Mladenič Popal iz Afganistana

FOTO: Zgodba kot iz filma, oče ga je poslal za boljšim življenjem, pri nas je našel svoj novi dom

Polona Krušec
21. 1. 2021, 06.51
Posodobljeno: 21. 1. 2021, 09.24
Deli članek:

Razdvojeno in nekoliko zadržano spremljamo tiste, ki so zbežali iz svoje domovine zaradi takšne ali drugačne nevarnosti, preganjanja ali neprijetnosti in se zatekli k nam. Še posebej negotovo kot narod sprejemamo begunce iz dežel Bližnjega vzhoda, saj jim je svet nadel oznake, kot sta »problematični« in »nevarni«. A Katja Kotnik iz društva Adra opozarja, da generaliziranje, delanje takih sklepov, ni primerno.

Facebook/Adra
Popal se je po več letih na slovenskih tleh končno spet sestal s svojimi sestrami in brati, ki so po novem letu pripotovali k nam.

Kotnikova je predsednica Adre oziroma njene slovenske izpostave, saj govorimo o Adri International, ki predstavlja globalno mrežo – njeno delovanje je razpredeno v okoli 130 državah sveta. Cilj, ki si ga je zadala, pa je: humanitarna in razvojna pomoč ljudem v stiski v najširšem smislu.

»Naše poslanstvo je služiti človeštvu vsepovsod in vplivati na njihova življenja. Ne omejujejo nas državne meje, različni jeziki niti kakršnekoli druge ovire. Prizadevamo si za svet, v katerem vsi ljudje živijo srečno, izpopolnjujoče in dostojno življenje,« je pojasnila sogovornica.

Mladi, ranljivi, žrtve nesreč in begunci

Njihovo delovanje zajema aktivnosti znotraj štirih programov. »Prvi je Napolnimo Slovenijo s srečnimi otroki, ki se nanaša na izobraževanje in prostočasne aktivnosti za mlade, drugi je Zdravje v socialno ogroženih družinah, v katerem se ukvarjamo s celostnim pristop k spreminjanju kakovosti življenja posameznikov. V tem okviru smo denimo v koronačasu ozaveščali o preventivnih ukrepih, razdeljevali smo higienske pripomočke in tudi solidarnostne pakete, s katerimi smo dosegli 1500 oseb. Tretji sklop našega delovanja predstavlja zavzemanje za enake možnosti za begunce in ženske. Tu je še četrti sklop, ki pa je odzivanje na naravne nesreče in krizne situacije. Tako smo v tem okviru pomagali pri blaženju posledic hudega potresa v Petrinji na Hrvaškem,« je povedala Katja Kotnik.

Da je vse to mogoče uresničevati, je seveda poleg njih, ki so gonilo in krmilo akcij, tudi velika zasluga donatorjev, Slovencev – posameznikov, podjetij in drugih, ki imajo čut za sočloveka. Denar Adra sicer črpa tudi iz razpisov na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Zaradi občutljivih in dobrosrčnih Slovencev je lahko uresničila tudi nekaj še posebej ganljivih zgodb – povezav družin, v katere je posegla usoda in je moral nekdo od njih zbežati, zapustiti svojo državo, dom, svoje najbližje in se zateči nekam drugam, v povsem novo, neznano okolje, za katerega je vprašanje, kako te bo sprejelo, če sploh.

arhiv društva Adra
Od leve proti desni ekipa društva Adra: predsednica Katja Kotnik, blagajnik Miloš Jović in programska vodja Ana Kristovič

Vsaka družina ima svojo težko zgodbo

Združevati begunske družine oziroma pri tem pomagati, saj so take akcije plod sodelovanja različnih organizacij in društev, je po besedah Katje Kotnik ena njihovih osrednjih aktivnosti. Sogovornica je razložila, da ko imigrant pride v Slovenijo, prejme nacionalno zaščito in pravico do združitve s svojo družino, a do te največkrat ne pride, saj jo mora begunec financirati sam. In ravno tu, s finančno podporo, vstopi Adra. Povežejo se še z drugimi nevladnimi organizacijam in vsemi ostalimi deležniki, s katerimi zgodbe srečno pripeljejo do konca.

»Od leta 2017 – od takrat pomagamo združevati begunske družine – nam je uspelo povezati šestčlansko družino iz Iraka, šestčlansko družino iz Sirije, moža in ženo iz Eritreje ter petčlansko družino prav tako iz Eritreje. Nazadnje, letos, pa še eno afganistansko družino. Večkrat smo v stiku z njimi. Predvsem smo veseli vsake fotografije in poročila o njihovem življenju v mirnejšem okolju. Veste, vsaka od teh družin ima prav posebno zgodbo in te na žalost nikoli niso lahke,« je razkrila sogovornica.

On je Popal

Ena od zadnjih je bila torej združitev Popala ter njegovih sester in bratov. Popal je danes 19-letnik, ki je iz Afganistana v Slovenijo pribežal pred tremi leti kot otrok brez spremstva. Njegove zgodbe ne bomo podrobneje razkrivali zaradi spoštovanja zasebnosti in vsesplošne zaščite njega ter njegovih ožjih sorodnikov. Lahko pa zapišemo, kar je razbrati v zgodbi, ki je objavljena na Adra.si. Popal je bil življenjsko ogrožen, zato so ga starši poskušali zaščititi, kolikor se je le dalo. To, da je uspel priti v Slovenijo, mu je verjetno rešilo življenje. Da so zdaj tukaj še vsi njegovi, pa je zanj sreča, ki verjetno presega to, da bi jo bilo mogoče spraviti v besede.

Na poti do Slovenije je prestal kalvarijo. Tako, kot jo poznamo iz filmov. Kdor je z njo seznanjen podrobneje, mu ne ostane drugega, kot da fanta v oči pogleda s spoštovanjem in občudovanjem, ker je zmogel. Živi v Postojni, kjer se šola. Odkar je pri nas, se je naučil govoriti slovensko. Služi svoj denar, saj dela prek študentskega servisa. Potem ko je poravnal vse stroške, je preostanek zaslužka poslal svojim bratom in sestram, ki so živeli pri sestrični. A zdaj mu tega ni treba več, kajti njegovi so tukaj. 

Arhiv društva Adra
Katja Kotnik in prostovoljec Matjaž pakirata solidarnostne pakete za tiste, ki so zaradi epidemije izgubile zaposlitev in ostale ranljive.

Nasmehi, solze in neskončno dolgi objemi

Takoj po novem letu je bila družina združena in njihova sreča ob tem nepopisna, kar jasno razkrivajo prizori, ki jih je ob tem ujel fotografski objektiv. Pretresljivi so. »Po kar treh letih življenja v strahu in nemiru o svoji prihodnosti so se 2. januarja končno združili. Njihova pot na varno je bila polna ovir in izzivov, ki si jih marsikdo od nas ne more niti predstavljati,« je občutke o združitvi te družine strnila Katja Kotnik in dodala, da je Popal hvaležen vsem, tudi Adrijinim donatorjem, saj so oni eni ključnih, da se je vse to zgodilo. »Brez vaše pomoči ti otroci ne bi dobili nove priložnosti v življenju,« je poudarila Katja Kotnik.

To je njen smisel

Naša sogovornica vzgibe, da se je priključila društvu, komentira z besedami, da se ji je pač nekaj zgodilo »znotraj«. »Z možem sva tri leta delala v Mongoliji. Preden sva se vrnila v Slovenijo, sva se odločila, da bova svoji življenji posvetila pomoči drugim. Po vrnitvi v domovino sem začela razmišljati, na katerem področju lahko najbolj pomagam, koristim. Pa že prej sva imela močno izkušnjo na Tajskem, ko sva imela stik s tamkajšnjo sirotišnico. No, skratka, vse to je bila pika na i neki zgodbi, ki se je v tej smeri napletala že od prej. Sklep je bil, da se razdajam, pomagam ljudem. V tem vidim svoj smisel,« je dejala.

»Pa še nekaj, kar je gotovo tudi zelo pomembno vplivalo na naju. V Mongoliji naju je navdušila kolektivna usmerjenost. Tam v nasprotju z Evropo, kjer je poudarjena individualnost, stavijo na skupnost in to, da si pomagajo, poskrbijo drug za drugega. Tam denimo domov za starejše skoraj ne srečaš, ker je skupnost tista, ki bo poskrbela za starostnike,« je še dejala in izpostavila, da se »danes ljudje premalo zavedamo, da smo v resnici odvisni drug od drugega. Če se nam kaj zgodi, če pristanemo v stiski, nam bo najpogosteje najprej na pomoč priskočil sosed, sokrajan ali popoln neznanec, prej kot kdo drug ali na primer sistemi države.«

arhiv društva Adra
Kotnikova z žensko iz romskega naselja v Podgorici, kjer so v kampu Konik naseljeni begunci s Kosova. Adra je v okviru izvajanja triletnega projekta Ženske kot nosilke pozitivnih družbenih sprememb v Črni gori v sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve opolnomočila predvsem ženske za vzpostavitev pravične in enakopravne družbe in dolgoročnega preprečevanja revščine na tem področju.

Spoznajmo jih

Zaključne misli naše sogovornice se nanašajo na zadržanost in nezaupljivost Slovencev do beguncev. Sploh do tistih, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda, saj se jih drži etiketa, da so nevarni. »Glede tega bi rada povedala, da opažam, da so ljudje nagnjeni k generaliziranju. Če v medijih zasledimo zgodbo o napaki nekega begunca, kar na celotno skupino apliciramo te enake lastnosti. Generaliziranje res ne dela pravice ljudem. Zaradi napake enega oziroma manjšine so prizadeti še vsi ostali. Drugo, kar opažam, pa je pomanjkanje osebnih izkušenj s temi ljudmi. Če bi jih poznali, bi videli, kako čudoviti, neproblematični ljudje so. Pa tako zelo pogumni, ker poglejte, kakšne odločitve so bili zmožni sprejeti za dobro sebe, svoje družine. Vse, ki jih mi poznamo, so iskreni, pogumni željni napredka, boljšega življenja, so srčni, imajo pa tudi veliko željo po integraciji v svoje novo okolje,« je povedala predsednica Adre.

Kotnikova je še enkrat poudarila, naj te ljudi bolj spremljamo, ne pa da jih samo opazujemo od daleč in si o njih ustvarjamo sodbe prek nekih tretjih informacij. »Na podlagi distance, na taki razdalji, ne moreš sprejemati sodb, lepiti etiket. Slovenci smo res nezaupljivi do tujcev, to je kot nekakšna narodna značilnost, ki nas otežuje,« so bile njene zaključne misli, ki nas spodbujajo k odprtosti in ne k prehitrim sklepom …