Škandalozni podatki: po vseh kriterijih imamo ene najnižjih davkov v Evropi, za socialo namenjamo občutno manj od evropskega povprečja, le en odstotek najbogatejših pa ima v lasti kar 23 odstotkov premoženja vseh gospodinjstev!
Pred kratkim ste poudarili, da je dohodkovna neenakost pri nas ena najmanjših na svetu – to je dober podatek, slab pa, da ima pri nas en odstotek najbogatejših v lasti večji delež BDP kot v drugih državah. Zakaj, kaj to pomeni?
Če pogledamo celoto premoženja vseh gospodinjstev v Sloveniji, znotraj tega po različnih slojih opazimo nekaj dobrih podatkov: 40-odstotkov najmanj premožnih gospodinjstev ima še vedno več premoženja kot enak družbeni sloj v državah OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj – 38 držav). Tudi če vzamete spodnjih 60 odstotkov gospodinjstev, smo še vedno dobri. Celo deset odstotkov najbogatejših gospodinjstev v Sloveniji še vedno ni eksces, pri nas posedujejo 48 odstotkov bogastva vseh gospodinjstev, medtem ko je ta odstotek v OECD 51,7.
Skorajda izenačimo se pri zgornjih petih odstotkih najbogatejših, medtem ko se zgodi dramatičen preobrat pri najvišjem enem odstotku najbogatejših: povprečje pri OECD je 18,3 odstotka, pri nas pa ima en odstotek najbogatejših v lasti 23 odstotkov premoženja vseh gospodinjstev! Gre za škandalozen podatek.
V Evropi je sicer še nekaj držav, ki imajo še škandaloznejši podatek za najvišji en odstotek najbogatejših – to so Nizozemska, Nemčija, Danska in Avstrija. Vendar je za te države značilno, da imajo v primerjavi z nami veliko robustnejšo socialno politiko, torej za socialno zaščito najšibkejših namenjajo občutno večji delež BDP. Slovenija pa ga namenja občutno manj od evropskega povprečja – mi 21,8 odstotka BDP, medtem ko je evropsko povprečje 26,9 odstotka. Danska za socialno politiko namenja celo 30 odstotkov bruto domačega proizvoda.
Če dopuščamo vrhunsko bogate, moramo poskrbeti za najšibkejše – mi pa dopuščamo prve, revnim pa namenjamo skromna sredstva. To je značilno za tako imenovane banana države.
Nesramno bogati so se pač izjemno dobro znašli oziroma so tako zelo sposobni, kajne?
Še huje! Ne gre za sposobnost, mi smo projekt osamosvojitve slovenske države začeli s ciljem »narediti elito, ki je do takrat nismo imeli«. Tako se je na sociološkem kongresu ob osamosvojitvi izrazil dr. Peter Jambrek, ki se je zavzemal za vzpostavitev premoženjske elite. Nekateri drugi sociologi so mu nasprotovali, spomnim se žolčnega komentarja pokojnega dr. Jana Makaroviča, ki je dejal: z osamosvojitvijo bodo veliko bolj na udaru delavske pravice. Seveda je imel prav. Kaj je bila agenda take neenakosti pred 30 leti? Narediti vse nasprotno, kot je bilo v socializmu, povečati razdaljo med nižjim in višjim slojem, ustvariti elito, ki bo vodila stvari naprej in bodo drobtine od zgornjega sloja padale tudi tistim v spodnjem.
Naj citiram (po spominu) še drugega zagovornika elit, to je bil bivši župan Domžal in nekdanji poslanec Schwarzbartl: »Ukinite centre za socialno delo, saj imamo Karitas.« No, tega nismo storili, so jih pa odtlej skušali reformirati in zdaj so tako rekoč »razrukani«, saj delujejo dosti slabše kot v socializmu. To, kar se danes dogaja s centri za socialno delo, je velik škandal.
Osamosvojitev smo torej začeli z idejo, da je treba ustvariti elito, povečati družbeno neenakost, socialno politiko prepustiti nevladnim organizacijam, kar se je odtlej v veliki meri udejanjilo, a ne v taki meri, kot je zastavil Schwarzbartl. Nikoli pa nismo poskušali vsaj za rep ujeti skandinavskih držav. Te nikoli niso bile naša prioriteta, omenjali smo Švico, zgledovali pa smo se po Ameriki.
Še vedno pa imamo najnižjo stopnjo družbene neenakosti – najmanjše razlike med zgornjimi in nižjim slojem – v Evropi.
Da, res je, ampak v naši družbi ni jasno, ali je to dobro ali ne. Kaj govori politična elita in gospodarska elita z gospodarsko zbornico na čelu? Čim manjši davki.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 14. november, 2023.
