Marca ste se upokojili pri 52 letih. Za marsikoga zelo zgodaj.

Za poklic, kjer je delo odvisno od tvojega telesa, je to čisto normalno. Balet je za mlajša telesa. Ker je to izjemno naporen poklic, pride do obrabe in poškodb, zato pri mojih letih nisi več sposoben tako visoke ravni fizične pripravljenosti. Kar pa se konkretno tiče moje upokojitve, se je zgodila spontano. Že v samem prehodu sem ustvarjala svoje projekte, dobila sem kar nekaj povabil, tako da preprosto nimam občutka, da sem se upokojila. Res pa je, da imam malo več časa zjutraj oziroma si ga lahko več vzamem, kar sem najbolj pogrešala.

Le nekaj dni po upokojitvi je premiero doživel vaš novi performans oziroma razstava Točka. Brez povratka. Gre za povezovanje več umetnosti, za kar ste se zavzemali tudi kot umetniška vodja Opere in baleta Ljubljana. Zakaj vas take povezave zanimajo?

Treba je slediti toku časa in danes so meje med različnimi polji umetnosti zabrisane. Vse odkar sem plesala v ljubljanski operi, sem bila prisotna tudi v neodvisni produkciji in ustvarjala projekte različnih praks, ker so me zaprti baletni svet in preverjene prakse morda malo utesnjevali. Zanimalo me je več in sem raziskovala različne plesne tehnike, ki so pripomogle tudi k nadgradnji tega, kar sem počela v baletu.

Se dekleta, ko se odločajo za profesionalno baletno kariero, zavedajo »omejenega roka trajanja«, če malce grdo rečeva?

Mladi plesalci danes se tega zavedajo. V operi smo imeli baletnike z vsega sveta, ki so se dobro zavedali, da je pač nujno že med kariero razmišljati, kaj boš počel kasneje, zato so večinoma vsi zraven nekaj študirali. Ko sem jaz končala baletno šolo, pa tega ni bilo, a je bil zakon tak, da smo se upokojevale že pri 43 letih, moški pa pri 46. V baletnem ansamblu je bil torej pretok, sproščala so se mesta za mlajše baletne plesalce, a v nekem trenutku se je spremenil zakon in se je beneficirana doba skrajšala, zato se je baletni ansambel začel starati. Plesalci, ki so stari več kot petdeset let, niso več sposobni za ta poklic, zasedajo pa mesta mlajšim plesalcem. Nam se namreč ni treba upokojiti – jaz sem prva, ki se je sama odločila, da se upokoji, lahko pa bi izkoriščala ta sistem, vlekla plačo, hodila na jutranje treninge in bila le redko zasedena v predstavah, ker pač pri skoraj 53 letih nisem več zmožna plesati na špicah. Za upokojitev sem se odločila, ker sem želela dati prostor mladi balerini in se mi zdi to, da se lahko upokojiš tako mlad ter v drugem življenjskem obdobju delaš še kaj drugega, privilegij našega poklica.

Sanja1
osebni arhiv
Sanja Nešković Peršin pravi, da ima toliko dela, da sploh nima občutka, da se je upokojila.

Zakaj se nam zdi pri vrhunskih športnikih normalno, da se bodo morali prej upokojiti, pri poklicnih plesalcih pa nam je to čudno?

Balet je eden najtežjih poklicev, to je vrhunski šport. V bistvu sploh ne znam odgovoriti na to vprašanje, ker ne razumem, zakaj ljudje tega ne prepoznajo. Morda ker spada pod kulturo.

Pravite, da je pri baletnih plesalcih poleg fizične pomembna tudi psihična pripravljenost. Kakšne so psihološke priprave baletnih plesalcev?

Teh žal na naši baletni šoli nimamo, tudi v teatru bi bilo nujno imeti kakšnega psihologa, ne le fizioterapevta.

Kako ste si vi pomagali?

To je odvisno od posameznika, predvsem v kakšnem okolju raste. Jaz sem imela podporo družine, staršev, tako da sem zrastla v zdravem okolju in imela trdno bazo; če so se pojavile težave, sem jih zato lažje prebrodila kot nekdo, ki ni imel stabilnosti. V karieri so bili vzponi in padci, kot pri vseh, a nikoli ni bilo takih odstopanj, da težav ne bi mogla sama prebroditi.

Omenili ste, da pri vašem delu prihaja do poškodb in obrab. Koliko ste glede tega imeli srečo?

Nisem bila tako zelo poškodovana, moram potrkati. Moja šibka točka so kolena, ravno pred nekaj meseci sem imela spet manjšo operacijo in sem zdaj v fazi rehabilitacije. Ko sem hodila na baletno šolo, nismo bili ozaveščeni o tem, da imamo različna telesa, da imajo nekateri na primer slabše kolke, drugi kolena. Glede na te pomanjkljivosti so potrebne dodatne vaje. Tudi kar zadeva prehranjevanje, nisem imela težav, saj imam dober metabolizem in konstitucijo, a nekatera dekleta imajo tudi tu težave, in da se ne pojavi anoreksija, so pomembni nutricionisti, ki jim svetujejo. V zadnjih letih smo zato v operi organizirali kakšna predavanja glede prehrane in poškodb. Včasih tega ni bilo.

sanja2
m24.si
Sanja z možem Blažem Peršinom

Zakulisje baleta si predstavljamo predvsem kot iz filmske uspešnice Črni labod. Koliko je film realen?

V njem je veliko klišejev, ki so še poudarjeni, na primer tekmovalnost. Vse to, kar prikazuje, je res prisotno v baletu, a morda ne v takih razsežnostih.

Trpljenje, odrekanje in rivalstvo so torej resnična?

Ja, to je prisotno. Veste, včasih moraš biti preprosto ob pravem trenutku na pravem mestu. Od vsakega posameznika je seveda odvisno, kako dober plesalec je, a potem je veliko odvisno še od umetniškega vodje, ki ima svoje preference. Sama sem se kot umetniški vodja, ker sem prihajala iz ansambla, tega zelo dobro zavedala in sem gostujočim tujim koreografom pri dodeljevanju vlog vedno prepuščala izbiro plesalcev, da ne bi slučajno na to vplivala s svojimi osebnimi preferencami. V baletu lahko hitro dobiš neko etiketo – ta plesalec je dober za to, ta pa za tisto.

Kakšno etiketo ste dobili vi?

Takoj ko je bila kakšna temperamentna španska vloga, sem bila v zasedbi. (smeh)

Ste sicer zadovoljni s svojo kariero?

Marsikaj bi lahko bilo tudi drugače, a lahko rečem, da sem zadovoljna. Ko sem pripravljala performans Točka. Brez povratka. in sem si po dolgem času obula špice (baletne copate) ter podoživela občutek priprav, ko veš, da imaš zvečer predstavo, veš, kaj te čaka, in te to spremlja skozi ves dan – tega sploh ne pogrešam, moram priznati. (smeh) Dovolj je bilo stresa, slabosti, bolečin, ko sezuvaš špice in si potem daješ na noge glino, nočnih regeneracij telesa, spraševanj, ali boš zmogel jutri spet …

V Operi in baletu Ljubljana ste plesali več kot trideset let …

Skupno sem tu preživela 35 let. Začela sem honorarno, že dve leti pred zaposlitvijo, nato sem se eno leto šolala v Franciji, se vrnila in redno zaposlila. Pred tem sem šla še na sprejemne izpite na AGRFT, tega nisem nikomur povedala; ne vem, ali je bil to strah pred zaposlitvijo, iskala sem še kaj za zraven, da bi se še naprej izobraževala, a me niso sprejeli.

Če bi vas, bi se morda vaša kariera drugače zasukala?

Sploh ne! Saj je bil balet vedno moja ljubezen.

Zakaj ste ves čas vztrajali v isti baletni hiši?

Ko sem se zaposlila, sem istočasno plesala v Plesnem teatru, delala z različnimi režiserji in koreografi, toliko lepih projektov sem imela, da mi ni niti na pamet padlo, da bi šla še kam delat avdicije. Pri 29 letih pa sem se udeležila neke delavnice na Dunaju in so mi ponujali triletno pogodbo za zelo znano kanadsko skupino La La La Human Steps, a takrat sem bila že v trdni zvezi, želela sem se poročiti in imeti otroka, zato se jim nisem pridružila in sem raje ostala v Ljubljani.

sanja4
osebni arhiv
Njen najnovejši projekt Točka. Brez povratka. je mešanica performansa in razstave.

Ko ravno omenjate družino – pri takšnih poklicih, kot je vaš, odločitev za otroka ni ravno lahka.

Pri baletu je to kar težko, saj se je po porodu težko vrniti v vrhunsko formo. A sem pri sebi ugotovila, da ni dobro preveč načrtovati – če boš načrtoval, kdaj bi imel otroka, ga verjetno nikoli ne bo, ker nikoli ni pravi čas. Fino je, če se zgodi spontano in iz ljubezni. Imela sem srečo, da je bilo pri meni tako. Sem se pa kar kmalu vrnila na delo, po šestih mesecih. Seveda ob podpori mame in moža, ki sta čuvala Milo.

Mila ima danes 21 let. Očitno ni šla po vaših stopinjah?

Končala je nižjo baletno šolo, a ker je želela toliko različnih stvari, jo je to omejevalo, ob baletu ni imela časa za drugo. Tako se je, sicer s težkim srcem, odločila, da neha. Mislim, da se je odločila prav, ko vidim, kaj vse zdaj počne. Študira na akademiji za vizualne umetnosti, smer konceptualizacija prostora, in pripravlja diplomo, igrala bo v novi slovenski nadaljevanki, dela tudi v galeriji Dobra vaga in sodeluje pri organizaciji Kina Otok. Je kar polno zaposlena. Lahko bi rekla, da je šla po mojih stopinjah, saj je vse to zanimalo tudi mene. (smeh)

Torej je podedovala umetniške gene?

Ja, tudi mož (Blaž Peršin, op. p.) je odraščal v umetniški družini, njegov oče je bil slikar. On je sicer pravnik, a je končal študij menedžmenta v kulturi in je direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Zelo je vpet v vse naše projekte, smo kar umetniška družina.

Boste še kdaj obuli baletne copate?

Odvisno od projektov; če bo kdaj treba, jih bom – če jih bom še lahko. (smeh)

To ni preprosto?

Stopala moraš pripraviti, da jih lahko obuješ v takšne copate. Videti mora biti, kot da je ta copatek del tvojega telesa, to je ta čar za gledalce, zato mislijo, da je tako lahkotno. Pa ni. Vsak bi moral kdaj poskusiti stati v njih. V tem ni nobene romantike. Pridite po Labodjem jezeru v zaodrje pogledat, ko balerine snamejo špičke. Ojoj! Kakšne utrujene noge, ogromno žuljev, krvi, ran, izčrpanosti, znoja …

Si vseeno še danes vse deklice želijo postati balerine?

Bi rekla, da drži. Saj to je lepo! Zadnjič sem šla v baletno šolo in sem videla, kakšen ritual imajo te punčke: oblekice, figica, copatki, vaje ob drogu ob živi spremljavi … Lepo se je ukvarjati s svojim telesom, to je neke vrste meditacija; saj včasih malo boli, a ko stopiš na oder, vse to pozabiš.