"Koga briga, katerega spola je dojenček?"

Zabave za razkritje spola otroka: nedolžna praznovanja, smrtonosni podvigi ali krepitve spolnih stereotipov

Ajla Sijamhodžić
9. 3. 2021, 06.40
Posodobljeno: 9. 3. 2021, 07.57
Deli članek:

Rožnata za deklice, modra za dečke, družinski člani, prijatelji, znanci ter seveda kamere in fotoaparati. Ne pozabimo niti na družbena omrežja. Tako bi v grobem opisali elemente zabave za razkritje spola otroka. Pa je res tako preprosto? Omenjene zabave so se velikokrat končale tragično. Nekateri izpostavljajo, da niso problematične le zato, ker so ušle izpod nadzora, temveč tudi zaradi sporočila, ki ga nosijo. Med njimi je tudi začetnica trenda, ki organiziranje prve javno zabeležene zabave za razkritje spola otroka na svetu, obžaluje.

Profimedia
Večina metod razkrivanja spola je povezanih s stereotipnim barvnim označevanjem, kjer velja, da roza označuje prihod deklice in modra dečka.

Če se zabave za razkritje otrokovega spola (angleško gender reveal party) niste udeležili, ste zanjo vsaj slišali. Gre za dogodek med nosečnostjo, namen katerega je spol nerojenega otroka razkriti družinskim članom, prijateljem, ... Medicinski napredek je namreč omogočil, da lahko ginekolog nosečnici okoli 20. tedna nosečnosti (v nekaterih primerih tudi že prej) z ultrazvočnim pregledom razkrije biološki spol otroka.

Tovrstni dogodki so se najprej začeli odvijati na ameriških tleh okrog leta 2010 in se v naslednjih letih razmahnili po svetu. Prvo javno zabeleženo zabavo za razkritje spola otroka je leta 2008 organizirala Jenna Karvundis iz Los Angelesa, ko je v trebuhu nosila svojo prvo hčerko Bianco. Organizirala je dogodek, na katerem je z rezanjem torte z rožnato sredico oznanila, da pod srcem nosi deklico ter slednje zabeležila na svojem blogu. Za ameriške medije je dejala, da je rada prirejala zabave in dodala: "Mislila sem, da bi bilo res zabavno, če bi za spol otroka naenkrat izvedeli vsi družinski člani". Ni se zavedala, da je sprožila trend, ki je svoje lovke kmalu širil izven meja ZDA. Širjenje trenda je pripisati tudi platformam, kot je Youtube, družbenim omrežjem (Facebook, Instagram ...), kjer so bodoči starši začeli objavljati videoposnetke z zabav in iskati vedno bolj nenavadne načine razkritja spola otrok. Tudi dr. Nina Perger s Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede pravi, da trend lahko "deloma pojasnimo s porastom družbenih medijev, kjer je normalizirano, da delimo intimne dogodke naših življenj, vključno z nosečnostjo: intimna življenja postajajo – sicer precej skrbno orkestrirani – javni spektakli".

Karvundisova je lani za britanski časnik Guadrian izrazila obžalovanje, da je začela s trendom omenjenih zabav. Guardian je poročal, da je "po nesreči ustvarila pošast". Kaj je tako "pošastnega" pri na videz nedolžnih zabavah?

Profimedia
Zabave za razkritje spola so se konec 2000-ih začele odvijati v Združenih državah Amerike in kmalu pot našle tudi v Evropo.

Nedolžna praznovanja ali smrtonosni podvigi

Večina metod razkrivanja spola je povezanih z rožnato in modro barvo oziroma stereotipnim barvnim označevanjem, kjer velja, da roza označuje prihod deklice in modra dečka. Starši spol otroka največkrat razkrijejo z že omenjenim razrezom torte, spuščanjem ali pokanjem balonov, konfeti, barvnim dimom, ... Razkritja pa vključujejo tudi vedno bolj ekstravagantne načine, ki so se velikokrat izkazali tudi za smrtonosne.

Konec februarja smo poročali o 28-letnem Christopherju Peknyju iz New Yorka, ki je sestavljal neko napravo in jo nameraval uporabiti na zabavi za razkritje spola. Med izdelavo je prišlo do eksplozije, Chris je utrpel tako hude poškodbe, da je umrl še pred prihodom reševalcev.

Ni pa to prva smrtna žrtev, ki se je pripetila pred ali med tovrstnimi zabavami. V začetku februarja je v ameriški zvezni državi Michigan umrl moški, ki ga je zadel drobec šrapnela iz manjšega improviziranega topa. Septembra lani pa so v Kaliforniji poročali, da so na dveh tovrstnih zabavah med norčijami zanetili požar, ki se je hitro razširil in zahteval resno gasilsko posredovanje.

Oktobra 2019 so družinski člani iz Iowe zvarili metalni cilinder in ga napolnili s smodnikom, ki naj bi v zrak pognal barvit prah. Zaradi zaprtega pokrova na cilindru je ta eksplodiral kot doma izdelana bomba. Pamela Kreimyer je v trenutku eksplozije stala 14 metrov stran, del cilindra pa jo je zadel v glavo. Ni ji bilo pomoči.

Na zabavi ob razkritju spola otroka so aprila 2017 v Arizoni zanetili požar, ki je požgal 45.000 hektarjev zemlje. Kazen? Oče otroka je dobil pet let pogojne kazni, plačati pa je moral več kot osem milijonov dolarjev odškodnine.

"Ko sem videla, da je zabava za razkritje otrokovega spola povzročila požar, sem jokala, ker sem se počutila odgovorno. To je pomembno – ko letala strmoglavijo nihče ne obtožuje brata Wright. Menim, da bi do organiziranja zabav vseeno prišlo," je za Guardian dejala Karvundisova.

Prepričana je, da zabave niso problematične le zato, ker so ušle izpod nadzora, temveč tudi zaradi sporočila, ki ga nosijo. "Koga briga, katerega spola je dojenček?" se je vprašala v objavi na Facebooku leta 2019. Zapis je skupaj s fotografijo njene družine, na kateri je njena hči oblečena v bledo modri suknjič in hlače, postal viralen. "Zasuk zgodbe," je še zapisala Karvunidisova in dodala: "Dojenček, čigar spol je bil prvič razkrit na zabavi za razkrivanje spola, je deklica, ki nosi moško obleko". "Težava je v tem, da zabave preveč poudarijo le en vidik osebe. Po Bianci sem imela še dva otroka, zabav za razkritje pa nisem več organizirala," je dejala.

Krepitev spolnih stereotipov

Kritiki, vključujoč z LGBT skupnostjo in istomislečimi, so že velikokrat problematizirali tovrstne zabave, ki, kot izpostavljajo, krepijo obstoječe stereotipne spolne vloge.

"Spol (nenazadnje tudi seksualnost), četudi se kaže kot stvar intimnega, pravzaprav ni stvar zasebnosti, temveč javnega, institucionalnega, družbenega. Ključ teh zabav je domnevna »potrditev« spola, pripisanega ob rojstvu, ki pa obenem deluje tudi že kot predpis, kar je razvidno z mnogoterimi spolno specifičnimi praksami, ki ta ritual obdajajo (npr. roza za deklice, modra za dečke). Že pred samim rojstvom otroka so pogoste prakse vprašanj, ki prioretizirajo spol (katerega spola je otrok?), tudi npr. pred zdravjem otroka, kar implicira, da je spol ena izmed temeljnih družbenih kategorij. Kaže na to, da je konstrukt spola in obstoječi spolni red tisti, ki nas precej močno drži v primežu in regulira ter disciplinira, čeprav se tega najpogosteje niti ne zavedamo – tega pa se pogosto ne zavedamo ravno zaradi tega, ker smo intenzivno in z mnoštvom mikro praks socializirane v spol, ki nam je bil pripisan ob rojstvu, in v prakse, ki se s tem spolom povezujejo (od navidezno nedolžnih izbir barve, tipov igranja – roza proti modri; čustvenost proti racionalnosti; do skrbstvene vloge v intimnosti proti aktivnemu udejanjanju v javnem življenju)," pojasnjuje dr. Nina Perger.

Dodaja, da so zabave problematične tudi z vidika, da poleg same binarne matrice (moški spol, ženski spol) in njenih spolnih stereotipov, predpostavljajo tudi fiksnost, stabilnost, nespremenljivost spola: "'Ceremonialno' razkritje spola je obenem že kolektivni pripis posamičnega spola, skupaj s predpisom praks – to si, to ostani in bodi to na družbeno pričakovan, torej spolno stereotipen, način. S tega vidika se že v izhodišču začrta spolno zaznamovano življenje otroka, od katerega se pričakuje, da izpolni družbena spolno specifična pričakovanja oziroma od njih ne odstopa. Povedano drugače, na ozadju predpostavk spola kot danega skuša že vnaprej zapirati možnosti kakršnega koli preizpraševanja oziroma spolne nenormativnosti. Na kratko, pri teh zabavah pravzaprav ne gre za »razkritje« spola, temveč za drobna zmagoslavja spolnega binarizma in spolnih stereotipov, in to v obdobju, ko spolna nenormativnost, vključno s transspolnostjo, vendarle pridobivata več družbene vidnosti".

Prav tako opozarja, da je "specifika teh zabav, skupaj s vprašanji glede spola otroka, da se odvijajo še preden se otrok sploh rodi, in da so pogosto širše mediatizirane (npr. objavljene na družbenih medijih). So povedne tudi s tega vidika, da vzporedno nehote razkrivajo resnico spola – to, da je spol nekaj, kar moramo nenehno 'ustvarjati', nekaj, kar potrebuje javne, kolektivne, institucionalne in ritualizirane podkrepitve, skratka, to, da obstoji zgolj skozi prakse, ne pa tudi sam po sebi".

Komercializacija

Z Zahoda smo v Evropo uvozili dva komercialna praznika – valentinovo in noč čarovnic; čeprav zabave za razkritje otrokovega spola ne moremo uvrstiti ali konceptualizirati kot praznik, je princip podoben. Zabave, ki so svojo pot iz ZDA našle tudi k nam, gredo namreč z roko v roki s potrošništvom, saj v svojem konceptu zahtevajo točno določene produkte. Tudi različne slovenske prodajalne ponujajo izdelke, posebej namenjene razkritju otrokovega spola in morebitnega potrošnika nagovarjajo z opisi kot sta "Trendno razkrivanje za bodočo mamico in očeta! Balon za razkrivanje spola omogoča, da razburjenje temelji na tem, ali bo otrok fantek ali punčka!", "Prepusti nalogo prijateljici in ugotovi spol svojega malčka. Konfeti v tulcu so za enkratno uporabo in pričarajo magičen efekt, ki bo zagotovo narisal nasmeh do ušes".

Dr. Nina Perger pojasnjuje: "Tudi s pomočjo družbenih medijev se omogoča dodatno poblagovljenje nosečnosti in obdobja pričakovanja rojstva otroka ter širjenje tržne niše, ki jo že sicer predstavljajo bodoči starši. Kapitalizem v svoji stalni tendenci k spodbujanju potrošnje stavi na ta trend v razmahu, s tem pa trend skozi obilno ponudbo izdelkov in trženja krepi, s tem pa tudi reproducira družbene kategorije spola, ki se uresničujejo tudi skozi tovrstne zabave ob razkritju spola".