Zadnjo novembrsko nedeljo me je okrog enih zjutraj našel e-mail gospe, ki nujno potrebuje finančno pomoč. Gre za samohranilko, mater dveh otrok, ki se je obrnila name osebno. Na moj osebni e-mail. Sporočilo sem videla šele nekaj čez šesto uro zjutraj. Samo na hitro sem ga preletela in zaznala, da je gospa glede na opisano upravičena do izredne socialne pomoči, subfinanciranja prehrane in kopice ugodnosti za otroke. Presenetilo me je, da je bil to ta vikend že drugi podoben e-mail, poslan na moj zasebni naslov z ljubljanskega območja. Gospe sem napisala, ali mi lahko razloži, kako in kje je našla moj e-mail in zakaj se je obrnila direktno name in ne na katero od društev. »Na Humanitarčku mi niso odgovorili, pa sem jim pisala že prej kot vam,« je bil njen odgovor. Nisem se spuščala v podrobnosti, zakaj prostovoljci ne odgovarjajo v nedeljo! ob 23. uri, pa zakaj bi človek ob enih ponoči sploh spal in kakšen je pravzaprav »pričakovani rok za odgovor«.

Zanimalo me je še, kako se je dokopala do mojega osebnega elektronskega naslova. Odgovor me je presenetil, šokiral. »Na CSD-ju mi ga je dala socialna delavka, če mi iz Humanitarčka ne bi odgovorili, in ker gre ona zdaj na dopust, mi vi lahko vmes zrihtate kaj financ.«

Prosite najprej humanitarce. Ostala sem brez besed. Čez nekaj ur sem dobila identičen odgovor tudi od druge prosilke, ki se je obrnila name med vikendom. Nekako v istem času sem se slišala s kolegi, ki poskušajo Humanitarčka obdržati nad vodo in  v zadnjih mesecih doživljajo še hujše pritiske, kot sem jih sama. Samo v zadnjem mesecu so prejeli 32 napotitev »brez repa in glave« direktno na društvo, ki naj bi najprej pripomoglo k reševanju težav, če pa se težave ne bi dalo rešiti, naj bi se prosilci šele nato ponovno obrnili na CSD. Največ jih je bilo iz osrednje Slovenije, od 32 napotenih ni niti ena oseba presegala starosti 65 let, kar je naš vključitveni kriterij za #projektVida. Le dva človeka sta že vključena v pomoč, ki jima pripada (izredna socialna itd.), vse drugo je bilo preloženo na ramena prostovoljcev.

Pojav ni nov. Priča sem mu bila že zadnjih nekaj let, a se je pojavljal občasno. Med koronsko krizo se je potrojil v imenu »ukrepov, ki so onemogočali delo«, po sprostitvi pa se je v zadnjem letu in pol razbohotil tako zelo, da so si nekateri zaposleni na CSD-jih naredili celo sezname, ki jih delijo prosilcem, na koga naj se obrnejo direktno – preden se bodo vključili oni kot del državne pomoči.

Ne razumite me narobe – podpirala sem in še vedno podpiram delo z roko v roki med nevladniki in pristojnimi organizacijami, a menim, da prostovoljci nismo in ne smemo biti prva linija pomoči, temveč dodatna, zadnja. Ko se izčrpajo vse možnosti. Nikakor pa ne moremo »nadomeščati« bolniških, dopustov in drugih odsotnosti. Strogo tudi obsojam napotitve direktno na osebe – ne mislim le sebe, temveč tudi na druge pripadnike humanitarnih organizacij. Gre vendarle za GDPR in moji osebni podatki so moji – mar ne?

»Z vso resnostjo in odgovornostjo.« Tako sama kot Humanitarček smo javno prosili za odziv ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luko Mesca, saj so težave postale dobesedno vsakodnevne – in pred najlepšim mesecem v letu, kar je precej žalostno. Minister se je odzval hitro z naslednjo razlago: »V okviru sistema socialnega varstva so centri za socialno delo tiste ustanove, na katere se lahko posameznik obrne za pomoč ob osebnih stiskah. Organizacija dela na posameznem centru za socialno delo je v pristojnosti direktorja centra.« To pomeni, da je direktor odgovoren tudi za zagotavljanje nadomeščanj v času dopustov in drugih odsotnosti.

Na ministrstvu pričakujejo, »da strokovni delavci CSD-jev z vso resnostjo in odgovornostjo pristopijo k reševanju vsake problematike osebe, ki se obrne nanje za pomoč, kjer mu predstavijo in pomagajo pridobiti možne oblike pomoči, ki so jih lahko deležni«. To pa so tako možnosti do pridobitve pravic iz javnih sredstev (na primer denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, izredne socialne pomoči, otroškega dodatka, subvencije najemnine …) kot oblik pomoči, ki jih CSD-ji nudijo kot socialnovarstvene storitve (prva socialna pomoč, osebna pomoč, pomoč družini za dom).

Prepotentna, smrdljiva rit. A da je postala stvar še hujša, so me na prvi decembrski dan (tako kot kolege iz društva) klicali delavci in delavke posameznih centrov za socialno delo – tako na mobitel kot celo na službeni telefon UKC Maribor – in so mi razjarjene gospe sporočale, »da naj neham srat«, ker to meče slabo luč na vse, da sem »prepotentna baba«, celo »smrdljiva rit« sem bila ob osmih zjutraj. Bila sem presenečena, milo rečeno. Izrazi so bili takšni, da si jih ne bi smel dovoliti omikan človek, kaj šele nekdo, ki je zaposlen v javni upravi za delo z najranljivejšimi. Zanimiv fenomen se je zgodil tudi kolegom v društvu, ki so bili priča podobnim napadom na e-mailu. Zasebnih so se uspešno ognili, saj so se z novim vodstvom (in glede na pritiske name, ki so jim bili priča zadnja leta) odločili, da nastopajo kot celota.

Zgrožena sem nad celotno situacijo in po petnajstih letih dela z ranljivimi skupinami in zanje ter več kot desetih letih dela s CSD-ji lahko opazujem trend, ki žal ni pozitiven. Vsak prostovoljec z veseljem pomaga – če le zmore. Vendar mi ne moremo urejati finančne pomoči, dodatkov (pomagamo izpolniti formularje, več pa po zakonu ne moremo), subvencij. Prostovoljci ne moremo in ne smemo biti prva linija pri vseh sistemskih rešitvah. Ne želim si, da ta izkušnja meče slabo luč na vse socialne delavke in delavce. Še so in še obstajajo tisti, ki so zares srčni in dobri. Res so redki, a so. Svetle zvezdice. A žal se na njihovi požrtvovalnosti in dobrem delu ne more graditi pozitivna podoba vseh. In žal sta postali prijaznost in strokovnost prej izjema kot pravilo. Zato je tik pred prazniki čas, da si pogledamo v oči in si podamo roke. Ter smo končno enkrat tu ZARADI IN ZA ljudi.

Revija Jana, št. 49, 6. 12. 2022