Kultura

Poslovil se je nobelovec Imre Kertesz

J.P./STA
31. 3. 2016, 10.44
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Po dolgi in težki bolezni je danes na svojem domu v Budimpešti umrl pisatelj Imre Kertesz, star je bil 86 let. Kot prvi madžarski avtor je leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. V svojem opusu "krhko izkušnjo posameznika zoperstavlja barbarski arbitrarnosti zgodovine", je takrat zapisala švedska akademija.

V zgodnjih 80. letih je bil še relativno neznan avtor, po zamenjavi režima leta 1989 pa so njegova dela začela dobivati mednarodno pozornost.

Pisatelj, esejist in prevajalec Kertesz se je rodil 9. novembra 1929 v Budimpešti v judovski družini. Med 2. svetovno vojno je bil deportiran v nemški koncentracijski taborišči Auschwitz in Buchenwald. V naslednjih desetletjih se je skozi življenje prebijal kot novinar in prevajalec.

Čeprav s svojim prvim romanom ni dosegel širšega kritiškega priznanja, se je uveljavil kot edinstven in provokativen glas takratne madžarske literature. 

Kot prevajalec se je specializiral v delih Huga von Hofmannsthala, Eliasa Canettija, Josepha Rotha in ArthurjaSchnitzlerja ter nemških mislecev, kot so Friedrich Nietzsche, Sigmund Freud in Ludwig Wittgenstein. Ustvarjal je tudi za gledališče.

Izkušnje holokavsta mu niso dale miru

Vendar mu izkušnje holokavsta niso dale miru. Tako je med letoma 1960 in 1973 pripravljal svoje najpomembnejše delo, roman Brezusodnost. V komunističnih časih je knjiga sicer leta 1975 res izšla, vendar je avtor ostal zamolčan, tako da mu je literarno priznanje prinesla šele nova izdaja leta 1985.

Čeprav s svojim prvim romanom ni dosegel širšega kritiškega priznanja, se je uveljavil kot edinstven in provokativen glas takratne madžarske literature. V romanu je opisal mladeniča, ki ga aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče, vendar preživi.

To je bil prvi del t.i. trilogije brezusodnosti, po njem so leta 2005 posneli tudi film. Sledila sta Fiasko, izdan leta 1988, in Kadiš za nerojenega otroka, objavljen leta 1990. Protagonist vseh treh je ista oseba, v prvem delu kot otrok, v drugem pisatelj srednjih let, ki je preživel holokavst in ne more izdati knjige. Tretji del pa govori o njegovi zavrnitvi, da bi v svetu, ki je ustvaril in dovolil holokavst, dobil otroka. Zadnji del je judovska molitev za umrle.

V svojih delih se je Kertesz pridružil mnogim drugim intelektualcem v evropskih komunističnih državah, ki so s svojimi zgodbami o totalitarizmu prikrito spregovorili o nacizmu. Pisatelj v obstoju koncentracijskih taborišč in ljudi, ki so jih vodili, ni našel ničesar nerazumljivega ali izrednega. Pojmoval jih je kot zlo v svetu, ki ni niti napaka niti naključje, temveč rezultat razumskega delovanja razumskih posameznikov.

Dolgo relativno neznan

V zgodnjih 80. letih je bil še relativno neznan avtor, po zamenjavi režima leta 1989 pa so njegova dela začela dobivati mednarodno pozornost. Prevedena so bila v francoščino, švedščino, nemščino, angleščino in druge jezike, tudi v slovenščino, v kateri sta dosegljiva prvi in zadnji del trilogije; oba je prevedel Jože Hradil.

V 90. letih je Kertesz objavil več del kot v vseh prejšnjih desetletjih, med drugim roman Felszamolas (Likvidacija, 2003), v katerem založnik išče izgubljeno delo pisatelja, preživelega v holokavstu, ki je napravil samomor. V zadnjih letih je bil pisatelj razpet med Berlinom in Budimpešto.