čudež ledene kopeli

Emil Ledenko, slovenski Wim Hof: zimsko kopanje v Kamniški Bistrici

Katarina Keček
19. 1. 2020, 20.01
Deli članek:

Z Emilom Ledenkom se dobiva pri izviru Kamniške Bistrice, v objemu Kamniških Alp, ki so pokrite s snežno odejo.

Katarina Keček
Kopanje poteka v tišini, udeleženci so pozorni na svoje dihanje.

Temperatura zraka je okoli 7 stopinj, voda pa ima, pravi Emil Ledenko, 4,5 stopinje Celzija. Toliko je imela voda, pomislim, ko je potonil Titanik. Pridružita se mu še prijatelja, ki se z njim dvakrat na teden kopata v mrzli vodi Kamniške Bistrice. Zmrazi me že sama misel, brrr, da bi se morala sleči do golega in stopiti v mrzlo bistro vodo. Mrzlično iščem nekakšen izgovor, da bi se temu izognila, vendar izgovora ni od nikoder. Mah, pomislim, če se v Rusiji dojenčki kopajo v ledeni vodi, se bom pa še jaz.

Katarina Keček
Sprehod v kopalkah nekaj stopinj nad lediščem.

»Najprej se bomo dobro predihali,« pojasni Emil, medtem ko se, še vedno oblečeni, uležemo na tla. »Dihanje je sestavni del te ledene terapije,« nadaljuje: »Vse je povezano z dihanjem. Naredili bomo tri serije dihalnih vaj po metodi Nizozemca Wima Hofa, vse skupaj pa izhaja iz starodavne tibetanske tumo meditacije. Tako bomo aktivirali hipotalamus, ki je povezan s procesom termogeneze, to je uravnavanje telesne temperature.  S temi posebnimi dihalnimi vajami bomo aktivirali notranji ogenj, ta pa nam bo omogočil bivanje v vodi dlje časa.«

Katarina Keček
Večina kopalcev v mrzli vodi brez težav zdrži nekaj minut.

Po Emilovih navodilih vsi štirje predihavamo zrak dobrih deset minut, nato se slečemo in se po decembrskem mrazu bosi sprehodimo do – na oko – prijaznega tolmunčka.

»Emil,« ga vprašam in se trudim, da se strah pred potopom v mrzlo vodo ne čuti v mojem glasu: »Koliko časa pa ti to že počneš?«

»Približno tri leta. Nekajkratna teden se kopam v bližnji reki ali potoku.«

»Koliko časa pa zdržiš v vodi?«

»V vodi sem nekje med sedem in deset minut, zdržal sem največ 25 minut, dejansko samo zato, da preverim osebni maksimum. Za aktivacijo vseh fizioloških procesov v telesu zadostujeta že minuta in pol do dve v mrzli vodi.«

Katarina Keček
Po ledenem kopanju je nujno telesno ogrevanje.

»In kaj se zgodi z našim telesom, ko stopimo v mrzlo vodo?«

»Žile se skrčijo in kri gre iz perifernih delov telesa, torej iz rok in nog, v centralni del, kjer so notranji organi. Ta del se zapre, da se hipotalamus aktivira, prižge se notranji ogenj in naši organi so ves čas na toplem, s tem se aktivirajo in zgodijo se zanimive stvari. Noge in roke so mrzle, čutiš, da je hlad prisoten, v centralnem delu, kjer so organi, pa je prisoten občutek topline. Prav čutiš, kako te greje.«

»Hecaš se. Zakaj meniš, da je ta ledena praksa dobra za naše telo?«

Kdo je Wim Hof

Znan je tudi pod nadimku Iceman in je lastnik 20 Guinnessovih svetovnih rekordov v preživljanju pri ekstremnih temperaturah. Splezal je na Mount Everest in Kilimandžaro, oblečen v kratke hlače in obut v čevlje. Po več ur je preživel v ledenih jezerih in morju ter pretekel maraton čez puščavo brez vode. Vse te podvige je prestal z metodo Wima Hofa in tako znanstveno dokazal, da lahko s pomočjo zavestnega dihanja, nadzora misli in hladne vode aktivno vplivamo na živčni, hormonski, imunski in krvno-žilni sistem. Na ta način se v telesu sproščajo dopamin, serotonin, melatonin, endorfini in kanabinoidi, znižuje pa se raven stresnega hormona kortizola, ki uničuje naše zdravje.

»S to prakso lahko ogromno narediš zase. Aktivno vplivaš na svoj hormonski, živčni in krvno-žilni sistem, na vse bistvene sisteme v telesu imamo pozitiven vpliv. To pomeni, da se telo alkalizira, celice se revitalizirajo, energizira se telo, začnejo se procesi samozdravljenja. Avtomatično se vklopi naš notranji zdravnik, posledice so boljše zdravje in počutje, več energije, kvalitetnejše spanje, večja samozavest, višja samopodoba, jasnejše misli, močnejši fokus na vse, kar počnemo, večji notranji mir, manj smo reaktivni … Namreč, ko enkrat zmoreš kontrolirati svoje telo pod takšnimi pogoji, kot je ledena voda, zmoreš vse. To je eden največjih ekstremov in ena najbolj stresnih situacij za telo, kar jih obstaja. In ko zmoreš nadzorovati telo v teh ekstremnih razmerah, se lahko v vseh drugih življenjskih okoliščinah odzivaš manj reaktivno, kot si se prej.«

»Pa si bil kaj bolan zadnja tri leta, odkar se redno ukvarjaš s tem?«

»Kopam se vse leto, tudi pri temperaturi minus 15 ali 20 stopinj, tudi pozimi sem v kratkih rokavih. O kakšnih boleznih, prehladih, gripah ni ne duha ne sluha.«

Med pogovorom se približamo vodni gladini, ki bi bila v poletnih mesecih še kako vabljiva, vendar danes … še kar ne verjamem sama sebi, da bom čez nekaj minut v tej ledeni kopeli.

»Ali se nihče od tvojih tečajnikov nikoli ni ustraši vode?«

»Prestrašeni pridejo vsi, ker je ledena voda v osnovi največji stres za telo, kar jih obstaja. Ko človek pade nepripravljen v ledeno vodo, lahko v petih do desetih minutah nastopi hipotermija, telesna temperatura pade pod 32 stopinj, organi odpovedo in nastopi smrt. Ljudje se tega že v osnovi bojijo, saj je na Zahodu ta strah vcepljen v našo kolektivno zavest: bati se je treba vseh vrst mraza. Torej: boj se vetra, boj se nizkih temperatur, boj se mrzle vode. Treba se je zaščititi, kot da smo ogroženi od mraza, v bistvu pa je mraz zelo zdravilen. Poleg vseh koristi, ki sem jih naštel, s to prakso povečamo toleranco do mraza. Če je nekoga prej pozimi bolj zeblo, ga bo po tej terapiji mnogo manj. Poveča se toleranca, zmanjšujejo se vnetja v telesu, vzpostavljajo se nove nevronske poti v možganih, ker počnemo stvari, ki jih nismo navajeni, ki niso utečene. Z vsako novo stvarjo, ki jo naredimo, se nam na novo vzpostavijo te nevronske poti.«

Za trenutek obstanemo na obrežju Kamniške Bistrice. Fantje zajamejo zrak in počasi stopijo v vodo. Ne dovolim, da bi me strah ohromil, in se tudi sama podam za njimi. V prvem trenutku sploh ne začutim mraza, zlijem se z vodo in zaplavam nekaj krogov. Ne vem, koliko časa sem v vodi, izgubim občutek za čas, zavedam se samo tega, da plavam in da mraz ni takšen bavbav, kot sem mislila. Pričakovala sem večji šok, priznam. Po približno pol minute si rečem, da je bilo za prvič dovolj, in se vrnem na obrežje. Fantje še plavajo, od brega so oddaljeni približno 20 metrov. Začne me rahlo tresti, vendar izvajam jogijske vaje za ogrevanje, nato pa se oblečem. Medtem tudi fantje priplavajo k bregu. Vse poteka v globoki tišini, ki daje temu trenutku še bolj čaroben občutek: da si nekje drugje, odmaknjen od norega sveta. Znova se obrnem k Emilu:  

Katarina Keček
Kamniška Bistrica je lepa tudi pozimi.

»Pa je takšna kopel dobra za vse?«

Kaj je tumo meditacija
To je starodavna tehnika tibetantskih menihov, ki so sposobni samo z dihanjem, na vrhu Himalaje, v sebi prižgati notranji ogenj do tolikšne mere, da talijo led in da se mokra oblačila, ki jih imajo na sebi, posušijo v dveh minutah.

»Načeloma gredo lahko v vodo tudi otroci, težave bi lahko imeli le ljudje, ki so hudo bolni, o tem se morajo prej posvetovati z zdravnikom. Ta metoda dihanja tudi ni priporočljiva za ljudi z visokim pritiskom, saj zadrževanje diha še povečuje pritisk v žilah. Sicer mrzla voda, po drugi strani, znižuje pritisk. Načeloma ni nekih omejitev, dobro je tudi za tiste, ki imajo raka ali tumor. Vemo, da se rakave celice razvijajo v kislem okolju, s to metodo pa se telo alkalizira. In v alkalnem okolju bolezni ne morejo preživeti. Z dihalnimi vajami in mrzlokopeljo imamo možnost, da resetiramo telo, da ga popolnoma alkaliziramo, kar je lahko izvrstna preventiva pred boleznimi ali pa kurativa, ko so že prisotna določena bolezenska stanja. To je super prva pomoč za ljudi, ki imajo neke težave; da v procesu zdravljenja sodelujejo aktivno.«

»Rusi to ledeno terapijo izvajajo že stoletja?«

»Ja, Rusi, Skandinavci ... to je njim domače. Tudi dojenčke kopajo v mrzli vodi, njihovi otroci spijo zunaj na mrazu; to so stvari, ki so naravne in ljudem blizu, a smo zaradi sodobnega načina življenja zašli v neko cono udobja. Pozimi se močno grejemo, izdatno oblačimo, poleti uporabljamo klimatske naprave in ves čas iščemo neko okolje, kjer nam bo prijetno. Ampak to udobje te uspava, tudi telo. Če smo ves čas izpostavljeni prijetnim dražljajem, se iz cone udobja ne premaknemo in v življenju ne moremo narediti niti koraka naprej.«

Po tem ledenem izzivu se v svoji koži počutim odlično. Čutim, da je moje telo oživelo, da sem dobila neko novo moč, za katero sploh nisem vedela, da jo imam v sebi. V hipu pozabim vse skrbi, ki me tarejo, in začutim, da se lahko z vsemi težavami spopadem iz oči v oči. Saj če sem preživela plavanje v ledeni vodi, lahko preživim vse. No, skoraj vse.