"Hudič miruje!"

Bolezen te nauči ne samo trpljenja, temveč tudi življenja

Žana Kapetanović / Revija Zarja Jana
10. 8. 2020, 06.53
Deli članek:

Na pogovor prileti 29-letno dekle, obdano s sijem veselja. Nekaj tatujev na porjavelem hrbtu, vranje črni lasje, preiskujoč inteligenten pogled in priznanje, da pač potrebuje hektičen tempo, vihravo življenje.

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
"Nikoli več ne boš slišal besed ‘zdrav si’. Si zazdravljen, ti rečejo. Ta izraz je zame fascinanten, pove ti, da bo ‘on’ večno s tabo. Samo da je zdaj v mirovanju. V remisiji."

Ves svet je bil njen, a jo je pri 24 letih ustavil Hodgkinov limfom, rak limfatičnega sistema. Martina Pinterič, ki je takrat študirala južnoslovanske jezike in filozofijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, je svoje izkušnje ob zdravljenju prelila v knjigo Na obisku – gre za pogovore z boleznijo, samoizpraševanje in samoizpovedi.

Poleg tega na obeh smereh študija končuje magistrski nalogi. Tema naloge na južnoslovanskih jezikih je Pisanje kot terapija, na filozofiji pa Čustva, neizrekljivo in rak.

»Ne upam se soočiti s svojo bolečino, ker ne poznam več njenih mej. Ko sem premagovala fizično bolečino, sem poškodovala samo sebe. Ne zmorem zaceliti bolečine v sebi. Le kako bi, ko pa sem se morala vsak trenutek prepričevati, da me ne boli, da zmorem to in še veliko več,« je zapisala Martina takrat, ko ji boj za preživetje ob nenehnih bolečinah ni dajal časa in moči, da bi se bolj poglabljala v svoje občutke. 

Bolna si, Martina

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
"Najlepše, kar od bolezni ostane, je to, da znaš živeti, kot da živiš zadnji dan. Mogoče se sliši zlajnano, a to je nekaj najlepšega. Ko se dan konča, vem, da sem ga preživela, kot sem čutila."

Pred potovanjem z (zdaj že bivšim) fantom v Maroko je dobre tri mesece res intenzivno delala. Veliko je namreč delala ob študiju. Martina mora imeti zapolnjen dan do zadnje minute, kot pravi, ljubi hektično življenje, tokrat pa si je res pritrgovala spanje in mislila, da so utrujenost, ki jo občuti, in pogosti prehladi samo posledica pretirane aktivnosti. Kaka dva tedna pred odhodom na počitnice je začutila v kotanji med ključnima kostema nekakšno zapolnjenost, kot da bi bila tam nekakšna zatrdlina. »Ko se vrnem čez dva tedna, bom šla na pregled …« Vmes se ji je pojavila nenavadna srbečica po rokah in nogah. Takrat je že slutila, čutila, da se v njenem telesu nekaj dogaja. Zdravnica je natipala še povečano bezgavko na vratu in jo poslala na punktiranje. Izvid je potrdil sum na Hodgkinov limfom. Sledili so podrobni pregledi, odstranitev bezgavke, pregled kostnega mozga, potrdili so drugi stadij bolezni, pred prvo kemoterapijo so ji ponudili proces shranjevanja jajčec.

Pogledi drugih so bili zgovorni in Martina je čutila njihov strah, še preden je svojemu dovolila na plan: »Čeprav ne povedo naravnost, pri vseh vedno znova vidiš nepojasnjen strah – zakaj tako mlada?«

Čas je bil za soočenje: »Imam raka, stara sem 24 let in imam možnost, da zamrznem jajčeca.«

Strah?

Strahu menda še ni čutila, le načrt jer potrebovala, da si zariše cilj. Le en cilj. In ni bilo dvoma, da ga bo dosegla, je bila prepričana.

V mesecu pred kemoterapijo, ko se je še počutila »zdrava«, bolečine še ni bilo.

»Pravi strah pa me je zagrabil pred začetkom prve kemoterapije, ker sem poslušala, kako grozno je to, nihče pa mi ni znal tega ubesediti.

Kako grozno je? Najhujše možno, kar je lahko. Med kemoterapijo in po njej le bolečina. Kot da ti nekdo žge žile. Moje so bile vse uničene in so mi morali vstaviti vensko valvulo. Potem še to, ko čutiš, kot da ti od znotraj v grlo prihaja neki plin, plinast okus, ogenj, ‘kovina’ … Težko je ubesediti ta občutek. Vmes ti je tako ali tako nenehno slabo, bruhanje je še najmanjši problem, spati ne moreš, kosti te bolijo, okusa nimaš, zgubiš vonj. Tudi spomin peša, nimaš koncentracije, težko je brati …, kot bi bil v nekem odmaknjenem stanju.«

Da zmore, se je prepričevala. »Še bolj kot kdajkoli prej vem, da se ne bom nehala boriti zase,« je zapisala v knjigo svoje vodilo. Bolezen je bila takrat v drugem stadiju, locirana je bila v mediastinumu, v vratnih bezgavkah in delno v bezgavkah pod pazduho.

Zdravljenje je trajalo eno leto, pomenilo pa je osem kemoterapij in 17 obsevanj. Po uspešnem zaključku je prešla v remisijo.

Martinin srečni konec ali, bolje rečeno, nov začetek traja že pet let.

Ko sem premagovala fizično bolečino, sem poškodovala samo sebe

»Tista Martina, ki se je ukvarjala s tem, kako preživeti dan z bolečino, nisem bila prava jaz. Ne glede na to, kako hitim v življenju, sem človek, ki se zelo posluša in poglablja vase ter razmišlja o čustvih in življenju. In občutke tudi zapiše. Prej sem pisala poezijo bolj kot prozo. Kako dejansko je v meni, kako mi je, takrat nisem mogla razmišljati, takrat sem si odvzela pravico razmišljati globoko, razmišljati o smislu. Ker sem vedela, da moram izklopiti čustva, da bo delal racio. Cilj je bil preživeti.«

Potem je prišla želja, da svoje občutke zapiše v knjigo. 

Martina, hudič miruje

Po letu dni trpljenja je prišel dan, ko so ji povedali: Martina, hudič miruje.

Kakšen je občutek?

»Nikoli več ne boš slišal besed ‘zdrav si’. Si zazdravljen, ti rečejo. Ta izraz je zame fascinanten, pove ti, da bo ‘on’ večno s tabo. Samo da je zdaj v mirovanju. V remisiji. Ni cilj, da ga ni več, cilj je, da miruje. In … živiš z njim. Kolikor časa je trajalo, da sem se navadila, da se zjutraj zbudim in poskušam verjeti, da imam raka, vsaj toliko zdaj traja, da se zavem, da ga nimam oziroma da stagnira.«  

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
»Mojih smislov je več – eden izmed njih je nikoli pozabiti in poskušati osmisliti izkušnjo ter jo olajšati preostalim.« Zato knjiga? »Tudi zato.«

Vrnitev v normalo

»Ko premagaš raka in tvoj cilj dobi nove razsežnosti, se za nekaj časa izgubiš. Ne znajdeš se več v realnem svetu, ki te ni čakal, ampak je šel naprej. Zato tečeš še hitreje, boriš se še močneje, da lahko dobiš svojo štartno številko nazaj.

Vrnitev v 'normalno' življenje ni bila lahka. Da živiš kot vsi drugi, medtem pa si dobil nov vpogled v življenje in si na nek način videl obris smrti.

Ko to enkrat doživiš, vidiš fokus v osnovnih stvareh, hkrati pa se moraš vrniti v službo, živeti, preživeti, hiteti, dojeti tiste, ki so šli naprej, funkcionirati s tistimi, ki niso razmišljali o življenju in smrti … Najbolj ironično je, da sem v obdobju, ko sem se morala boriti za življenje, mogoče živela najbolj smiselno. Ko sem se vrnila v realno življenje, sem videla marsikatero omejitev, da smo, na primer, sužnji denarja, časa, kariere, sužnji drugih … Med zdravljenjem sem se naučila tudi tega, da bom morala sebe postaviti na prvo mesto. Vse to ohraniti je zelo težko. Lahko te spet povozi življenje.

Toda ta mali svet (bolezni), ki ti nekaj časa pomeni drugi dom, te lahko nauči ne samo trpljenja, temveč tudi življenja.« 

Po petih letih je Martina polno zaposlena

»Res je. Spet. (smeh) Zanima me veliko, imam službo na eni strani, magistrski nalogi na drugi. Obe se navezujeta na bolezen. Na južnoslovanskih jezikih je naslov magistrske naloge Pisanje kot terapija in imam svojo knjigo Na obisku za prilogo. Na filozofiji pa imam magisterij Čustva, rak in neizrekljivo.« Kaj je neizrekljivo? »Kako povedati, česar se ne da povedati. Neizrekljivo je iskanje znotraj tega, česar ljudje ne znamo izreči, opisati, povedati …, kako to izpovedati na druge načine.«

Ne izgublja več časa

»Nikoli ga nisem, zdaj pa še manj. Najlepše, kar od bolezni ostane, je to, da znaš živeti, kot da živiš zadnji dan. Mogoče se sliši zlajnano, a to je nekaj najlepšega. Ko se dan konča, vem, da sem ga preživela, kot sem čutila. Zopet je na začetku kroga. »Mojih smislov je več – eden izmed njih je nikoli pozabiti in poskušati osmisliti izkušnjo ter jo olajšati preostalim.« Zato knjiga? »Tudi zato.« 

Naložba v novo življenje?

»Res je, sem tudi ponosna lastnica šestih (skoraj vseh zrelih) jajčec, ki me čakajo zamrznjena in bodo ostala 'večno mlada'. Tako kot se zdaj prepuščam toku, da me pelje, se nisem nikoli.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica