»A moram k frizerju,« je vprašala, ko sva se dogovarjali za tale pogovor. Kakšna frajerka, takole se zmore šaliti na svoj račun – izgubila pa je lase, za katere smo ženske ponavadi najbolj občutljive, sem pomislila. Saša je izgubo sprejela – kot del svojega sloga. »Še bolj sem prepoznavna,« se smeji. A za tak odnos so bila potrebna spoznanja, ki niso prišla čez noč.

Stres je bil moje življenje. 

»Rekla bi, da je stres moj način življenja. Že ko sem bila čisto majhna, sem vedno tekla, nenehno se mi je mudilo in vedno sem hotela biti točna. Vajena sem hitro živeti in nočem izgubljati časa. Vsi, ki me poznajo, vedo, da ne maram brezdelja. Še kadar gledam televizijo, zraven gonim sobno kolo ali pa pripravljam hrano. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bila kar odvisna od tega tempa. V službi so mi vedno govorili, da sem hiperaktivna, ampak če te nenehno žene adrenalin, se tega niti ne zavedaš,« je začela svojo zgodbo. Petnajst let je vodila slovensko podjetje v lasti znanega ameriškega podjetja. Imela je službo, za katero bi si marsikdo lomil nohte, dobro plačo in bolj ali manj krasne šefe, je pripovedovala. Nenehno se je spoprijemala z najrazličnejšimi izzivi, če ni znala, se je naučila in stvari izpeljala. Dokler se ta tempo ni začel počasi ustavljati. »Ni bilo več rasti, izzivov, prišli so inšpektorji, zaposleni so postali nezadovoljni, za nameček pa je dobil še mož tumor na možganih. In kar naenkrat se mi je zdelo, da ne morem več krmariti med skrbjo za otroka, moža, službo in da mi preprosto ni več dovoljeno uživati. Američani so zahtevali, da zmanjšam ekipo, kar je bil zame spet nov udarec, ker smo se s sodelavci dobro razumeli, potem sem se bala še za svojo službo, samozavest mi je povsem upadla in vse je šlo samo še navzdol.« Tudi zdravstveno. »Najprej me je občasno bolel trebuh, sledili so zoboboli in nato še izpadanje las.« Imela je goste lase in frizerka jo je tolažila, da njene goste grive zdaj vsaj ne bo treba redčiti.

Na dnu. 

Avgusta 2010 ji je dokončno spodneslo tla pod nogami. Močan zobobol si je lajšala s protibolečinskimi tabletami, ker je bil njen zobozdravnik na dopustu, k drugemu pa ni hotela. A bilo je vedno huje, dokler ni bilo njenemu možu dovolj in jo je odpeljal v urgentno ambulanto. Vnetje se ji je razširilo na dlesni in pred resnejšo zastrupitvijo so jo obvarovali z dvema antibiotikoma. »Nevajena zdravil sem bila naslednji dan kot rožica, po treh dneh sem šla v službo, popoldne še v fitnes, zvečer pa sem doživela kolaps. Najprej sem dobila drisko, v postelji pa napad tresavice. Šla sem na urgenco in tam so ugotovili, da mi je padel kalij, zraven pa sem dobila še napad panike. Ker sem imela po tem še štiri take napade, sem začela hoditi od zdravnika do zdravnika. Začeli so mi govoriti o stresu, kar mi je povzročalo še večji stres. Vse se je začelo odvijati s tako hitrostjo, kup simptomov, slabost, omotica, kri v blatu, nenehen film in strahovi v moji glavi, postala sem še nespečna, pet tednov sem samo ležala v postelji in nisem mogla zaspati. Nihče ni ničesar ugotovil, razen očitnih dejstev – pomanjkanja vitaminov, mineralov, izpadanja las – to pa zame niso bile prave diagnoze. Iskala sem pravega zdravnika, metodo, sveti gral, a ga ni bilo. Kolega mi je svetoval, naj vzamem uspavalne tablete ali vsaj pol tabletke pomirjevala, jaz pa nisem hotela nobenih zdravil, dokler mi ne povedo, kaj je v resnici narobe z mano. Potem je ta kolega poklical nekega bioenergetika in se dogovoril za termin. Šla sem, ker mi je bilo nerodno reči ne. Klicala sva boga, ljubezen in svetlobo, čisto nič mu nisem verjela. Edino, kar sem se spraševala, je bilo, ali res kaj vidi, ali lahko ugotovi, da mislim, da je čudak. Ampak zgodilo se je, da sem takrat, ko sem prišla domov, oblečena, z očali na obrazu po dolgem času zaspala v dnevni sobi na kavču. Ne vem, kaj je naredil, ampak očitno mi je nekako  spraznil glavo. Nikoli več sicer nisem šla k njemu, sem pa začela verjeti, da bioenergetiki lahko pomagajo. Odtlej sem preskusila najrazličnejše metode, ajurvedo, bila sem pri Marjanu Ogorevcu, Domančičevih učencih, vsak mi je pomagal vsaj s kakšno mislijo ali stavkom.«

V novih čevljih. 

Težave s spanjem, hujšanjem in izpadanjem las so se vlekle dve leti – do nekega prelomnega vikenda. »V službi smo imeli pomemben seminar, očitno mi je povzročal velik krč v telesu. Vse stranke so bile na kupu, jaz pa tega nisem več marala, bila sem v veliki stiski. Ko sem sedla v avto, da bi se odpravila na prizorišče, se mi je v eni uri razvilo tako vnetje mehurja, da sem se vrnila domov. Dan pred tem sem si pobrila lase, imela sem lasuljo. Ko sem dan kasneje sedela v dnevni sobi – brez las, z vnetjem, je skozi okno posvetil še sončni žarek na mizico in razkril prah; rekla sem si, da je tudi moj dom umazan in da ne morem vzdrževati reda. Potem pa sem se zlomila, jokala sem in jokala. Naslednji dan sem klicala v službo, da grem na bolniško in da se ne bom več vrnila.« Takrat se je njeno življenje končno začelo spreminjati. Začela je redno hoditi na Šmarno goro, kupila si je psa, šlo ji je na bolje. »Po treh mesecih mi komisija ni več odobrila bolniške in vsi simptomi so se vrnili, kot bi prižgala vžigalico. Šla sem k psihiatru in predlagal mi je hospitalizacijo. Ker nisem imela službe, časa pa ogromno, sem rekla ja, pod pogojem, da mi ne bodo dali nobenih zdravil. Več kot pol mojih prijateljev se je zgražalo nad tem, češ, kaj bom jaz v psihiatrični bolnišnici, ampak to je bilo eno najboljših obdobij v mojem življenju, moja druga prelomnica. Tam sem končno razumela, da je vse v moji glavi in da so moje težave res posledica stresa. Imeli smo res dober program – take in drugačne pogovore, gibalne in glasbene terapije. Ugotovila sem, da zelo rada rišem, in posledica tega je bil tudi moj vpis na fakulteto nekaj mesecev kasneje. V bolnišnici sem bila tri mesece. Ves čas sem bila zaposlena z izzivi, ki so me držali pokonci in mi pomagali spet vzpostavljati ravnovesje. Po vrnitvi domov sem si začela zapisovati svoje mladostne želje in jih izpolnjevati. To je bila moja pot zdravljenja. Med temi željami so bili pes, pa izpit za motor, motor in seveda risanje. Vpisala sem se na slikarski tečaj k Zmagu Modicu, ta me je kot popolnega neznalca navdušil in mi predlagal, naj grem na sprejemne tečaje za slikarsko akademijo. Samo dve točki sta mi manjkali, pa bi me sprejeli.« A se ji je hitro ponudila druga možnost. Naredila je sprejemne izpite in se vpisala na fakulteto za dizajn, tam je uživala s povprečno oceno 9,7. »Vso energijo sem vložila v to, in kar je bilo še najboljše – šla sem na Erasmusovo izmenjavo v Rimini.« Dopoldneve je preživljala na fakulteti, se družila s kolegi ob kavi, popoldnevi in vikendi pa so bili samo zanjo. Živela je seveda od prihrankov in moževe pomoči. »To je bilo nekaj, kar je moje telo očitno potrebovalo. Biti sama s sabo. Ogromno sem brala, fotografirala, raziskovala. Naredila sem vse mogoče izpite, še za naprej, ker sem imela čas.« Ker se je daleč stran od doma tako zelo sprostila, so ji na glavi spet začeli poganjati nežni laski in obrvi. Ampak mesec dni po vrnitvi domov ji je spet vse odpadlo. »Ljubljana mi ne dopušča ustavljanja, spet sem norela na različne konce, zato sem začela sanjariti o vrnitvi v Italijo.« Iskala je delodajalca, pri katerem bi lahko brezplačno opravljala prakso. Našla ga je in se za pol leta odpravila v Trst. V majhnem grafičnem studiu je oblikovala plakate, vizitke, reklame. »Tam sem spet preživela fantastičnih pet mesecev!« Spet so ji začeli poganjati lasje, potem pa se je žal morala predčasno vrniti zaradi očetove bolezni in zaradi tega stresa je bila takoj spet obnje.

gercar andrej kriz (1)
Zarja Jana
»Včasih moraš za to, da ceniš življenje, izgubiti tudi kakšno dlako več,« je zapisala na družbenem omrežju.

Prej ko se razkriješ, bolje je. 

Ko so ji lasje začeli prvič izpadati in so se že videli goli krogci, je enkrat prijatelju potožila, da se boji, da bo ostala brez las. »Ne sekiraj se, če si koga predstavljam kul brez las, si predstavljam tebe,« ji je dejal. Prve otočke brez las sta s frizerko še lahko spretno zakrivali, ko pa se je krogec pojavil na vrhu glave in ga ni mogla več zakriti, je vedela, da bo treba nekaj storiti. Na sprehodu po Trubarjevi v Ljubljani je v neki izložbi slučajno zagledala lasulje in med njimi našla identično njeni takratni frizuri. Kupila jo je in nosila dva tedna. »Mislila sem, da jo bom lažje nosila, če se bom pobrila. Ampak pod lasuljo se mi je vnelo lasišče. Ker je nisem več prenesla, sem si začela na glavo vezati belo ruto. Prvič v Lizboni, kamor smo šli na krajše potovanje, in ugotovila sem, da me pravzaprav nihče ne gleda. Zato sem si potem doma sešila nekaj barvastih kapic. Sram pa sem dokončno odvrgla v psihiatrični bolnišnici. Ozdravili so me sopacienti. V sobi s štirimi puncami sem bila brez kape, ko pa smo šli v skupne prostore in na terapije, sem si jo vedno nadela. Pa so me hitro soočili z absurdnostjo mojega početja. Ob vikendih sem hodila domov, in ko sva šla z možem na izlet v Lignano, sem se tam prvič sprehajala gologlava, brez vsega. Nihče ni gledal vame, preživela sem! Ko sem prišla nazaj na psihiatrijo brez kapice, se tudi ni nihče zmenil za to. Bila sem ozdravljena! Po tisti prvi lasulji sem si kupila še eno in jo nosila točno en dan. Po pravici povedano sem si bila bolj všeč brez nje. Ker sem se vedno malo posebno oblačila, se mi je zdelo, da moja 'frizura' čisto pristaja mojemu slogu. Znam se naličiti, nakičiti in ljudje si me zapomnijo. Če bi mi spet zrasli lasje, bi bila čisto vesela, ampak spet bi dobila vse dlake v paketu, tudi tiste pod pazduho, pa na nogah, ne vem, ali ne bi bila raje kar brez njih. Samo vedela pa bi, da takrat nisem v stresu,« se je smejala. Ker je s svojimi frizurami eksperimentirala, so se Američani, za katere je delala, vedno šalili, da jih zanima, kakšno frizuro bo imela naslednjič. »Ko so me videli brez las, sem jim v smehu dejala, da sem ostala brez idej. Danes srečujem veliko punc, ki so brez las in se bojijo razkriti, ampak težek je samo prvi korak, dlje ko s tem odlašaš, težje je. Vedno sem rada malo izstopala. Edina stvar, ki me prizadene, je, če me zamenjajo z moškim. Zato sem v svoj slog vnesla malo več ženskosti – vtetovirala sem si obrvi, lepim si trepalnice, ličim se in nosim uhane. Nenaličena ne grem od doma!«

Vsak dan je poseben. »Včasih moraš za to, da ceniš življenje, izgubiti tudi kakšno dlako več,« je zapisala na družbenem omrežju. »Poleg tega se zdaj tudi z možem bolje razumeva, bolj sva povezana. Z njim sem že od osemnajstega leta in vedno sva se razumela, samo tako sva hitela skozi življenje, da si nisva skoraj nič več povedala. Z mojo izgorelostjo sem mu začela več govoriti o sebi. Najprej sem mu pisala pisma. Potem sva se začela pogovarjati. Skoraj vsak mesec si zdaj vzameva en dan za razvajanje, kjer se veliko pogovarjava. Skupaj sprehajava psa in nič več ne šparava. Včasih sva dobro premislila, ali se nama izlet finančno izplača ali ne, zdaj pa o tem ne razmišljava. Cenim življenje in vsak dan je zame nekaj posebnega!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_41
Zarja Jana
...