profesorica biologije in filozofije

Sabina Košmrl pravi: Iluzija je spremeniti sistem – spremenimo svoje delovanje

Katja Božič / Revija Zarja
5. 5. 2019, 19.12
Deli članek:

Sabina Košmrl, profesorica biologije in filozofije, je že na začetku svoje poklicne poti razmišljala, kako srčno opravljati svoje delo, ne da bi se pri tem izčrpala.

Andrej Križ
Sabina Košmrl: "Jaz lahko nakažem samo smer in v vas spodbudim občutek širine, vi pa potem s svojo naravo prehodite svojo pot, kot vam narekuje srce!"

Ker je v kratkem času menjala kar nekaj kolektivov, je imela priložnost videti profesorje tik pred upokojitvijo, ki so svoje delo še vedno opravljali lahkotno, in mnogo mlajše, ki so bili povsem izžeti in so blazno trpeli. »Raziskovala sem, kako delovati v razredu, da bodo učenci sodelovali, da jim bo prijetno in bom jaz radostna, ne pa izčrpana. Z leti, ko sem videla, da učenci sledijo moji uri, se ne upirajo in to ni bila več borba, sem vedela, da lahko svoje ugotovitve delim z drugimi kolegi, zaradi njih in učencev,« pravi Sabina, mila, a odločna Mariborčanka, ki je nedavno dočakala izid svoje knjige Srčni učitelj.

Pri delu je preizkušala, kaj otroke najbolj motivira. »Poslušala sem motivatorje, prebirala knjige; kakor so pritegnili menedžerje, sem jaz poskušala otroke.« Ne strinja se z mnenjem, da morajo otroci učitelja poslušati za vsako ceno. »Če otroku lahko pomagam podreti obrambni zid in dojame, da sem na njegovi strani, mu utemeljim, zakaj je dobro, da mojo razlago sprejme, a odloči se sam. Ko popusti notranji odpor, ko se otrok neha boriti proti meni in vidi smisel v snovi, ki se jo učimo, vrednoto v znanju, takrat zagrabi in zmore. Tako kot odrasli tudi otroci sebe blokirajo, dvomijo o sebi, strah jih je, in to jim pobere ogromno energije. Če pa se znajo sprostiti, znanje pijejo kot gobice.«

Predsodki postavljajo zid

Sabina meni, da učitelj naredi veliko uslugo tako sebi kot otroku, če se nauči tehnik in načinov, kako se z otrokom povezati in ga prepričati, da učitelju zaupa. »Zato v knjigi razbijam določene mite, ki jih učitelji avtomatsko 'kupimo', o njih ne razmislimo, delujemo na podlagi skritega predsodka in ne razumemo, da je prav ta predsodek zid med nami in učenci. Živimo in delujemo po avtopilotu in ne raziščemo svojih mnenj in misli, ki nas velikokrat onemogočajo. Recimo mit o tem, da morajo otroci poslušati, slediti in ubogati. Če si o tem prepričan, te bo nekaj, kar ni v skladu s tem prepričanjem, vedno iztirilo. Če pa se v to poglobiš, ugotoviš, da lahko snov krasno odpredavaš in je lahko rezultat še boljši, če si se upal spustiti s tokom, če si prisluhnil otrokom, jim dal besedo in omogočil, da soustvarjajo uro. Dokler tega ne raziščeš, zahtevaš red, ker tako pač mora biti. V ozadju je velikokrat strah, želja po nadzoru. Nazadnje ugotoviš, da je ura veliko lahkotnejša, če si dovoliš povezati se z otroki in ne braniš za vsako ceno svoje superiorne pozicije. Ura je tako veliko manj naporna. To je videti približno takole – ko pridem v razred, imam načrt, kako bom uro speljala, pričakajo pa me nerazpoloženi otroci, ki šepetajo in me ne poslušajo. Takrat imam dve možnosti, ali trmarim in jim grozim s kaznijo ter se oklepam priprave in predstave, kako mora ura potekati, ali pa zamahnem z roko in se začnem z njimi pogovarjati. Odločim se za slednje. Vprašam jih, kaj se jim dogaja, kaj jih muči. Ker se me ne bojijo, povejo po resnici, potarnajo, da naslednjo uro pišejo kontrolno nalogo, pa jih je strah, ali da se pripravljajo na maturantski ples, pa so živčni, ker ne vedo, kdo ga bo vodil, ali da se je v avtomobilski nesreči poškodoval sošolec, pa jih skrbi zanj … Če razumem, da je vse to zanje pomembno, čeprav se morda meni ne zdi, se z njimi pogovorim in čutijo, da mi je mar, da jih sprejmem in razumem, mi vrnejo z enakim – poskušajo razumeti in mi pridejo naproti. In potem lahko uro spelješ do konca. V resnici je vsak konflikt ali stresna situacija – ko je učenec do učitelja odrezav, vzkipljiv in nesramen, priložnost, da se kljub svojemu položaju z njim povežeš kot s človekom, potem ti avtomatsko vrne na enak način.«

Spremenimo se mi znotraj sistema

Mladi še ne znajo tako obvladovati svojih čustev, kot jih znamo odrasli, niso se še izmojstrili, mi smo tisti, ki jih moramo tega naučiti s svojim zgledom. In ni res, da se mora najprej spremeniti sistem, da lahko učitelj znotraj njega uvaja spremembe, pravi Sabina. »Sistem smo mi. Tudi če je naravnan, da ne spodbuja sočutja in pristnega stika, lahko mi znotraj sistema začnemo delati drugače. Ko se učitelji in starši prebujamo, ko smo čuječni, se povezujemo in nas zunanji dražljaji ne mečejo nenehno iz ravnotežja, se tkejo nove vezi in posledično se spreminja tudi sistem. Vsak učitelj lahko začne s spremembami že pri naslednji uri. Ozavešča lahko svoje predsodke, delovanje in misli, ki tičijo za tem. Dokler ne ozavestimo misli, na podlagi katerih delujemo, težko spreminjamo vzorce svojega vedenja. Če opravi učitelj notranje delo in začne zavestno graditi z učenci povezave empatično, srčno, človeško, se spremeni ura, pa dve uri, nato začnejo učenci drugače razmišljati o predmetu, to se lahko prenese na kolega, šolo in tako naprej. V resnici je iluzija, da bi lahko spremenili sistem, spremeniti moramo svoje delovanje.«

Lahko si svetla lučka, ki vleče

Sabina se je v teh letih precej spremenila. »Pa nisem osamljena v tem. Veliko takih učiteljev sem že spoznala, z njimi delala, veliko jih je tudi med učitelji mojih otrok. S svojo knjigo nas želim povezati, spodbuditi, da začnemo o tem govoriti in graditi zdravo jedro. Ljudi ne moreš siliti, da ti sledijo, lahko pa si svetla lučka in jih pritegneš v srčno skupnost. Suvereno lahko rečem, da to, o čemer govorim, deluje. To dokazujejo recimo odmori, ko nimaš časa iti v zbornico, saj te otroci poiščejo, želijo s teboj poklepetati. Ko se želi romski otrok stisniti k tebi, se znajdeš pred odločitvijo – ali boš postavil mejo in v sebi začutil nelagodje ali pa mu boš nudil, kar potrebuje, ga objel in mu boš na voljo. S tem ga potolažiš, dvigneš in začuti, da je vreden. Morda je tudi zaradi tega naslednje šolske ure bolj prisoten, se manj boji in več uči. To lahko pomeni veliko več, kot je videti na prvi pogled. V tistih petih minutah, ki si mu jih poklonil, si mu v resnici približal šolo, zaradi tega se bolje počuti. To lahko storiš, če nekje v ozadju ne neguješ obtožujočih misli o zgrešenem sistemu, slabih starših in nevzgojenih otrocih, če stvari sprejmeš in v vsakem trenutku enostavno deluješ najbolje kot lahko. Nekoč sem učila romsko deklico, ki je v šestem razredu obupovala nad šolo. Iskreno mi je povedala, da ne vidi razloga, zakaj bi se šolala, grozno se je bala, da se bo morala, tako kot njene starejše sestre, kmalu poročiti in ne bo nikoli imela priložnosti hoditi v službo in služiti svoj denar. Prisluhnila sem ji, njenih težav nisem skušala odpravljati ali jih označiti za nerealne. Govorili sva o tem, kako je izobrazba v vsakem primeru darilo. Kako smo drugačne mamice, žene, prijateljice, če smo razgledane in izobražene, in kako si znamo drugače pomagati, če imamo znanje. Ko se je začela učiti zaradi odkrivanja novih stvari, je v tem odkrila smisel, veselje in ponos, in zgodilo se je neverjetno. Deklico sem pred kratkim srečala in zelo sem se razveselila, ko mi je povedala, da je uspešno zaključila srednjo šolo in celo nadaljevala šolanje.«  

Otroci se učijo od odraslih

Otroci so pod stresom, ker so pod stresom odrasli, od katerih se učijo. »V resnici nimajo izbire – skopirajo naše vzorce, način delovanja in odzivanja, in če smo mi ves čas zazrti navzven, pozabimo, da zunanja hvala in dosežki ne bodo nikoli dovolj, dokler nismo dovolj sami sebi, dokler nismo sami nase ponosni in mirni v sebi. Ko to dosežemo, so zunanji dosežki in pohvale le češnjica na torti. Zame ni slika uspešnega otroka, da je tak, kot sem si ga jaz zamislila. Svoje otroke usmerjam, naj se zazrejo vase in naj se vedno vračajo k svojemu notranjemu kompasu. Moja starejša hči je športnica, knjige je ne zanimajo pretirano, v gledališče gre skoraj pod prisilo, ampak sem ponosna nanjo, ker to suvereno zagovarja. Mlajša hči pa je večja ljubiteljica knjig, želi si igrati violino in imava več skupnih interesov. Toda zaradi tega ni v mojih očeh nič boljša kot starejša hčerka. Zame je opolnomočen otrok tisti, ki se sčasoma vedno bolj naslanja nase, zna biti ponosen, sliši svoje želje in jim sledi, starši pa smo mu pri tem samo v oporo. Vedno bolj se iz pozicije njunega voditelja umikam v položaj podpornika, tistega, ki jima ponuja pomoč, ko jo potrebujeta. Ker sama ne čutim stresa, če jima kdaj spodleti, se tudi onidve pretirano ne obremenjujeta z njim. Ko dobita petice, pri nas ni pretiranega navdušenja, če dobita slabšo oceno, pa tudi ni konec sveta, ker čutita, da sta sprejeti, da me zanju ni strah in da moja zadovoljstvo in sreča nista odvisna od njunih uspehov v šoli, zaradi tega sta razbremenjeni in znata sprejeti izzive brez pretirane tesnobe.«

Vseeno pa moramo vedeti, da otroci še niso dovolj zreli, da bi spodbujali same sebe. »Prav je, da smo starši tu zanje in da jim s pogovorom pomagamo najti razloge, zaradi katerih se lotijo nekega izziva – čeprav se jim ne da, da najdejo svojo motivacijo, ki jih vleče iz cone udobja, da dosegajo vedno več in več. Ne zaradi zunanjih dosežkov in da razveselijo nas, ampak da jim to pride v kri, da potem na vseh področjih s svojim tempom delajo boljše različice sebe.«

Najdite svoj stil in delajte s srcem

Marsičesa, kar je otroke nujno naučiti, ni v učnem načrtu. »Recimo, kako pravilno ravnati s svojimi občutki, kako naj ravnajo s svojimi financami, kako se žaluje ob izgubi – tukaj smo pomembni starši, njihovo okolje in družba kot celota. Če tega ne znamo, gredo v življenje slabše opremljeni, če pa je družba sestavljena iz odraslih posameznikov, ki te stvari obvladajo, se jih otroci mimogrede naučijo,« zaključuje naša sogovornica in poudarja, da njena knjiga tistim, ki jo bodo brali, sporoča, naj odprejo oči, najdejo svoj slog in delajo s srcem.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 18, 30. 4. 2019
Zarja št. 18, 30. 4. 2019