Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak se v teh dneh otepa očitkov v aferi s komunalnim blatom, ki je razkrila pomanjkljiv nadzor nad njegovim odlaganjem. O zakonu o vodah, ki ga je pripravilo njegovo ministrstvo, bodo državljani čez tri tedne odločali na referendumu. Še pred tem želi del proračunskega denarja, namenjenega financiranju ukrepov za ublažitev podnebnih sprememb, nameniti za pomoč največjim domačim proizvajalcem aluminija, jekla in celuloze.

V četrtek bo namreč vlada na Vizjakov predlog odločala o sprejetju programa porabe sredstev sklada za podnebne spremembe. Gre za krovni dokument, ki bo določal, za katere projekte in naložbe bo država do leta 2023 namenila približno 350 milijonov evrov. Zbrala jih bo s prilivi od prodaje emisijskih kuponov ogljikovega dioksida, ki jih morajo kot okoljsko dajatev plačevati največji domači onesnaževalci. Ta denar se zbira v podnebnem skladu, ki ga je država ustanovila za financiranje ukrepov za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje njihovih posledicam.

Do zdaj je porabo tega denarja do leta 2023 določal odlok, ki ga je sprejela še vlada Marjana Šarca. Z njim je bilo za različne ukrepe na voljo »le« 105 milijonov evrov. Janševa vlada bo star odlok zdaj »povozila« z novim. Ne le, da se je v tem času podnebni sklad zaradi velike podražitve cen emisijskih kuponov dodobra napolnil z denarjem. Nov odlok uvaja tudi ukrepe, ki jih v starem ni. Eden od njih je pomoč nekaterim največjim domačim industrijskim podjetjem, ki bodo po novem upravičena do izplačila denarja iz podnebnega sklada – enako kot nakupi okolju prijaznih vozil, energetske sanacije javnih stavb, zamenjave starih kurilnih naprav in drugi.

Slovenska industrija jekla
STA
Leta 2007 je država Slovensko industrijo jekla (SIJ) prodala ruskemu Koksu. Čeprav je prodajna cena znašala 105 milijonov evrov, so Rusi sprva na skrbniški račun države plačali kar 70 milijonov evrov več. Računsko sodišče je pozneje ugotovilo, da vlada pri prodaji družbe SIJ ni ravnala učinkovito.

Podnebni denar za Talum, SIJ …

Največja domača industrijska podjetja, ki so do zdaj z nakupi emisijskih kuponov polnila blagajno sklada, bodo zdaj vsaj del denarja očitno dobila nazaj. Na seznamu tistih, ki bodo upravičeni do tega denarja, je tako Talum iz Kidričevega, ki je v lasti državnega Elesa. Lani je zaradi pandemije ustvaril za petino manj prihodkov, a vseeno posloval z minimalnim dobičkom. Na Elesu so v letošnjem dolgoročnem strateškem načrtu zapisali, da brez mehanizma pomoči pogojev za proizvodnjo primarnega aluminija v Sloveniji ne bo, saj bo nabavna cena za električno energijo že od prihodnjega leta naprej previsoka.

Tibor Šimonka
STA
Tibor Šimonka, nekdanji predsednik uprave SIJ.

Prav tako je na njem Slovenska industrija jekla (SIJ), iz katere prihaja novi direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Tibor Šimonka. Njen lastnik je ruska skupina Koks, ki je SIJ od države kupila v času prve Janševe vlade. Prodajo je vodila komisija pri ministrstvu za gospodarstvo, ki ga je takrat vodil Vizjak. Računsko sodišče je leta 2012 ugotovilo, da prodaja ni bila pregledna in ni zagotavljala najvišje možne prodajne cene. Vizjak je tedaj zatrjeval, da bi se slovenska jeklarska industrija v času krize soočila z bistveno večjimi težavami, če prodaje ne bi bilo. Denar iz podnebnega sklada bo lahko dobil tudi Vipap Videm iz Krškega, ki ga je leta 2019 prevzela češka zasebna družba RIDG Holding.

Na vprašanje, kako je sofinanciranje industrije v duhu boja proti podnebnim spremembam, je Vizjak včeraj odgovoril, da »vzpostavljamo mehanizme, ki jih poznajo druge evropske države«. »Ker cene emisijskih kuponov rastejo, so proizvodnja jekla in druge dejavnosti v neenakopravnem položaju s konkurenti na drugih celinah. Proizvajalci imajo zato dodatne stroške. Evropska komisija v takih primerih dovoljuje, da jim države iz namenskega sklada delno kompenzirajo stroške po pravilih, ki se odobrijo,« je pojasnil Vizjak. Dodal je, da bodo shemo predvidoma julija priglasili v Bruselj.

Komu bodo vzeli, če bodo dali industriji?

Koliko denarja iz podnebnega sklada bo namenjenega za Talum, SIJ in druga podjetja? Iz programa, ki ga ima na mizi vlada, je razvidno, da je za »kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov« do leta 2023 namenjeno šest milijonov evrov. Toda v programu jasno piše, da gre za dokument »indikativne narave«, ki se lahko pri postavkah razdelitve denarja spreminja. Po naših informacijah bo denarja za domačo industrijo precej več – do 23 milijonov evrov. Podjetja bodo namreč lahko računala na četrtino sredstev, ki jih bo letno porabil sklad. Za primerjavo: za subvencije za domače in tuje začetne investicije v dejavnosti, pomembne za prehod v nizkoogljično in podnebno odporno gospodarstvo, bo v treh letih skupaj na voljo le 20 milijonov evrov.

talum
talum.si
Talum je lani ustvaril 268 milijonov evrov prihodkov in vsega 56.000 evrov dobička. Njegov lastnik je državni Eles, ki je v preteklosti izgubo pokrival s pretvorbo posojil v kapital.

Vse to zelo verjetno pomeni, da bo manj denarja ostalo za nekatere druge načrtovane projekte. Največ denarja do leta 2023, po načrtu okrog 60 milijonov evrov, bo namenjenega sofinanciranju programov na področju naravnih nesreč. Sledita zamenjava starih kurilnih naprav (45 milijonov evrov) in gradnja hidroelektrarne Mokrice (36 milijonov evrov), ki jo gradi družba Hidroelektrarne na Spodnji Savi (HESS), v kateri je bil pred prihodom na ministrstvo zaposlen Vizjak. Po načrtu iz obdobja Šarčeve vlade je bilo za to hidroelektrarno iz podnebnega sklada na voljo le 15 milijonov evrov.

Še 30 milijonov evrov bo iz podnebnega sklada namenjeno za nadgradnjo gorenjske železniške proge med Kranjem in Lescami (30 milijonov evrov), ki je vlada na seji minuli četrtek kljub drugačnim napovedim ni uvrstila v načrt razvojnih programov. Na ministrstvu za infrastrukturo, ki ga vodi Jernej Vrtovec, so nam pojasnila obljubili za danes. A Vizjak poudarja, da gre le za postopkovno vprašanje, saj je treba pred tem sprejeti načrt za podnebni sklad. Odločno je zanikal, da bi gorenjska proga ostala brez tega denarja zaradi pomoči domači industriji.

Nov zaslužek za avtorje študij

Precej manj, le 13 milijonov evrov, bo po načrtu iz podnebnega sklada do leta 2023 namenjeno za monosežig komunalnega blata. Konec leta 2019 je Madžarska zaprla svoje meje za njegov uvoz, zaradi česar so se upravljavci čistilnih naprav znašli v velikih težavah. Cene odvoza komunalnega blata so šle v nebo, posredniki pa so rešitev našli tako, da ga odlagajo v naravi.

hoce blato pivola
Bobo
Na ministrstvu za okolje že skoraj dve leti vedo, da ima Slovenija velike težave s komunalnim blatom, a jih do danes niso rešili. Rezultat so divja odlagališča, zaradi katerih prihaja do velike okoljske škode.

Vizjak je pred dvema tednoma poudaril, da prav v monosežigu vidi rešitev te problematike. »Na lokalni ravni bi blato sušili, sežig pa bi potekal na regionalni ravni,« je poudaril Vizjak, a dodal, da je priprava strategije odstranjevanja blata pristojnost občin in zbornice komunalnega gospodarstva. Kam bo torej šel denar iz podnebnega sklada? Za financiranje priprave študije, strokovnih podlag, prostorskega akta, priprave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, izvedbo javnega naročila in izgradnjo naprave za monosežig blata iz komunalnih in skupnih čistilnih naprav za kasnejšo snovno predelavo.

Tudi sicer je velik del programa podnebnega sklada namenjen »trdim« investicijam v objekte, infrastrukturo ali stroje, ne pa v razvoj tehnologij. Vanj je tako Vizjakovo ministrstvo uvrstilo tudi ureditev in izgradnjo parkirišč za kolesa na železniških postajah, gradnjo pločnikov, spodbujanje železniškega tovornega prometa, nakupe okolju prijaznih komunalnih vozil ...

Prav zato so se v javni razpravi, ki se je končala na začetku marca, vrstila različna opozorila. Okoljevarstvena organizacija Alpe Adria Green je ugotovila, da je glede na obseg financiranja z določili zakona o varstvu okolja skladna le četrtina ukrepov, k zmanjšanju toplogrednih plinov pa bo pripomoglo le približno 42 odstotkov ukrepov iz načrta podnebnega sklada. Kar 26 odstotkov denarja je namenjenih raznim študijam. Zaradi tega so opozorili, da takšen razrez porabe sredstev ni samo v velikem delu nezakonit, temveč je tudi konceptualno zgrešen.