Druženje za 43 otrok z različnih koncev Slovenije v sklopu tabora Mala šola ni minilo kot navadno poletno dopustovanje, ampak je imelo dodano vrednost, ki se vedno obrestuje. V ospredje so namreč stopili odnosi in življenje v skupnosti, polni vrednot in medsebojne pomoči.
svet24
Vseh 43 otrok, od prvega do zadnjega, je zagotovilo, da so v mali šoli preživeli ene od najbolj čudovitih dni v svojih življenjih.
Poletni teden v začetku julija je bil za šest mentorjev in 43 otrok, iz Portoroža, Pirana, Lucije, Gračišča, enega iz Maribora in tri iz Ljubljane, poseben. Na pobudo Zavoda Naše poti, ki skrbi za aktivno preživljanje prostega časa mladih, so pet vročih dni preživeli v kampu Valkanela v bližini Vrsarja.
Tomaž Mikeln je z letošnjim taborom nadvse zadovoljen.
Tomaž Mikeln, profesor razrednega pouka na Centru za korekcijo sluha in govora Portorož, je tudi ustanovitelj Zavoda Naše poti. Kot nam v pogovoru pojasni, zavod izhaja iz planinskega društva Piran, in dodaja: »Dejavnosti društva so se usmerile tudi v 'neplaninske dejavnosti', zato sem se odločil izvajati drugo, novo zgodbo.«
Učiteljeva opažanja
Kot zaposleni na eni od osnovnih šol v zaledju Kopra je opazil, da otroci pri malici zavržejo veliko hrane in da je mnogo takih, ki ne pojedo celega obroka. Pri tem pojasni: »Na eni strani jo mečejo stran, na drugi pa so posamezniki, ki si želijo pojesti kaj več, pa tega ne dobijo. Še več, zgodilo se je tudi, da tisti, ki ni vsega pojedel, hrane ni ponudil sošolcu, saj je imel v glavi misel, da to pripada njemu oziroma da so to plačali njegovi starši in lahko on s tem stori karkoli.«
Zato že osmo leto pripravlja tabor, kjer bi pomislili tudi na odnos do hrane in bi vsi skupaj živeli v skupnosti.
Mešana družba
Prvič so tabor pripravili v bližnjih kampih, od Sesljana, Term Čatež in Olimie do kampa Mareda, ter zdaj dve leti zapored pri Vrsarju, kjer imajo odlične razmere. Mobilne hiške, v katerih so bivali, so postavljene po načelu kroga oziroma naselja, zato o menjavi lokacije ne razmišljajo. »Ta tabor je poimenovan Mala šola življenja, otroci se namreč učijo čisto osnovnih veščin, od komunikacije in sobivanja pa do skrbi zase oziroma tudi ekonomije.« Otroci so bili razdeljeni v pet skupin in vsaka je delovala kot zaokrožena celota oziroma družina, ki se je morala pomeniti, kaj bodo tisti dan jedli in delali. »Pripravljali so po tri obroke dnevno, kar je včasih zahtevalo kar nekaj časa, potrpljenja in truda,« z nasmeškom opiše Tomaž.
Dodaja, da je bila udeležba mešana, po spolu, starosti in vse do različnega družbenega statusa. Kot pravi, od tistih, ki imajo vse, pa do takih, ki si luksuzne dobrine težje privoščijo, in izpostavi: »Tam smo bili vsi enaki. Bivali smo v isti državi, se družili na istem taboru, jedli isto pašto. Zato je bilo izredno pomembno ustvariti skupnost, kjer si pomagamo.«
Otroci s seboj niso smeli prinesti denarja. Vsak je dobil le žepnino, po deset evrov, od tega so 20 kun namenili obisku vodnega parka Aquacolors. Po njegovem mnenju je udeležba številčno ravno pravšnja, saj bi se ob večji skupini izgubil pristen stik z otroki: »Če bi jih bilo več, ne bi poznal več njihovega imena ali življenjske zgodbe. Skupaj smo gradili odnose, da smo se skupaj dobro počutili.«
Malo za šalo, malo zares: Tomaž upa, da so starši in otroci dojeli, da Mala šola ni navadno dopustovanje: »To ni bilo letovanje, kjer so se otroci imeli fajn in so se 'zdivjali' ter so se domov vrnili le utrujeni, to je bil tabor, kjer so se nekaj naučili.« Malo za šalo, malo zares je poletni teden ocenil z 11, ker verjame, da je ravno donatorstvo letošnje druženje le še obogatilo.
Medsebojna pomoč
Pomembno vlogo so imeli ravno odnosi; naš sogovornik verjame, da so se s tako vsebino ustvarili veliko globlji, kakovostnejši odnosi na višji ravni: »Če bi izvajali samo določen tip aktivnosti, na primer košarko ali odbojko, bi se spoznali samo do določene mere oziroma samo v posameznih skupinah. S skupnim življenjem pa so morali narediti korak dlje in so se spoznali hitreje.«
Zagotovo je pomembna novost letošnjega tabora tudi donatorstvo. Kot poudari Mikeln, je prvič zbral pogum, da poveže ljudi, in jih pripravil, da so si med seboj pomagali: »Na uvodnem sestanku sem starše spodbudil, da ko vpišejo svojega otroka, vplačajo kaj več, da bodo tako omogočili prisotnost tistim, ki sicer ne bi šli z nami. Skupaj sem zbral 784 evrov, kar pomeni, da je sedem otrok plačalo nižjo ceno. Izbrali smo jih s pomočjo socialnih delavk na šoli. Nihče ne ve, kdo je komu pomagal ali kdo je to ugodnost prejel, saj je to vsak naredil zaradi sebe samega.«
