Najprej smo se fotografirale, Tina je poznavalsko pozirala in se smejala, vzeli sta si čas. Nato sva si ga tudi midve. Za dooolg pogovor. O žalosti, raku, o prepiranju z zdravniki, pomembnih odločitvah, o neznanju in nezaupanju, pa o pomembnih ljudeh, ki so vplivali na njene odločitve, o telesu, ki je zbolelo ravno pravi čas ... O mnogih stvareh. Med njenim pripovedovanjem so mi polzele solze, njej se je lomil glas. To niso preproste stvari. A govorili sva si jih zato, da bi z njimi morda pomagali še komu. Komu od vas.

Tina, v oddaji Zvezde plešejo ste spregovorili o raku, ki ste ga preboleli, pa tudi o globoki žalosti, ki ste jo nosili v sebi, preden ste zboleli. Poznamo vas kot energično, veselo, poskočno žensko, od kod se je vzela ta presneta žalost?

Res je, sem človek, ki z lahkoto delim s prijatelji, pa tudi z javnostjo – lepo in dobro. Absolutno me osrečuje, kadar lahko delim veselje in radost z ljudmi. In sem večni optimist. Toda zelo redko povem, kadar mi je težko. Takšna sem po značaju. To zdaj počasi spreminjam. Zaradi čustvenih šokov se je neka žalost nabirala v meni, skozi leta je bila utež, ki sem jo nosila v srcu, vedno težja. In ko je bilo preveč za moje srce ali za mojo dušo, se je to izrazilo kot bolezen. Mislim, da večina tovrstnih bolezni pride zaradi šokov, stresa, stvari, ki te težijo. Ta bolezen je bila kot budnica, kot klofuta, da sem se zavedela in si rekla: »Čakaj, čakaj, Tina, to ni v redu, moraš se zbuditi, narediti spremembe v življenju. Moraš pogledati globoko vase, kaj se dogaja.« Ko sem začela raziskovati alternativne poti zdravljenja, sem prišla do znanja in spoznanja, zakaj se je to zgodilo. Stopila sem na pot globljega spoznavanja sebe, predvsem z meditacijo. Začela sem obračati pozornost vase. Sem optimistka, človek, ki z veseljem gleda na življenje, ampak svojo žalostno stran sem zanikala.

Tudi pred sabo?

Kadar mi je bilo v življenju najtežje, sem si rekla: »Zdaj pa zberi moč in gremo naprej!« To sem počela zaradi hčere. In takrat je bilo prav, da sem našla tisto moč. Bala sem se namreč razsuti na prakosce, ker bi težko našla pot nazaj, bala sem se, da se ne bi več sestavila. To, da sem se zbrala in se borila, bila borka navzven, je pomagalo, da se nisem razsula navznoter. Takrat pač ni bil primeren čas za to. Morala sem biti močna in samostojna. Morda pa je zdaj prišel pravi trenutek v življenju za to, da lahko pride na plano moja mehka stran, ki je velik del mene. In mi je lepo zaradi tega. To je velika sprememba pri meni.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi se takrat razsuli? Zakaj ste se tega bali?

Zaradi Nine, zaradi hčere. Najina eksistenca je bila odvisna od mene.

Bila sem šokirana, ko ste povedali, da niste zaupali mnenju klasične medicine, ki je zahtevala, da si pustite odrezati obe dojki in izrezati maternico, da boste imeli večjo možnost preživetja. Večkratno šokirana: ker naj bi vam morali vse to izrezati in ker ste si upali odkloniti. Odločili ste se za kombinacijo alternativnega in klasičnega zdravljenja, a ste se morali boriti za to. In dali ste prednost alternativi.

Ko sem izvedela za diagnozo, so mi najprej predstavili, da mi bodo odrezali eno dojko zagotovo, drugo pa za vsak slučaj, temu pa bi sledili kemoterapija in hormonska terapija. Kasneje mi je zdravnik svetoval, naj si absolutno dam odstraniti še maternico, da je to pri mojih letih čisto normalno in da bom potem rešena in mirna. In da ne ve, zakaj sploh kompliciram in zakaj želim še alternativo. Nisem takoj rekla »ne«, ampak sem začela stvari raziskovati. Na naslednji pregled sem prišla z zapiski in vprašanji o vsem, kar sem medtem izvedela – in želela sem predebatirati vse možnosti. To priporočam vsem, ki se kdaj znajdejo v podobni situaciji, ker ko prideš v ordinacijo, marsikaj pozabiš, ker si zmeden, sam, ubogi. Jaz pa sem se dobro pripravila ...

Bili ste kot novinarka ...

(smeh) Ja, res. In sem mu rekla, zdaj bomo šli pa po vrsti. In bolj ko sem spraševala, bolj sem videla, da to »rezanje« ni nujno edina možnost. Vprašala sem ga, ali bom, če čez dva dni ne pridem na operacijo, kot je bilo predvideno, umrla. Pa mi je rekel, da ne. Zato sem predlagala, naj mi da čas, da to raziščem. Presenečena sem bila, da kombinacija z alternativnim zdravljenjem pri večini naših zdravnikov sploh ne pride v poštev. Kasneje sem našla zdravnico, ki je bila odprta za moje razmišljanje, in sem ji neizmerno hvaležna – to je dr. Nina Čas Sikošek. Še prej pa sem spoznala zdravnico dr. Ivico Flis Smaka, ki je strokovnjakinja na mnogih področjih in ena izmed redkih, ki se spozna na bioidentične hormone. Zaradi nje sem si upala poizkusiti toliko stvari, zaradi nje se nisem odločila za hormonsko terapijo, ki bi trajala pet let. Po dveh tednih takšne terapije načeloma ženske padejo v predčasno menopavzo, ki je ogromna sprememba za telo. Namen hormonske terapije je, da se bolezen ne ponovi. Tudi kemoterapija ima seveda ogromno stranskih učinkov. Veste, če bi bila to edina možna rešitev, bi se seveda odločila zanjo. A če ni nujno in je možen tudi naravno zdravljenje, ki ti poleg ozdravitve prinese boljše počutje in vitalnost, je izbira logična. Zdaj je pet let od tega in bolezen se ni ponovila, zato sem s to izbiro več kot zadovoljna. Hkrati sem zdaj bolj zdrava in energična kot prej. Zlagala bi se, če ne bi povedala, da mi je ta bolezen prinesla ogromno pozitivnih sprememb v mojem življenju, glavi, srcu in duši.

Kakšno je torej to naravno zdravljenje?

Priporočila mi ga je Ivica Flis Smaka, ki naredi to za vsakega posameznika posebej, drugače. Po številnih krvnih preiskavah. Ni univerzalnega odgovora ali recepta. Poiskala sem tudi pomoč ajurvedskega zdravnika v Termani Laško, držala sem se vseh njegovih napotkov glede prehrane, obkladkov, dihalnih vaj, meditacije – za to je rekel, da je nujna. Vedeti pa morate, da odločitev za alternativno zdravljenje zahteva veliko odrekanja in discipline. Moraš se stoodstotno posvetiti temu. Če sprejmeš na primer klasično hormonsko terapijo, pač vzameš tableto na dan in to je to. Za nekatere ljudi je to bolj sprejemljivo. Tudi to razumem. To je res odločitev vsakega posebej.

Čemu pa ste se odrekli, kateri hrani?

Če bi mi kdo prej rekel, da ne bom več jedla sira, bi se mi to zdelo grozno, a sem se mu odrekla, samo kozji sir še kdaj pojem. Zame je tudi boljše, da ne pijem mleka in ne jem mlečnih izdelkov. Pa seveda nič sladkorja in bele moke. To so stvari, ki povzročajo zakisanost telesa, to pa mora biti bazično. Prav tako pomagajo sproščanje, dihalne vaje, stik s sabo, pozitivne afirmacije. V ajurvedi ne rečejo rak ali bolezen, temu rečejo vnetje. Zaradi vnetij pride do nepravilnega delovanje celic in posledično do slabega počutja. Zato je treba vzpostaviti bazičnost telesa, ker se v bazičnem okolju rakave celice ne množijo, ampak umirajo.

Ste se zelo striktno držali vseh teh novih pravil o prehrani, meditaciji, dihalnih vajah?

Prve tri mesece, ko se je tudi moj tumor zmanjšal kar za polovico, pa tudi o zasevkih po tem času ni bilo ne duha ne sluha več, sem se res držala pravil kot vojak. In prvič v življenju sem se res posvetila sami sebi. Te tri mesece sem mislila samo nase. V petih letih od ozdravitve sem govorila z mnogimi, ki so se znašli v podobni situaciji. Dostikrat se mi je zgodilo, da so ženske, ki so zbolele, rekle, da si ne morejo vzeti časa, zaradi otrok. To razumem. Moja Nina je bila takrat že dovolj odrasla, da sem si vzela čas zase brez pomisleka. To sem lahko storila tudi zaradi mojih staršev, ki so mi stali ob strani. Vendar bolezen pride ravno zato, ker ne misliš nase, ker se ne postavljaš na prvo mesto. Če kdaj, je bolezen pravi čas, da začneš razmišljati o sebi.

Kako ste potem našli stik s sabo?

Mislim, da je bila moja prava pot meditacija. A tudi to se ne zgodi čez noč. To je pot, po kateri bom hodila do konca življenja. Zame ni več možnosti, da si ne bi vzela pol ure na dan in meditirala. Spremembe v hrani mi prijajo, nehala sem kuhati s smetano, tudi Nini so izrazitejši okusi bolj všeč. Sirom sem se odpovedala, včasih si privoščim tudi kaj sladkega, črne čokolade ne pojem malo (smeh), a spremenilo se mi je tudi telo, tako da se po tortici ne počutim več dobro. Drugače pa čim več sadja, zelenjave, sveže seveda, z ljubeznijo pripravljene, in dobro je uživati v jedi. Najprej sem meso za tri tedne čisto izločila, a potem ugotovila, da je za bolnike z rakom meso nujno. Jem pa samo domače meso in domača jajčka. Mislim, da vse, kar je naravno pridelano, ni škodljivo.

»Dr. Ivica Flis Smaka mi je pomagala pri zdravljenju, v procesu zmanjšanja tumorja. Priporočala mi je način prehrane in prehranske dodatke, ki temeljijo na naravnih oljih in zeliščih, po njenih individualnih navodilih. Po operaciji je klasična in nujna praksa, da ženske dobijo hormonsko terapijo, a ta povzroči, da v zelo kratkem času padeš v menopavzo in ima mnogo stranskih učinkov. Ivica mi je priporočila naraven način uravnavanja hormonov, prinesel mi je odlično počutje in vitalnost. Seveda se mi je ta možnost zdela boljša.«

S kakšno meditacijo se ukvarjate?

Prisegam na transcendentalno meditacijo, najbolj starodavno, izhaja iz ajurevede. Naučila sem se je na enotedenskem tečaju v centru Atma. Ampak veste, to ni meditacija za ljudi, ki sedijo pod palmo. (smeh) To je za aktivne ljudi. Jaz sem bila vedno hiperaktivna. Ko sem prišla k ajurvedskemu zdravniku – isti dan so mi postavili diagnozo in povedali, da mi bodo vse odrezali –, sem bila v totalnem šoku. Rekel mi je: »Saj veste, da ste hiperaktivni. In s tem ni nič narobe. Toda morate se naučiti, kako se sprostiti.« Prej sem, kot mnogi, mislila, da ti meditacija »vzame aktivnost«, da postaneš nekako apatičen. Kako zelo napačno razmišljanje! Dr. Ajith mi je povedal, da mi bo meditacija prinesla še več energije, a fokusirane. Med meditacijo se ustaviš, se slišiš. Prideš v stik s samim sabo in s tem, kar se ti dogaja. Najdeš rešitve. In za to ne potrebuješ nikogar, nobenega guruja. To je dar in znanje, za katero sem neizmerno hvaležna.

So vam kaj pomagale knjige?

Knjiga Louise Hay Življenje je tvoje je bila moja biblija. Brala sem jo ves čas. Ves čas. Ko sem začela padati v žalost, sem jo odprla in brala. In si ponavljala pozitivne afirmacije. Delala sem ogromno stvari, za katere sem čutila, da mi pomagajo. Zjutraj si še vedno zmešam sok pol limone in malo sode bikarbone z mlačno vodo. Zaradi bazičnosti. A da ne bo kdo mislil, da bo kar ozdravel zaradi sode bikarbone in meditacije. Za vsakega človeka je dobro nekaj drugega. Univerzalni pa so zagotovo ohranjanje bazičnosti telesa, prehrana, dihalne vaje, zmerna fizična aktivnost in meditacija, to ne more škoditi. In še enkrat poudarjam, da je nujno, da greš k zdravniku uradne medicine. Toliko bolje, če se lahko z njim pogovarjaš in mu zaupaš.

Pa imeti s sabo blokec z vprašanji, ne?

(smeh) Ja, seveda. Priporočam, da se čim bolj pozanimate, si naredite izpiske. Jaz sem na primer izvedela, da se pri določenih obolenjih raka na dojki lahko odstrani samo notranjost dojke, koža in bradavica pa se obdržita. Če ti odrežejo dojko v celoti, jemljejo kožo z drugih delov telesa in to okrevanje je zelo dolgotrajno in boleče. Pa tudi estetski vidik tukaj ni zanemarljiv. Torej če je možna manj invazivna operacija, zakaj ne? In ko sem to vprašala zdravnika, mi je mirno rekel: »A ja, ja, to se tudi da.« Zakaj mi tega ni on povedal? To je bil trenutek, ko sem začela dvomiti. In takrat, ko so mi govorili: »Za vsak slučaj vam bomo odrezali še drugo dojko in za vsak slučaj še maternico.« Pa sem rekla zdravniku: »Gospod doktor, kaj pa če bi vam jaz odrezala uhlje, tako, za vsak slučaj, saj boste še vedno slišali?« Vprašala sem ga tudi, ali bi lahko najprej imela kemoterapijo in šele potem operacijo, ko bi kemoterapija zmanjšala tumor, pa mi je rekel, da se to tudi da. In potem sem se odločila, da sem sama odgovorna zase in da moram jaz izbrati, po kateri poti se bom srečno pripeljala do cilja.

So vas zdravniki imeli za naporno, zahtevno bolnico, ker ste se o vsem izdatno pozanimali?

Moja dr. Časova, ki dela na onkologiji v Mariboru, mi je rekla, da nisem naporna, da pa sem posebna. (smeh) Preden sem prišla do nje, pa nisem imela najbolj pozitivne izkušnje z zdravniki. Ja, se mi je zgodilo tudi to, da se je zdravnik drl name, da sem neumna in da bom zaradi svojega afnanja umrla. Pri meni misli o smrti sploh ni bilo, to ni bila možnost. Samo ozdravitev. Tudi kemoterapijo so mi vsiljevali kot nekaj neizbežnega (glas se ji prelomi). Tik preden naj bi začeli z njo, sem čez noč strašansko zbolela. Dobila sem visoko vročino in pristala v bolnici. Po precej raziskavah so ugotovili, da sem prebolela miokarditis, vnetje srčne ovojnice, in če bi v tem času pristala in začela kemoterapijo, bi skoraj gotovo umrla. Moje srce je namreč ne bi preneslo. Ja, ne vem, kaj me je v tistem času čuvalo. (smeh) Gotovo tudi to, da sem nekako skoraj nezavedno poslušala svojo intuicijo in telo.

Kako so pri vaši bolezni reagirali vaši starši, kako hči?

Mami mi je rekla, da se igram z zdravjem in življenjem. Z očetom sva si bolj podobna, me je podpiral, in prvič v življenju je bil on »mirovni posrednik« med mamo in mano (smeh). Ko je mami videla, kako trdna je moja odločitev, me je seveda podprla. Z Nino sva se pogovorili in mi je rekla, da je ni čisto nič strah zame, da je prepričana, da bom ozdravela. Da bom zmagala. Tega stavka nikoli ne bom pozabila in po tem se nisem več spraševala. Če bi mi Nina rekla, naj se držim klasične medicine, bi jo najbrž poslušala.

Katere stvari so bile pri vašem boju najpomembnejše, bistvene?

Zagotovo volja do polnega življenja, vera v to, da je marsikaj mogoče. To, da moja prva reakcija ni bila strah, ampak: »Ne, ne, ne, dajmo se pozanimat, dajmo to raziskat.« To, da sem srečevala prave ljudi s pravimi nasveti in znanjem. To, da se mi je zbudila intuicija, vedela sem, katere stvari so prave zame. V meni se je zbudila praženska, ki so ji hoteli vse vzeti, pa je rekla: »Ne dam! Gremo naprej!«

Hoteli so vam vzeti vse ženske atribute.

Ko ste ravno to omenili, malo mi je bilo težko, ker se mi je zdelo, da me moški zdravniki gledajo, češ, kaj se gre, babnica neumna, več ji je do prsi kot do zdravja. A da bi bila tako butasta, da bi hotela imeti prsi in maternico in si s tem ogrožala življenje – niti slučajno! Toda odrezati si tolikšen del telesa, lahko bi bila roka ali noga, če ni res nujno – zakaj? Prav tako mi ni nihče povedal, da ko ti odstranijo vse bezgavke, ki so v predelu obolele dojke, marsičesa ne smeš več početi. Nagnjen si k okužbam, ki lahko povzročijo otekanje rok itd. Vse to so mi povedale ženske, ki so prebolele raka na dojki in bile operirane. Neizmerno sem hvaležna vsem njim, ki so bile pripravljene z mano deliti svoje zgodbe in izkušnje. Jana Koteska je prišla k meni domov in sva se pogovarjali o raku in se smejali. Ko vidiš nekoga, ki je zdrav in poln energije, dobiš dodaten zalet. Moja pot je bila sicer drugačna kot njena, toda to, da ima ta bolezen lahko absolutno srečen konec, je skupno obema. Zato sem se odločila spregovoriti. Mnogim odgovorim, ko mi pišejo na družbena omrežja, z nekaterimi smo se tudi slišali po telefonu. Žal pa tega ne morem storiti z vsakim, zato sem začela razmišljati, da bi napisala knjigo, o vsej tej svoji žalosti, bolezni, zdravljenju, razmišljanju o vsem tem. Ne vem še, govoriti o tem zame namreč ni ravno najlažje.

Pa zdaj živite dosti drugače kot prej? Česa ste se naučili iz tega?

Nič se ne spremeni čez noč, pa če narediš milijon sprememb. Sprememba je edino to, da začneš spoznavati, katere stvari ti pomagajo, kaj je dobro zate, v katerih stvareh zares uživaš, in to počneš. Nikoli nisem bila človek, ki bi jokal. A zdaj vsaj včasih jočem. In sem vesela, da zmorem. Mislim, da prej nisem potočila solze 15 let. Nisem hotela. Toda bila sem zelo žalostna. Zato so se mi vse bolezni pojavile v predelu srca in prsi, kar pomeni čustva. Tu se je vse nabiralo. Ni čudno, da se mi je to zgodilo. Če bi prej vedela, kar vem danes, bi prepoznala opozorilne znake, svoje napačno vedenje, ki je moralo pripeljati do tega. Preveč sem se zapirala, morala bi opaziti znake hude žalosti, utrujenosti, morda celo depresije, čudnega počutja, migrene, apatije, saj je bil cel kup znakov. Zdaj vem, da moram vsak dan vzpostavljati stik s sabo. Grem meditirat in prosim za odgovor. Kaj mi hoče ta situacija povedati. Včasih ne dobim odgovora, a sprejmem vse, tudi žalost. Tudi če se zdi kaj v tem trenutku zelo narobe, bo to nekam pripeljalo. In ne čutim nobenega strahu. Rečem si: zdajle ni najboljše, ampak verjamem, da bo. Ne skrbi me več izid, ker verjamem, da bo pozitiven. Sama sebe znam pomiriti. In zaupam v življenje, v prihodnost.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 23, 4. 6. 2019
Zarja št. 23, 4. 6. 2019
Zarja št. 23, 4. 6. 2019