2019, predaja objekta pa je bila nedavno,« pove Robert, ki je po letu dni, ko zaradi koronskih ukrepov ni mogel potovati po svetu, nedavno obiskal Dubaj. Seveda tudi paviljon. »Vsi so navdušeni, kaj nam je uspelo. Čestitajo nam tudi veliki. Najbolj vesel pa bom, če bo to prepoznala tudi Slovenija in uredila še tisto, kar mora. Nedavno mi je na Linkedinu čestital tudi Janez Škrabec in enako sem naredil tudi sam, paviljon je res videti lep. Njegova objava je bila zelo brana in odmevna. Lepo je, da slovensko gospodarstvo prepozna potencial, ko nekaj naredimo skupaj. Zdaj že komaj čakam na odprtje. Seveda se ga bom udeležil. Zaradi njega pa si zagotovo obetam tudi lepe projekte,« sklene.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_14
Zarja Jana
naslovnica