Ljudje

S kladivom in ognjem do sveta podzavesti

Biba Jamnik Vidic
8. 12. 2022, 10.39
Posodobljeno: 8. 12. 2022, 10.55
Deli članek:

Bilo je leta 2013, ko je mlad motorist Moreno Skvarča doživel hudo prometno nezgodo. Tri leta po njej je poklical kovača Lenarta Perka, da mu iz delčkov kosti iz njegove noge naredi ročaj noža. »Ko me je Moreno poklical, sem se takoj ogrel za njegovo idejo, hkrati pa mu razložil, da bo moral na izvedbo počakati kakšno leto ali dve, saj še nimam dovolj znanja, da bi se tega lotil.« Moreno je pristal na čakanje, Lenart pa se je pospešeno lotil učenja. Po znanje se je odpravil celo na Norveško. Tri leta po klicu je Lenart iz Morenovih kosti izdelal ročaj unikatnega noža z vgraviranim napisom Življenje ni potica. Po zaslugi družbenih omrežij je za ta posebni nož izvedel ves svet. »Ko smo ga decembra 2018 predstavili javnosti, so na Facebooku objavo delili več kot 40.000-krat. Nož je čez noč postal svetovna spletna uspešnica.«

Mateja J. Potočnik
"Delo s kladivom, sekiro in ognjem nam je zapisano v krvi. Obenem je to sprostitev, rekreacija, potop v svet podzavesti, kjer so zapisane naše najgloblje intimne zgodbe."

32-letni Lenart Perko iz Dolenje vasi pri Cerknici je po izobrazbi kamnosek oblikovalec, po duši pa kovač, ki se kot samozaposlen v kulturi preživlja z vodenjem posebnih kovaških delavnic v kovačiji Emberborn. »Moj cilj je v ljudeh vzbuditi strast do ustvarjanja z lastnimi rokami. Delo s kladivom, sekiro in ognjem nam je zapisano v krvi. Obenem je to sprostitev, rekreacija, potop v svet podzavesti, kjer so zapisane naše najgloblje intimne zgodbe. V naši podzavesti imamo vse odgovore, pa tudi vprašanja, ki si jih še nismo uspeli zastaviti. In prav ogenj – ne poznam bolj pristnega in avtentičnega elementa – nam lahko pomaga odkriti stvari, ki so zakopane globoko v nas.« V delavnici, ki je tako kot Lenart nekaj posebnega, tečajnike pričakajo stena, v katero lahko mečejo sekire, bodeča žica, nakovala in ogromno kladiv ter seveda sikanje plinskih peči in bruhanje ognja. Tam se ljudje ne naučijo samo izdelovati nožev. »Pri meni dobijo doživetje, izkušnjo kovanja, učim jih tudi, kako pristopiti k delu, pokažem jim različne tehnike in pristope, ob delu pa govorimo tudi o življenju in vrednotah.« Sin dveh umetnikov, Ljobe Jenče, pevke in zbirateljice slovenskega ustnega izročila, in Tomaža Perka, akademskega slikarja, pove, da je njegova strast do tega poklica nastala kot antiteza želji staršev, da gre po njuni poti. »Kar se tiče ustvarjalnosti, sem imel kot otrok čisto razkošje, večkrat pa so se kresale tudi iskre. Bil sem namreč zelo drugačen od drugih otrok. Zame 1 + 1 nikoli ni bilo samo 2, ampak veliko več od tega. Za likovno vzgojo in šport je bilo to čisto sprejemljivo, za matematiko pa ne.«

Vaša strast do kovaštva se je rodila, ko ste bili stari osem let. Kaj vas je tako navdušilo?

Martin Krpan, ki si je sam skoval sekiro. Ko sem prebral povest, sem se odločil, da si bom tudi jaz skoval sekiro, zraven pa si izdelal še svoj nož. Ker me želja ni minila, me je mama čez kakšno leto odpeljala v Lokovec, pogledat kovačijo njenega deda. Kovačija na žalost ni več delovala, je pa na mojo srečo še vedno delovala sosedova. Dovolili so mi, da poskusim. Ko sem videl, kaj vse se bom moral naučiti, da bom sposoben izdelati sekiro in nož, sem se kar malce ustrašil.

Pa ne za dolgo. Čez dobri dve leti vas je navdušenje spet zagrabilo.

Takrat sem starša prepričal, da sta mi priskrbela nakovalo, in po njem sem veselo mlatil ure in ure. Tako dolgo sem mlatil, da se je železo začelo segrevati. Tako se je enkrat zgodilo, da se je odlomil košček železa in se mi zapičil v prsni koš.

Vas ta nesreča ni odvrnila od nadaljnjih poskusov?

Zakaj bi me taka malenkost odvrnila. Železo mi je zdravnik potegnil ven in rano zašil, in to je bilo to. (smeh)

Potem ste veselo tolkli naprej. S kladivom in nakovalom ste bili skoraj obsedeni. Zakaj?

Od nekdaj me je privlačila ideja, da bi se naučil, kako se naredijo stene, postavi streha nad glavo, pripravi drva za kurjavo, skratka kako bi naredil s svojimi rokami nekaj konkretnega. Prepričan sem bil, da za izdelavo pripomočkov, ki bi mi to omogočili, potrebujem le kladivo in nakovalo.

Poleg kladiva in nakovala vas je v otroštvu močno privlačilo kamenje. Kaj ste počeli z njim?

Za hišo smo imeli ogromen kup kamenja, ki sem ga ves čas premikal. Na desetine kubikov sem ga prestavil. Po kamnih sem tudi rad tolkel z macolo in ga metal naokrog. To me je zabavalo in sproščalo.

Menda so vas starši zaradi tega odpeljali celo k psihologu?

Res je. Obisk psihologa je bila tudi moja želja, želel sem si izvedeti, zakaj to počnem in kaj se dogaja z mano.

Obiskali ste kar nekaj strokovnjakov s tega področja. Kaj so vam povedali?

Da sem kreativen, nadpovprečno inteligenten in da je fizična aktivnost moj kanal za sproščanje. Sprostitev pa potrebujem, ker zelo veliko razmišljam.

Vaša inteligenca in kreativnost sta se pokazali že po končanem prvem letniku srednje šole, ko ste se med poletnimi počitnicami brez načrta lotili izdelave katapulta.

Oče je imel pod kozolcem cel kup tramov in odločil sem se, da iz tega nekaj naredim. Zanimalo me je, koliko sile bi lahko proizvedel, če bi izdelal leseno kontrakcijo, kot je katapult. Ker nikjer nisem našel načrtov zanj, sem si jih nazadnje izmislil. Izdelal sem kombinacijo trebuše in katapulta. Trebušo sem videl v igri Ages of Empires, katapult pa v eni od knjig o Rimljanih.

Zadeva je delovala, vi pa ste se takrat naučili še, kako se izdela spone, žeblje, vijake.

Ker nisem imel denarja zanje, sem jih izdelal sam.

Več v reviji Jana, št. 496.12.2022