Če veste ali sumite, da otroka spolno zlorabljajo, ste verjetno edini, ki mu lahko pomagate. Pokličite 080 28 80, kjer vam bodo strokovnjaki iz Združenja proti spolnemu zlorabljanju svetovali ter ponudili strokovno in čustveno podporo.
Cmok v grlu se je pojavil tudi tistim, ki smo kasneje na spletu pogledali video, v katerem so organizatorji kampanje s skritimi kamerami posneli sodelujoče, ki niso niti približno slutili, da jih bo v baraki nekje v Postojni pričakala Amadea in jim razkrila svojo grozljivo življenjsko izkušnjo.
»Ste se na posestvu, kjer je pred dvajsetimi leti živela majhna punčka, v sosednji hiši pa sta živela tudi njen dedek in babica. Ta punčka je bila zelo igriv otrok in delovala je, kot da je njeno otroštvo izpolnjeno,« obiskovalcem v pozdrav razloži Amadea, ki se pred tem predstavi kot vodja escape rooma. In nadaljuje: »Ampak drugi niso vedeli, kar je vedela punčka. Dedek je punčko velikokrat povabil v barako. Nekega dne, medtem ko je punčka raziskovala zanimive predmete po baraki, je dedek nenadoma vstal in zaklenil vrata. Nato jo je povabil v svoje naročje. Nežno jo je začel božati po laseh in po telesu. Nato si je odpel zadrgo. Vzel je njene male rokice in si jih položil na izboklino v svojih hlačah. 'Saj veš, da si samo moja. Imava se fino, a ne?' ji je dejal. Vedno več si je upal, jo slačil, božal in otipaval. To in še hujše stvari je počel več let. Od takrat, ko je točno v tej baraki spolno nasilje tej punčki vzelo najlepši del njenega življenja, je minilo že skoraj 20 let. Danes pa po vseh teh letih stojim pred vami, na mestu zločina,« v nekem trenutku razkrije Amadea, si sname lasuljo in osupne vse prisotne, da ostanejo brez besed. Poleg solza je videti poglede, v zadregi nenadoma uprte v tla, zmedenost in šokiranost.
Ne glejte stran, vi ste lahko otrokova edina rešitev!
Amadea o svoji celotni zgodbi noče govoriti, saj želi, da v središču pogovora ostane glavno sporočilo kampanje, poimenovane Skriti escape room, ki jo vodi Unicef Slovenija v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju in se glasi: »V Sloveniji in po svetu je na tisoče takšnih in podobnih skritih sob, iz katerih otroci ne morejo pobegniti. Kar 62 odstotkov žrtev molči, zato je izjemnega pomena, da začnemo o tem govoriti. Spolne zlorabe otrok so najbolj skrit zločin, ki običajno traja več let. Večina storilcev ni pedofilov, ampak gre za potrebo po nadzoru, prevladi in moči. Tako je storilec lahko vsak. Ženska ali moški, ne glede na družbeni status, višino prihodkov, kulturo in versko prepričanje. V 85 odstotkih primerov je storilec celo član otrokove ožje ali širše družine ali nekdo, ki ga otrok pozna in mu zaupa. Storilci so najbolj motivirani za to, da njihova dejanja ostajajo skrita in lahko z zlorabami nadaljujejo. Otroci, ki doživljajo spolne zlorabe, pa so nemočni, saj so ujeti med strah, prefinjene manipulacije in občutke krivde, ki jim jih storilci spretno nalagajo. Zato jim lahko pomagamo samo odrasli.«
Mami je za spolno zlorabo povedala šele pri 16
Skrb vzbujajoča dejstva
Vsako leto je na svetu 150 milijonov deklet in 73 milijonov fantov žrtev spolne zlorabe. Po podatkih EU sta do 18. leta starosti spolno zlorabljena že vsako tretje dekle in vsak peti fant, po podatkih slovenske raziskave pa vsako peto dekle in vsak sedmi fant.* V Sloveniji bi se glede na te podatke moralo razkriti bistveno več spolnih zlorab otrok, kot se jih. Opažamo pa, da zadnja leta v Sloveniji število kazenskih ovadb drastično upada. Kar pa žal ne drži za število spolnih zlorab.
Amadea je mnogo let tiho trpela spolne zlorabe svojega dedka, ki so se začele že zelo kmalu v otroštvu. Svoji mami je zanje povedala šele pri 16 letih, ko sta se znašli v kočljivi situaciji in je iz Amadeje nenačrtovano izbruhnilo tisto, kar je tako dolgo skrivala. Mama ji je verjela, čeprav v takšnih primerih ni redkost, da starši otrokovih besed ne vzamejo resno ali se z njimi niso pripravljeni soočiti. Šele takrat je dojela, zakaj jo je Amadea kot otrok ves čas odrivala, zakaj se ni želela z nikomer objemati, zakaj ni prenesla poljubov, zakaj je bila doma pogosto razdražljiva in jokava. Amadea meni, da so vse to zelo očitni znaki, da se z otrokom nekaj dogaja, ter opozarja starše in druge, ki lahko prekinejo spolno zlorabo, da so nanje pozorni.
Risbe, še en očiten znak
Ker je ogromno stvari potlačila, se z nami težko pogovarja o tem, kako so se stvari časovno odvijale. Za mnogo tistega, kar se ji je zgodilo, si je dolgo dopovedovala, da gre samo za sanje ali nekaj, kar je videla v kakšnem filmu. Določene dogodke je ponovno obudila šele pred časom, ko je opazovala svoje risbe, ki jih je narisala kot otrok. Zdaj, ko študira likovno pedagogiko, ve, da so bile že te risbe alarm, ki bi ga lahko kdo prepoznal kot znak, da se v njenem življenju dogaja nekaj resnega in da potrebuje pomoč. »Risbe so bile res zgovorne same po sebi, na eni sem denimo narisala deklico, ki se drži za glavo in ima porezane roke, na njej pa piše 'kaj sem naredila'. Na drugi sem upodobila deklico, ki skrivljena piše poslovilna pisma ter je po telesu cela črna in rdeča. Že izbor barv je povedal veliko,« nam zaupa in doda, da je bilo subtilnih sporočil, da nekaj ni v redu, za izvoz. Ob tem poudari, da nikogar ne krivi, ker teh znakov ni opazil. Zaradi vsega, kar se ji je dogajalo, je začela kot otrok veliko jesti in se posledično rediti. »Dobesedno sem jedla svoja čustva,« pripomni Amadea, ki se je s svojo zgodbo pripravljena izpostaviti javnosti v upanju, da bo tudi zaradi njenega sodelovanja v kampanji čim manj »sob pobega« ostalo skritih. Ne olajšujmo storilcem njihove izprijenosti, s tem da smo tiho! In bodimo pozorni na opozorilne znake, ki jih kaže spolno zlorabljen otrok. Ta vas bo po vsej verjetnosti želel na svojo stisko opozoriti na tisoč načinov, samo z besedami ne.
Ne olajšujte dela storilcem
»Želim si pomagati vsem, ki so v podobni situaciji spolnega nasilja in zlorab. Sem samo ena izmed mnogih, ki v tem trenutku posojajo svoj glas tistim, katerih glas ni slišan. Hkrati pa želim ozavestiti javnost, da si pred nasiljem ne smemo zatiskati oči in da ima prav vsak izmed nas moč pomagati,« izpostavi danes 23-letna Amadea. Podatki kažejo, da je do 18. leta spolno zlorabljenih kar 20 odstotkov moških in 33 odstotkov žensk. »Ljudje podcenjujemo pogostost spolnih zlorab in imamo napačne predstave o tem, kako potekajo in kdo so storilci, kar jim omogoča lažje nadaljevanje zlorab, te pa tako pogosto ostanejo prikrite in nekaznovane,« opozarjajo tudi v kampanji.
Ne pričakujte, da bodo otroci sami spregovorili o tem, kar se jim dogaja, saj je to zelo redko. Storilec namreč otroku na različne načine vzbuja občutke krivde za to, kar se dogaja. Otrok pa nato s temi groznimi občutji ter v strahu in upanju nemočen sodeluje s storilcem in prevzema odgovornost za njegovo in svoje vedenje. Zato molči. Spolne zlorabe so redko povezane s fizičnim nasiljem in relativno redko s spolnimi odnosi – kar pa ne pomeni, da so na kakršenkoli način manj škodljive in grozljive. Najpogosteje gre za kombinacijo različnih oblik zlorabljanja, od golote in otipavanja do drugih načinov kršitve spolne nedotakljivosti otroka. Pri tem se moramo zavedati, da tudi najmanjši dogodki v zvezi z nedotakljivostjo otrokovega telesa za vedno ostanejo v telesnem spominu. Spolna zloraba je najokrutnejše in najbolj zapleteno človeško izkustvo, ki pomeni izdajo otrokovega prvinskega zaupanja in bistva otroštva. Zato jo je treba takoj ustaviti.
Kaj je pomagalo njej?
Z zadostnim ozaveščanjem, večjo pozornostjo in primernimi ukrepi, če in ko pride do spolne zlorabe, lahko s skupnimi močmi dosežemo, da bo teh vedno manj. Naj bo vedno manj tistih, ki so se uspeli rešiti iz krempljev izprijencev šele v letih, ko so odrasli. Vsem, ki v njeni zgodbi najdejo vsaj delček sebe, pa Amadea sporoča: »Seveda takšne izkušnje ne moreš nikoli povsem preboleti ali nanjo kar pozabiti in se delati, kot da se ni nič zgodilo. Mene so poskušali zdravniki sprva pozdraviti z antidepresivi, a sem s časom spoznala, da niso moja rešitev. Predvsem sem morala pri sebi ponovno najti notranji smisel, in našla sem ga v umetnosti in dejavnostih, ki me razveseljujejo. Veliko mi je pomagala tudi najboljša prijateljica, ta mi je stala ob strani in me ni nikoli za nič obsojala. Konec dneva pa je pomembno to, da zaupamo sami vase. Treba je ločiti svoj glas od milijon drugih, ki jih ima človek v glavi in sploh niso njegovi. Ne identificirajte se kar z vsem povprek in, za božjo voljo, spregovorite. Če sama ne bi spregovorila o spolni zlorabi, se ne bi mogla začeti celiti.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
