Zgodbe

Mati, ki se bori kot levinja: Ne potrebujem sreče, samo manj bolečine!

Vasja Jager
21. 11. 2023, 04.30
Posodobljeno: 21. 11. 2023, 06.09
Deli članek:

Spolzek in tanek je led, po katerem stopamo – bila je ženska, ki se je veselila življenja in novega začetka, sedaj je samohranilka z dvema hčerama in ostarelo materjo, ki se morajo v zimskih nočeh tiščati skupaj, da jih ne zebe. Redno je donirala za ljudi v stiski, sedaj mora sama prositi za pomoč. Kajti ko so se nadnjo zgrnili težka izguba in naravne ujme, je led počil, preplavili so jo dolgovi in sram jo je zagrabil za grlo. A tako kot se je njeno življenje hitro obrnilo v tragedijo, se ob vaši pomoči, cenjene bralke in bralce, lahko obrne spet nazaj.

Shutterstock
Mati se bori kot levinja, a sama ne bo zmogla

Ženska pred mano za hip dvigne pogled. Proseče se mi zazre v oči in točno vem, kaj čuti; videl sem že ta pogled in tudi sam sem že gledal z njim. Njene rjave oči, sicer žive in radostne, postanejo motne, kakor da bi gledale v nepredstavljivo globino, ki se razpira pod njenimi nogami in ji grozi, da jo bo požrla. Sram je temeljit rabelj; brez dostojanstva človek ne more živeti. »Prosim vas, ne objavite mojega imena in priimka. Če lahko – prosim vas,« mi reče tiho.

Sram je tudi čudaški in nepravičen rabelj; najslabši med nami ga še malo ne čutijo, najboljši ljudje pa se dušijo pod njegovim pritiskom. Čez dan jim polaga svojo težko roko na glavo, jim upogiba hrbet v ponižnost, veže jezike in priklepa poglede k tlom. Ko pade noč, pa udari z vso silo, z ledenimi prsti se steguje po goltancu, kleči na prsih in stiska, stiska, stiska, da obnemoglo dušo prisili v lažno priznanje o lastni ničevosti.

Pogumni samohranilki, njenima dekletoma in ljubeči babici lahko pomagate z nakazilom prek Zveze prijateljev mladine. Podatki za plačilo so sledeči:

ZPM Lj. Moste – Polje, Proletarska 1, 1000 Ljubljana

TRR: SI56 3300 0000 1303 865 (Addiko Bank Slovenija)

SWIFT/BIC: HAABSI22

Namen: Pomoč družini

Sklic: SI00 721

Razumite – pijanci, vaške opravljivke in škodoželjni firbci so ljudska porota, sodnik in drhal, ki se zbere pred prangerjem; klecni, zaostani, padi in porota te obsodi, sodnik spusti kladivce, pranger je že pripravljen. Danes je tako, da prvi vrže kamen tisti, ki si sam zasluži kamnolom. Tajkuni, demagogi in morilci spijo kot angelci. Samohranilka z dvema deklicama in ostarelo mamo se ponoči obrača v postelji, gleda v strop, posluša pridušeno dihanje svojih deklet in mukoma odšteva trenutke do zore.

Sebe mora postaviti na zadnje mesto

Skupaj spijo, ker v hiši ni ogrevanja in ker je telesna toplota še vedno najzanesljivejše sredstvo proti mrazu, ki vdira od tam zunaj. Noč mineva prepočasi in sram je premočan, toda jutro bo prišlo, mora priti, nič ga ne bo ustavilo. Dih za dihom, trenutek za trenutkom se tema umika svetlobi – treba je samo zdržati, samo še to noč. Srce bije, kri kroži, telo oddaja toploto v davek naraščajoči zimi, se počasi ohlaja; noč mineva prepočasi in sram je premočan.

Po tragediji, ki jo je doživela, je sogovornica padla v depresijo, ponoči pa je doživljala napade panike. Psihiatrinja ji je rekla, naj poskusi postaviti sebe na prvo mesto. Ko mi to pove, se grenko nasmehne. V družbi narcisov, ki sveto verjamejo, da se vesolje vrti izključno zaradi njih, obstajajo ljudje, ki se na vse kriplje trudijo, da sebe postavijo čisto na konec. »Hčeri me potrebujeta,« reče, »če začnem razmišljati o sebi, me lahko izgubita, lahko zdrsnem.«

Šele leto in pol je minilo, odkar se je brezno odprlo. Dotlej je bila usoda dobra z njo, noči so bile mirne in dnevi polni smeha. Bili so tipična slovenska družina med gnezdenjem; mož in žena sta hodila v službo, s starejšo hčerko reševala domače naloge za osnovno šolo in čakala, da njena sestrica, dojenčica, naredi prve korake. Hodili so na izlete in obiske, na dopust, skupaj sta obnavljala družinsko hišo njenih staršev, da bi lahko sprejela kipeče življenje. Nakar je nekega torka moral mož zaradi težav s srcem nujno v bolnišnico.

Shutterstock
Pogumni samohranilki, njenima dekletoma in ljubeči babici lahko pomagate tudi vi.

»Ati je zdaj med zvezdicami.« 

Ko mi sogovornica pripoveduje, se ozrem po njem. Prijazen, širok nasmeh moškega v najboljših letih, jamstvo opore, topline in varnosti. Mlajša hči, danes šteje dve leti, menda večkrat pogleda na fotografijo v jedilnici in reče: »To je moj ati, zdaj je med zvezdicami.« Starejša se samo še trudi, da bi sprejela in lahko živela naprej. Naprej od tistega usodnega torka, ko je šel od njih. V sredo je bil mrtev – usodna je bila bolnišnična okužba, zaradi katere so mu odpovedali organi.

Njegova žena si je morala dobesedno čez noč na svoja ramena naložiti vse štiri vogale njihovega doma. Ustaviti se, posloviti se, žalovati, razjeziti se na usodo, odmreti in spet vzkliti, tavati v temi in se pognati proti slutnji svetlobe na površju, sprejeti in zaživeti na novo – za to ni bilo časa. »Težko se je po takšni tragediji vrniti v življenje,« mi reče. Postaviti se na prvo mesto – slaba šala. Kajti kadar ima vrag mlade, je njegov zarod kot pri kačah – izrodki prvotne nesreče takoj še sami zagrizejo vate z zobmi, polnimi strupa. Rože na moževem grobu so komaj ovenele, ko se je pod vdovo razprla nova grozeča globel – dobesedno.

Voda je v njen dom prišla že pred avgustovskim vesoljnim potopom, ki je spravil v obup pol države. Na dvorišču je neko jutro na vsem lepem zazijala luknja, iz nje je pridrla podtalnica in zalila dobršen del hiše. Klet in garaža sta bili povsem poplavljeni, v stene hiše se je zažrla vlaga, ki jim odtlej zastruplja bivanje – prodrla je v omare, v katerih tudi sveže oprane obleke zasmrdijo po plesni, v sedežno garnituro, v pljuča dvoletnice in njene 82-letne babice, ki ju trpinči z bronhitisom in astmo. Predračun za sanacijo je znašal 11.000 evrov – niso ga zmogli plačati in gniloba ostaja v hiši. Kakor ostaja revščina, ki se je v družini naselila počasi, skoraj neopazno.

Aritmetika preživetja v Hoferju

Z dvema plačama je še šlo. Zgolj z njeno, ki je minimalna, ne več. Prišle so prve neplačane položnice, in namesto da bi s hčerjo ponavljala osnovnošolsko matematiko, se je na policah diskontarjev začela učiti aritmetike preživetja – štirje jogurti po znižani ceni je enako tetrapaku mandljevega mleka, file lososa je enako neskončno. Lotila se je mesečnega čaranja s kartico Diners, »zlata, ljuba mama« pa je primaknila svojo skromno penzijo in prihranke. Nakar je znova usekalo, kakor da še ni bilo zadosti – poletno nebo je zaripnilo od besa, oblaki so bruhnili veter, ruval je drevesa in kosil polja; neurje jim je razkrilo streho, odprlo podstrešje, razbilo okna. Škode je bilo za več tisočakov, zavarovalnica je pokrila vsega 500 evrov, država ni primaknila ničesar. 

Spodaj trohnoba, zgoraj veter, vmes pa slika moža s prijaznim nasmehom in spomini na izgubljeno srečo – in gnezdo, ki sta ga s pokojnikom začela tako skrbno obnavljati, je bilo oropano topline. Denarja za obnovo ni, položnice se kopičijo, bogovi Dinersa pa so postali gluhi za nenehne prošnje. »Prej smo živeli normalno, ne ravno v izobilju, a brez skrbi, ali se bomo pretolkli skozi mesec. Zdaj mi zmanjka za položnice, jemo pa makarone in riž,« pove sogovornica. In se potrudi, da bi se nasmehnila. Kakor se nasmiha v službi, kamor gre vsak dan po še eni težki noči. In kakor se nasmiha ljudem, h katerim hodi ob večerih, da jim pospravi stanovanje ali zlika oblačila.

Kajti čeprav je sram močan, ni vsemogočen. In četudi je noč dolga, se enkrat mora končati – dokler je toplota v telesu, dokler je žar v krvi, je upanje. Mati počne, kar matere počnejo od začetka sveta in človeka: bori se, bori kot levinja. Zjutraj gre v službo, ko se sence podaljšajo čez svet, gre za hišno pomočnico. Kdaj in kako vmes najde čas in moč, da ob tem še študira, mi ni jasno – a najde ju. Do konca študija za socialno delavko jo loči le še diploma; v njej vidi izhod iz bede, stopnico nad človeka nevrednim minimalcem. Ena stopnica previsoko. »Diplomo sem že spisala in oddala, potreben je samo še zagovor. A prijava na zagovor stane 300 evrov, ki pa jih nimam kje vzeti.« Tristo evrov, toliko marsikdo gladko zapravi v šopingu na en sam črni petek. 

Ne dajo ji niti jurja kredita

Razumite – življenje je kot led, eni se brezskrbno oddrsajo po njem, drugemu se na lepem udre; marsikateri bogataš nima razloga za ponos in marsikateri revež ne za sram. »Nihče ne ve, kako tanka je linija med dajanjem in prejemanjem,« mi reče otožno. »Jaz sem nekdaj v raznih humanitarnih akcijah redno prispevala za ljudi v stiski. Zdaj pa sem sama ena izmed njih.« Razumite – brez dostojanstva človek ne more živeti, toda mati živi za svoje otroke. »Ni težjega, kakor prositi za pomoč. A ko te življenje pripelje tako daleč, ti drugega ne preostane.« Pri vseh bankah je prosila za posojilo – dokler ji nazadnje na eni izmed njih niso pojasnili, da ji ne morejo dati niti za jurja kredita, njena 82-letna mama pa je prestara, da bi jo bančniki sploh še obravnavali kot človeka.

Tako vas, spoštovane bralke in bralci Jane, skupaj z Zvezo prijateljev mladine v njenem imenu prosimo za pomoč. Da ji nekoč ne bo treba čarati s fičniki, trepetati pred položnicami in vsakič znova opravljati krutega izpita iz eksistenčne matematike v Hoferju. Da bo lahko zagovarjala diplomo, končala študij in dobila boljšo službo. Da bo lahko obnovila svojo hišo, napolnila dom s toplino in smehom. Da se njej, njenima dekletoma in njuni babici na zimo ne bo treba stiskati skupaj na eni postelji. Da je, nič krive in nič dolžne pred zlo usodo, ne bo zadušil sram ali zdrobila krivda – ne zasluži si tega. In ne prosi veliko: »Ne potrebujem sreče, samo manj bolečine.« Da bo nekoč dočakala tisto jutro, ko se bo končno prelomilo na bolje, ko bo lahko vsakomur pogledala v oči in se ji ne bo več zdelo potrebno skrivati svojega imena, temveč bo ponosna nase ter na vse, kar je prestala. In zadnja bo prva.

Prispevek je objavljen v reviji Jana, št.  47, 21. november, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!