Zakaj dobrodelna prireditev ravno zdaj?
Tomo: Ker nam ni uspelo spremeniti sveta, da bi agencije OZN dejansko posredovale tam, kjer se širijo epidemije, sploh pa tam, kjer se širi gobavost. Svetovna zdravstvena organizacija bi morala takoj poslati ekipe v Nubske gore in začeti zdravljenje, pa ni. Zato smo se že četrtič organizirali aktivisti in Igor Leonardi s svojimi prijatelji glasbeniki. Leta 2000 smo zbirali za stroj za iskanje vode, dvakrat za videonadzor staroselskih območij, zdaj pa poskušamo kupiti terenski avto, ki bi prevažal te gobavce, ki jih vidite tudi v našem filmu (T)rohnenje 2022.
Bojana: Leta 2017 sva prvič opazila gobavost. Takoj sva urgirala pri WHO, ki bi morala v 48 urah poslati zdravila. Tega ni storila. Naše ministrstvo za zunanje zadeve je dalo 30 tisoč evrov izključno za zdravljenje gobavosti v Nubskih gorah. A tega denarja ne morejo poslati neposredno tamkajšnjim bolnišnicam, ampak to lahko storijo samo preko njihove WHO v Kartumu. Iz Kartuma pa prihaja povelje za napade na Nube, ker jih želijo iztrebiti, izbrisati s planeta, zato je denar ostal zamrznjen. Ker sva po delu na terenu ugotovila, da bi jim najbolj pomagalo vozilo, sva se odločila dokazati, da lahko sami zberemo denar za vozilo.
Zakaj se s tem ukvarjata prav vidva?
Tomo: Dobesedno. Kot čudaka! Zakaj se morava s tem ukvarjati midva, saj sva sicer uživača? Jaz sem hedonist, individualist! Začelo se je tako, da sem bežal pred Slovenijo in Evropo v bolj poduhovljene kraje in tam iskal modrosti stare kulture. Zdaj pa sva z Bojano izpostavljena posmehljivim pogledom soljudi, ki si mislijo: Saj nič ne moreš! A midva to počneva ravno zato, ker nič ne moreva. Iz besa. Nekaj torej ni v redu – z nama ali s svetom …
Bojana: Jaz se ne počutim kot idiot, ker se morajo tako počutiti tisti, ki imajo večjo moč kot midva, pa svojega potenciala ne izkoristijo! Midva sva upornika v prvi vrsti in poskušava z dejanji pokazati, da se da. S temi ljudmi sva bila, z njimi sva čutila bolečino, radost in veselje, predvsem pa sva bila deležna osnovnih vrednot, ki so del njih. To, da veš in ne narediš nič, je enostavno genocid.
Ali je situacija danes z Nubami boljša kot takrat, ko ste se začeli zavzemati zanje?
Tomo: Absolutno. To lahko vidite iz naših dokumentarnih filmov. Prvega, Nuba, čisti ljudje, sva z Majo Weiss naredila leta 1999. Tam vidite, kako so sudanska vojska in njihovi podporniki predvsem iz arabskega sveta bombardirala črne staroselce, ne da bi se kdo za to zmenil. Razen nas treh popotnikov iz Evrope, ki smo našli pot v gore že prej, pred vojno, ko smo videli fotografije nubskih rokoborcev v knjigi Leni Riefenstahl The last of Nuba. Ljudje so bili v gorah večinoma goli in po desetih letih obleganja na robu svojih moči. Avgusta 1998 sem jih naštel 400, za katere sem prepričan, da so umrli od lakote. Potem sem nehal šteti … Po vrnitvi domov sem poročal vsepovsod. Prvi se je odzval takratni državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve Franko Juri. In Stane Kerin, takrat vodja ljubljanskega nadškofijskega Karitasa. Franko se je zavzel v Bruslju in Ženevi, Kerin pa je v slovenskih cerkvah nabral dovolj prispevkov, da smo skupaj s še dvema misijonarjema iz Italije in Amerike v Keniji najeli letalo in z njim ilegalno pristali v savani v Nubskih gorah. Kakor lahko vidite v drugem filmu Nuba, glasovi z druge strani. Tudi drugi so pomagali. Prvi film, Sudanska skrita vojna, je naredila Julie Flint, Alex de Waal je napisal Soočanje z genocidom: sudanske Nube. Peter Moszinski je pisal za Guardian. To je vplivalo, da se je svet začel malo zanimati za Nube.
Nube torej danes ne umirajo več zaradi lakote?
Tomo: Še vedno so obdobja lakote, ki so taki in tako vedno bila. Če bi malo manj prosa porabili za mariso, za alkohol, morda nikoli ne bi bili lačni. Ampak ker oni to vnaprej vedo, gredo na kolektivni post. Nič ni narobe, če si malo lačen, problem pa je, če umirajo otroci in stari ljudje. A lakote je manj, ker smo aktivisti in nekatere nevladne organizacije, ne pa organizacije OZN, odkar se je začela nova vojna leta 2011, toliko zvrtali luknje v ta oblegani obroč, da Kartum, Muslimanska bratovščina in sudanska vojska ne morejo več vsakogar, ki tihotapi hrano, kaznovati s smrtno kaznijo, tako kot so delali prej. Zdaj obstajajo celo grmovne tržnice, na katerih sva midva bila letos februarja. Tam je toliko robe, da je niti v Kartumu ni toliko. In to zato, ker so Nube začele kopati zlato za Putina. Putin hoče okrepiti rubelj in po vsem Sahelu njegova skupina Wagner rekrutira ljudi za kopanje zlata.
Že 30 let po svetu potujeta kot aktivista. Je zdaj svet kaj boljši?
Tomo: Jezi me, ker je v materialnem pogledu človeštvo napredovalo, ni pa srčno, trajnostno, duhovno. Pri svojih 68 letih se dobro spominjam, kako smo bili sosedje v Naklem in po Gorenjskem nekoč solidarni. Skupaj smo delali betonske plate, si pomagali. Danes pa se vseh, tudi mene, vse bolj polašča občutek nemoči.
Zdi se, da živimo v času ekstremnega egoizma?
Bojana: Vedno več ga je. Večina ima vse udobje in ga hočejo obdržati, zato je bolje zamižati, ko se nekomu dogaja nekaj groznega, ker če ne mižiš, te to vrže iz cone udobja.
Več v reviji Jana, št. 45, 7.11.2022
