No, košarkarski samo uradno; tistim malim srečnežem, ki so ob velikem zanimanju za kamp dobili priložnost biti tam, se dogaja še marsikaj drugega in tako teden dni mine, kot bi mignil. Zanje je seveda glavno to, da so lahko vsak dan v družbi Gogija. Zlatega kapetana, dolgoletnega vodje reprezentance, ki je zdaj v domovini po še eni sezoni v ligi NBA. Petnajst se jih je že nabralo in vse zanima, kam ga bo pot vodila v prihodnje. O tem, reprezentanci, odstopu Raša Nesterovića in še čem se je pogovarjal s kolegico Mileno Novak s Svet24TV.
Letošnji kamp poteka že nekaj dni, doživeli ste že veliko lepega, kaj vam je do zdaj najbolj ostalo v spominu?
Rekel bi, da torkov dan, ko so prišli športniki invalidi. Bilo je res zanimivo. Predstavili so svoje športe, kako jih doživljajo oni, preizkusili smo se v lokostrelstvu, balinanju, košarki na vozičkih. Bilo je res fino, otroci so zelo zavzeto poslušali in bili osredotočeni, čaka pa nas še tisti glavni dan in tega se vsi najbolj veselijo. Gre za zbiranje sličic za album. Vsako leto je to vrhunec kampa. (smeh)
Da ste dobrodelni in imate veliko srce, je že vsem dobro znano. Kakšni so še načrti Fundacije Goran Dragić?
Zelo veliki. Morda to, da bi kamp preselili v tujino, šli morda nekam na dopust ... (smeh)
Morda v Miami?
Mogoče v Dubaj. (smeh) Klicali so nas iz Kitajske, da bi nam poslali sto otrok. Možnosti je zelo veliko, veliko povpraševanja, kar nas zelo veseli. Res pa je, da vse to prinaša številne obveznosti, potrebna je dobra ekipa, ki jo mi sicer imamo. Zame je najpomembnejše, da je naš fokus še vedno v Sloveniji, da odlično sodelujemo z občino Laško. Letos imamo udeležence iz sedmih držav, letošnje povpraševanje je bilo največje do zdaj, dobili smo kar 550 prijav, a na žalost lahko sprejmemo samo 140 otrok. Mogoče bomo kdaj naredili več terminov, za to bo še čas.
Tu ste v stiku z otroki različnih starosti in karakterjev. Kaj bi dali sebi, ko ste bili stari toliko kot najmlajši udeleženci kampa?
Nič posebnega. Rekel bi, naj ostane otrok, kakršen je. Danes otroci čutijo veliko pritiskov, od šole in staršev do trenerjev v športu, kar naenkrat imajo zelo napolnjen urnik in morda se izgubi tisti pravi čar igranja. Mi tu želimo to spet pričarati; nimamo samo košarke, ampak še druge aktivnosti. Rekel bi samo to, da naj bodo oni sami, ne pa da jih drugi okrog njih spreminjajo.
Ko ste bili majhni, takih kampov še ni bilo oziroma so bili redki. A če bi bili: je obstajal košarkar, ki bi si ga najraje izbrali in pri katerem bi želeli preživeti tak čas?
Izpostavil bi Steva Nasha in Predraga Danilovića. Res pa je, da sem jaz poznal samo kamp Košarkarske zveze Slovenije v Postojni, ki se ga sicer nikoli nisem udeležil. Jaz sem imel malo drugačne kampe, na ulici, pred šolo, kjer nas je bilo res veliko, in vedno smo igrali različne športe, košarko, nogomet, hokej na rolerjih, bejzbol. To je bil moj kamp, v katerem sem užival. To je bila tudi življenjska šola.
Zdaj imate druge skrbi, lahko rečemo tudi sladke. Kako daleč je reševanje klubskega statusa za prihodnjo sezono?
Imam nekaj možnosti, čakamo na to, da se igralska tržnica povsem odpre. Glavno vprašanje zdaj je, kam bo šel Damian Lillard. Povpraševanje po njem je veliko, klubi čakajo, da vidijo, kaj kdo ponuja. Ko se bo to z Lillardom premaknilo, bomo vedeli več, takrat se bodo odprle in sprostile opcije tudi za druge igralce. Je pa zanimivo, kot vedno na igralski tržnici. Pozneje je kar malo smešno, ko veliko igralcev zamenja klub in se moraš potem na začetku sezone privaditi na to, da je zdaj v drugem dresu.
Večkrat ste javno izpostavili, da vas mika vrnitev v Miami, kjer ste si uredili svoj ameriški dom in kjer sta tudi vaša otroka. Ali je želja po novem sodelovanju z Vročico obojestranska? Ste v stiku?
Tega ne smem komentirati. Vsekakor je to moja želja. Tam sem preživel čudovitih sedem let, največ v moji karieri, tam je moj dom. Velika skrita želja je, da bi kariero končal v Miamiju. Vedeti pa je treba, da je vse to posel; morda imajo oni drugačne poglede. Imamo še nekaj dni, smo v pogovorih, počakajmo še malo.
Ste trdno odločeni, da bo prihodnja sezona zadnja in da boste pri 38 letih končali igralsko pot?
Mislim, da bo to moja zadnja sezona, vsaj v tem trenutku tako čutim. Vedno pa so možnosti, da si glava premisli. (smeh) Vse je odvisno od zdravja, od tega, kakšno sezono bom imel. V tem trenutku pa je moj odgovor da; ta sezona bo moja zadnja.
Je vrnitev v ligo NBA edina možnost?
Da, edina.
V kuloarjih se je pojavila in razširila govorica, da se dogovarjate s Partizanom in legendarnim trenerjem Željkom Obradovićem. Koliko resnice je v tem, sploh glede na vašo nedavno izjavo, da vrnitev v Evropo ne pride v poštev?
(smeh) Imel sem zelo veliko ponudb iz večjih evropskih klubov, a o njih nisem razmišljal. Takoj sem rekel, da me to ne zanima, kajti moja otroka sta v Miamiju, zato se ne vidim na drugi celini, kjer ne bi imel možnosti, da ju vidim tako pogosto.
Torej vas niti teoretično nič takega v pogodbi ne more več prepričati, da bi se vrnili na staro celino?
Ne, nikakor.
Niti besede Zorana Jankovića, ki je javno govoril o tem, da si želi Gorana Dragića v njegovi zadnji sezoni videti igrati v Olimpiji ...?
(smeh) Dobro, to je malo drugače, ker si doma. Bomo videli. Nikoli ne reci nikoli. Pri Olimpiji morajo zastaviti strategijo, kako vidijo klub v prihodnje. Ali bo slonel na mladih ali bodo šli po boljše rezultate. Bomo videli.
Po tem odgovoru se bo ljubljanskemu županu najbrž kar smejalo ...
Županu ne moreš reči ne. (smeh) Zoran je res zelo veliko naredil za Ljubljano in Olimpijo, res veliko vlaga v šport. Ne morem reči ne in ne morem reči da. Pustimo vrata odprta.
Če je bil Goran Dragić ob naslovu evropskih prvakov na svojem vrhuncu oziroma na sto odstotkih, na koliko odstotkih moči je pri svoji starosti danes oziroma bo v prihodnji sezoni? Kako se počutite?
Počutim se odlično, a morda želja in borbenost nista več enaki kot pred leti. To je razumljivo. Petnajst let sem že v ligi NBA in fokus je zdaj morda usmerjen nekam drugam. Tudi trenirati je težje, izgubiš nekaj žara, še vedno pa je prisotna želja, da ostanem v košarki, da sem morda mentor mladim fantom. Zdaj se poskušam osredotočati predvsem na to stran. Želja je, da v prihodnje tudi delam v nekem klubu, treba je spremeniti razmišljanje, da morda nisi več toliko igralec, ampak na stvari gledaš tudi z drugega zornega kota, kot operativec.
Mislite na to vlogo pri nas ali v tujini?
V ZDA.
Kako blizu ste bili temu, da pred letošnjim svetovnim prvenstvom spet oblečete dres reprezentance?
Nisem bil niti blizu. Bilo je že dorečeno, da je po prejšnjem evropskem prvenstvu to moj konec nastopov v reprezentanci. Res nisem niti malo razmišljal, kaj šele da zaradi tega morda ne bi mogel spati, ker bi se odločal o tem. Nič možnosti ni bilo za to, da zaigram tudi letos.
Tudi če bi se reprezentanci spet pridružil Igor Kokoškov, s katerim sta si zelo blizu? Bi vas taka stvar morda prepričala o nasprotnem?
Igor je bil v pogovorih, a se na koncu ni izšlo, tako da ... Kaj pa vem, težko rečem.
Se morda v prihodnosti v reprezentanci vidite v kakšni drugi funkciji?
Ne.
Ali ste bili presenečeni nad odstopom generalnega sekretarja Raša Nesterovića? Zakaj ste to na družbenem omrežju pospremili s komentarjem »dobrota sirota«?
Ti dve besedi povesta vse. Rašo je po mojem arhitekt najlepše reprezentančne zgodbe. Pod njegovim vodstvom so vsi igralci začeli hoditi v reprezentanco, pred tem so bile tudi odpovedi. Ustvaril je pravo vzdušje v reprezentanci, pripeljal prave ljudi, Igorja Kokoškova, naturalizirane igralce, kot sta Randolph in Tobey. Reprezentanca je v njegovem času postala evropska prvakinja, se uvrstila na olimpijske igre. V prejšnjih mandatih se to ni zgodilo. Rašo najbolje ve, zakaj je odstopil ravno v tem trenutku. Po mojem je prišlo do nesoglasij in mogoče ni več videl poti naprej. Zdaj bo prišel nov obraz in stopil bo v velike čevlje. Želim mu vse naj, naj in veliko sreče. Meni se zdi to slabo za slovensko košarko, toda čas bo pokazal svoje.
Ste kaj govorili z Nesterovićem po odstopu?
Sem, vprašal sem ga, kako je, in mu rekel, da sem tu, če me potrebuje.
Kaj napovedujete reprezentanci na svetovnem prvenstvu?
Nimam napovedi. Želim ji vse najboljše. Fantje imajo kakovost, vse pa bo odvisno od tega, kako bodo funkcionirale stvari znotraj ekipe. Težko karkoli napovedujem. S takšno skupino imamo vsekakor velike možnosti za naprej, kar nam je uspevalo že v preteklosti, potem pa pridejo na vrsto najpomembnejše tekme, ko je treba biti pravi. To so tekme v izločilnih bojih.
Reprezentance počasi razkrivajo karte pred prvenstvom. Katere so tiste ekipe, ki jih vidite povsem pri vrhu?
Vse je odvisno od tega, kdo bo res igral. Če bo Jokić igral za Srbijo, bo zelo močna. Ne smemo podcenjevati Španije, ki je evropska prvakinja, tu sta Francija in ZDA, ki res ne bo igrala z najboljšimi, a ima tako velik bazen igralcev, da so ti vedno nevarni. Argentinci igrajo zelo dobro, so trda, žilava ekipa, pa Nemci, Avstralija ima veliko igralcev iz lige NBA. Prvenstvo bo zanimivo, odvisno bo tudi od dnevne forme. Z eno tekmo lahko greš domov ali naprej.
Kaj od vsega najbolj potrebuje Luka Dončić za uspeh v Aziji?
Dobre igre. (smeh) In to, da poveže soigralce ter jih vodi.
