Zgodbe

Jolanda Ravnikar za junake 3. nadstropja: Nepozabno bo!

Katja Božič
23. 11. 2023, 04.00
Deli članek:

Jolanda Ravnikar je sedemdesetletna gospa neizmerne energije, polna plemenitih ciljev, ki ji osmišljajo življenje. Kot dolgoletna prostovoljka na ljubljanskem Onkološkem inštitutu pomaga s toplo besedo, objemom, podporo, vlivanjem optimizma. A mnogo hujše je, pravi, ko za zahrbtno boleznijo zboli otrok. Jolanda nas spodbuja, da pomagamo vsaj malo omiliti stiske, zato že četrtič organizira dobrodelni koncert za Junake 3. nadstropja – denar od letošnjih vstopnic je namenjen za prepotreben nakup hematološkega analizatorja. Koncert, na katerem bodo nastopili Modrijani, Čuki, Darja Švajger, Tanja Žagar, Marko Vozelj, Mitja Ferenc, Primož Grašič, Marko Hatlak na harmoniki in mnogi drugi, bo v četrtek, 23. novembra, ob 19.30 v Festivalni dvorani.

Mateja J. Potočnik
Jolanda Ravnikar

Energična gospa, ki ni pri miru niti sekundo, saj jo veseli toliko stvari, je že štirinajst let prostovoljka na Onkološkem inštitutu. Ko je v bolnišnico spremljala svojega bolnega soseda, ki je bil v veliki stiski in ga je bilo strah umreti, jo je videla tamkajšnja psihoterapevtka in ji dejala, da jo je takoj začutila in da bi bila odlična prostovoljka. Sprva ji je odgovorila, da tega ne more početi, ker se jo takšne stvari preveč dotaknejo. Po nekajdnevnem premisleku pa se je odločila povabilo sprejeti. Na začetku je prihajala trikrat na teden in skoraj pregorela. »Njihove stiske sem nosila s sabo domov, zato sem morala za nekaj časa prekiniti. Nato pa sem postavila mejo, do kod še lahko grem. Vidiš namreč hude stvari – bolne mlade, ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih … Veste, koliko jim pomeni, da je ob njih prostovoljec, ko jih je strah, kaj se bo z njimi zgodilo? Ogromno pomagajo lepa, spodbudna beseda, sočuten stisk roke, pomirjujoč pogled, da se človek vsaj malo sprosti v svojem strahu in napetosti.«

Minljivost življenja

Čeprav je na začetku oklevala, ji danes ogromno pomeni, da lahko pomaga. Imela je zelo težko otroštvo, njen oče je napravil samomor, mama pa je pozneje zbolela za rakom, Jolanda je skrbela zanjo, pa tudi za mlajšega brata. Ko je bila stara šestnajst let, sta z bratom ostala sama. Zato se ji ni težko postaviti v kožo trpečih. »Življenje mi je dalo izkušnjo, kako se soočati z bolečino in boleznijo. Zdi se mi, da te vsaka bolečina naredi še močnejšega in klenega. Brazgotine sicer ostanejo, ampak se nekako utrdiš,« razmišlja. Ob prostovoljnem delu se je začela zavedati minljivosti življenja. »Ko gledaš umirajoče, se zaveš, da je vsak dan treba živeti za ta trenutek, ne pa da si kompliciramo življenje z nepomembnimi stvarmi.« Saj se velikokrat tudi zjoka, ampak to, da pomaga drugim, jo napolnjuje s toliko energije, da še dolgo ne misli odnehati. Nič čudnega, da so njeno prizadevnost opazili na najvišji ravni, saj ji je nekdanji predsednik Pahor podelil priznanje za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št.  47, 21. november, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!