Dve leti bo že, odkar se je doma in v tujini večkrat nagrajeni scenarist, pisatelj, publicist, novinar, pedagog in prostozidar Branko Šömen pridružil ekipi Svet24. Najsi gre za njegove humoreske ali razmišljanje o trenutni situaciji in ljudeh … njegovi prispevki vedno zadenejo glavico na žebljico. Ob njegovi osemdesetletnici, ki jo praznuje danes, smo ga poprosili, da se nam malce razgali. Ni rad pristal … a je klonil. Hvala, in da bomo še dolgo sodelovali, dragi Branko.
Arhiv Svet24
Branko Šömen
Seziva za začetek, do vaših prvih pisateljskih poskusov. Prvi poskusi segajo v čas po drugi svetovni vojni. Takrat smo izvedeli, da je v Pearl Harborju padel sin očetovega brata, moj bratranec. Teta me je nagovorila, da sem napisal pesmico, posvečeno ameriškemu mornarju. Stric se mi je zahvalil in me pohvalil za pesem. Teta pa me je spodbudila, da sem pisal dalje. Poslušal sem jo.
Koliko avtorskih – pisateljskih in drugih umetniških del pa se je nabralo v 80 letih? V minulih letih se je nabralo kar precej knjig različnih žanrov, od otroške slikanice, pesniških in humorističnih zbirk do romanov, publicističnih del ter kasneje filmskih scenarijev in popevk. Nikoli ne bo vse pošteto.
Ste katero od knjig pisali s kakšnimi posebnimi občutki, s posebnim namenom? Pisanje je strast, je poskus oblikovati svet in ljudi okrog sebe. Pisanje zna biti tudi muka, iskanje besede, ki prej še ni stala ob drugi besedi. In je duhovna rast, človekovo samozavedanje, luč v temi.
V čem je največja razlika med vašimi prvimi in zadnjimi deli? S prvim humorjem in satiro sem namesto v književnost prišel v zapor. Dva meseca samice sta mi pomagala, da sem končal svojo univerzo spoznanja, da ima vsaka beseda svojo mero, vsaka misel je omejena z demokracijo, da je humor obraz z nasmeškom, satira pa slika z razbitimi zobmi.
Živeli ste v Sloveniji, ZDA, na Hrvaškem … Katero obdobje vas je najbolj zaznamovalo in zakaj? Mislim, da je za vsakega človeka najlepše obdobje mladost. Preživel sem jo v Prekmurju, ki ga danes ni več, opisal pa ga je Miško Kranjec v polanski kroniki Strici so mi povedali. Pasel sem krave, bil pri mlačvi, se kopal v čarni Muri, drsal po zamrznjenem kanalu in rasel, kot vsi vrstniki, dokler nisem odšel študirat v Ljubljano. To je moja prva, domicilna postaja. Druga je bila Amerika, Los Angeles. Pet let. Zavidal sem Američanom, ker je zanje vse preprosto, razumljivo, naivno. Ko prideš tja, si Američan. In spoznal sem, da količina denarja pomeni količino svobode. In če je Slovenija moja domovina, je Hrvaška moja usoda.
Svet24
Branko Šömen s soprogo Branko, nekdanjo novinarko in filmsko kritičarko, na filmskem festivalu podonavskih dežel Vukovar film festival
Kaj pa vaša številna in raznolika prijateljstva po vsem svetu? Ste iz vsakega potegnili kaj tudi za vašo umetniško dušo? Srečal sem mnogo prijaznih, pametnih, zanimivih ljudi. O Vaclavu Havlu sem celo napisal knjigo. Vsi so mi predstavili svoj svet, drzne vizije, umetniške kreacije – od njih sem se mnogo naučil. Od poljskega režiserja Andrzeja Wajde kritičnost in revolucionarnost; od Miloša Formana duhovito karikiranje sveta, ki ga je imel rad; od Žike Pavlovića estetiko grdega; od Edvarda Kocbeka ljubezen do domovine.
Ste bili kdaj politično dejavni ali se čutite izpolnjeni kot prostozidar? Menite, da ste s tem svojim članstvom kot prinašalec luči doprinesli k boljšemu svetu? V prostozidarstvo so me povabili, ker so prepoznali v meni človeka na dobrem glasu. Bratje klešejo svoj kamen spoznanja, učijo se misliti, širijo dobrosrčnost, humanost, pomagajo ljudem v stiski. Predvsem pa gradijo svoj hram duhovnosti, za kar potrebujejo modrost, snago in lepoto. Preprosto. Če hočeš karkoli zgraditi, moraš imeti najprej idejo, zamisel, imeti moraš dobro voljo, moč, da zamišljeno uresničiš in spremeniš v lepoto. Pri tem je vseeno, ali je to pesem, slika, zgradba, politična opredelitev, zaveza duhovnosti.
Česa si kot umetnik želite v prihodnjih letih – za vse umetnike, za človeštvo? Vsak umetnik si želi izvirni navdih, uveljavitev med soustvarjalci, javno priznanje. Lahko pa živi in ustvarja brez tega. Mnogi pišejo zaradi komercialnosti, mnogi mislijo, da bodo dobili Nobelovo nagrado, mnogi ustvarjajo zase, v tišini sobe, kjer se spopadajo sami s sabo, ne da bi karkoli objavili.
svet24
Pred kratkim je izšla tudi knjiga Prvi april. Pisatelj je v njej strnil svoje najljubše humoreske. Državi in režimu se smeje v brk, iz sebe brije norca, iz ljudstva hoče potegniti nori optimizem.
Česa pa si za rojstni dan najbolj želite kot Branko – mož, oče, dedek …? Za svoji hčerki, njune otroke, ženo ter sorodnike želim predvsem zdravje, poštenost, pokončnost. Žal življenje pogosto ne uresniči naših želja in ubira svoja pota kot človek: včasih skozi trnje in osat, včasih preko kamenja, panonskega polja nekam proti zvezdam, da bi na koncu spoznal, da bo pod njimi vedno ostal majhen, nepomemben, nič.
Vas je rojstnodnevni datum, 1. april, na kakršenkoli način zaznamoval? Da, rojen sem prvega aprila in sem poskusil spremeniti vsak dan življenja v prvi april: včasih sem uspel z grenkobo v ustih, včasih z razbito glavo, pogosto z nasmehom na podolgovatem obrazu, podobnem prašni, spuščeni roleti na židovski trgovini na nekdanjem soboškem trgu. Trg se je spremenil, židovske trgovine ni več, moj obraz se je postaral in kaže več od izkušenj med gubami nepovrnjenih let. Med gubami, kjer so se ugnezdili otroška naivnost, panonska dobrota in spodrsljaji svetlobe.
svet24
