Zgodbe

Znašel se bo, ko me ne bo več

Stane Mažgon
9. 11. 2022, 09.30
Posodobljeno: 9. 11. 2022, 09.37
Deli članek:

Osebna izkušnja je Eda Belaka pripeljala do tega, da se je s težavami, ki jih je v družino prinesla sinova psihična bolezen, najprej soočil. Šoku je sledilo iskanje pomoči, sčasoma pa tudi temeljna spoznanja in spremembe, ki jih je moral narediti sam pri sebi. Zdaj lahko pomaga številnim ljudem in družinam s podobnimi težavami.

Šimen Zupančič
Belak predsednik Foruma svojcev pri Slovenskem združenju za duševno zdravje.

Letos poleti je Edo Belak v središču Ljubljane sodeloval na zanimivi prireditvi, imenovani Živa knjiga. Posamezniki z različnimi življenjskimi izkušnjami, večinoma takšnimi, o katerih se redko pogovarjamo, so sedeli v parku in o njih govorili s posamezniki, ki so si jih kot žive knjige izposodili za kratko srečanje.

Belakova zgodba bi si res zaslužila, da bi jo prebrali tudi v pravi knjigi. In se iz nje naučili marsikaj o humanosti, naklonjenosti do soljudi, o osebni rasti in o tem, da je z odločnostjo ter sodelovanjem mogoče marsikaj spremeniti, tudi takrat, ko je vse videti brezupno. Ali morda o tem, da nekaterih stvari in oseb ni treba spreminjati, treba jih je le sprejeti takšne, kot so.

Belak že štirideset let skrbi za sina, ki ima shizofrenijo. Takšna izkušnja bi ga lahko zlomila, njega pa je, kot je povedal, spodbudila, da je začel razmišljati, kaj lahko naredi za druge v podobni situaciji.

Danes je Belak predsednik Foruma svojcev pri združenju Šent (Slovensko združenje za duševno zdravje), ob tem pa še zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja. Veliko časa preživi na terenu, obiskih pacientov in sestankih ter sodeluje na prireditvah in izobraževanjih. Ko ga je sin pred kratkim vprašal, kako dolgo še namerava biti tako polno zaposlen, mu je preprosto odgovoril: do konca.

Mu je težko še enkrat opisati osebno zgodbo, ki jo je zaznamovala sinova psihična motnja? »Ni težko,« pravi, »med celotnim procesom ozaveščanja sem šel skozi različne faze, od tiste, da me je bilo sram povedati, kaj imamo v družini, še posebej pred poslovnimi kolegi.« Tudi sam je najprej doživel tisto, kar se zgodi najprej, torej šok. »Takrat niti ne veš, kaj se ti dogaja. Pomislite še na to, kako malo je bilo takrat o psihičnih boleznih govora ali napisanega.«

Vse se je zgodilo z namenom …

»Do sinovega devetnajstega leta smo živeli kot običajna družina,« se spominja Belak. »Takrat je moral sin oditi s prvo generacijo vrstnikov na služenje vojaškega roka po srednji šoli. Poslan je bil na Kosovo in tam se je bolezen sprožila. Pred tem je bil običajen fant, morda nekoliko nemiren, a ni počel nič takega, kar ne bi sodilo v njegovo generacijo. Po prihodu iz vojske je bil spremenjen, doma pa z ženo nisva niti vedela, kaj se dogaja.« Sin se je vse bolj umikal v samoto, ostajal je doma v zatemnjeni sobi in začel zanemarjati šolo.

Kmalu zatem se je zgodilo, da je postal nasilen, kar je značilno za osebe, ki jih je strah. Takrat je prijateljsko posredovala zdravnica, na obisku pri sosedih, in sinu svetovala pregled. Seveda so ga hospitalizirali.

»Sprememba je bila za vse tri, tudi zame in ženo, velika. Naenkrat je nastala povsem nova situacija. Midva doma, sin v bolnišnici, nihče pa ni razumel, zakaj je tako in kaj se je zgodilo.« Sin je zaradi zdravil postal neprepoznaven in neodziven. Ko sta se z ženo nekega dne peljala z obiska, sta se očitajoče spogledala. »Vidiš, ker si bil prestrog!«, »Vidiš, ker si bila preblaga,« sta si očitala. »A sva hitro tudi ugotovila, da iskanje krivca ne bo veliko pomagalo: sin je še vedno bil na psihiatriji, midva pa z občutkom nemoči.« Na psihiatriji je ostal tri mesece.

Sin je postal moj učitelj

»Odkrito povem: nisem bil dober oče. Zaradi službe ali kariere sem bil preveč odsoten od doma, čeprav sva bila s sinom, ko je bil še majhen, zelo povezana, česar se še danes spominja. Nato pa je prišla faza, ko me je služba povsem prevzela, pojavila so se napredovanja, ambicije, delal sem v mednarodnem prostoru in veliko potoval po svetu. Tako se je zgodilo, da me ni bilo, ko je sin potreboval pogovor, energijo in prisotnost.«

Danes, štirideset let pozneje, se je marsikaj spremenilo. »Naučili smo se živeti s sinovo motnjo. Žena, ki je zdaj ni več dve leti in pol, je ves čas iskala razne oblike pomoči in stike, zelo si je prizadevala za blažitev težav. Raziskovali smo, kako lahko sproščeno in lepo živimo kljub sinovim težavam. Najpomembnejše pa je bilo to, da smo začeli delati na osebnem razvoju. Ko je v družini nekdo, ki reflektira tvoje stanje, začneš graditi samega sebe. Sin je postal moj učitelj, bil je moje ogledalo in jaz sem se učil, katere stvari sem zamudil ali zanemaril, ki sem jih moral pozneje predelati. 

Več v reviji Jana, št. 457.11.2022