Naša oblast, pa tudi mnoge druge po svetu, so čez noč prepovedale vse obiske v domovih starejših, da jih ne bi sorodniki, znanci in prijatelji okužili z virusom sars-cov-2. Prvič so domove zaprli spomladi, drugič jeseni leta 2020. Marsikje zapora še vedno traja. Kljub temu so starejši, sploh v drugem valu, množično obolevali in umirali, saj so virus v domove, seveda nehote, prinašali zaposleni.
Naj ob tem poudarimo, da v prvem valu domsko osebje marsikje še zaščitnih mask ne bi imelo, če jih ne bi začeli šivati sami! Država je namreč na domove starejših, kot že neštetokrat, popolnoma pozabila.
Čeprav so bili ukrepi zoper covid res strogi, je zbolela več kot polovica stanovalcev. In kar je še huje: umrlo je okoli 15 odstotkov od približno 20 tisoč stanovalcev. Nekateri tudi zato, ker jih sploh niso peljali na zdravljenje v bolnišnico.
Kaj so torej naši »vrli« odločevalci dosegli z neprodušno in (pre)strogo zaporo? To, da so še pred letom dni relativno zdravi starostniki postali shujšane (ali, sicer veliko redkeje, čezmerno težke) in depresivne razvaline. Mnogi med njimi ne morejo več hoditi, številni so pozabili govoriti, nekateri se tudi smejijo ne več.
Sicer pa preberite, kaj so nam povedale tri sogovornice, ki pravijo, da so njihove mame preteklo leto preživotarile brez dostojanstva in spoštovanja osnovnih človekovih pravic.
S sliko in besedo so o svojih mamah spregovorile Vesna Miletič, upokojena pravnica ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Silvija Novak, ki je zadnja leta pred upokojitvijo delala v Javni agenciji za zdravila kot uradnica, in upokojena ekonomistka Mojca Rosa.
Najbolj zgovorne so fotografije njihovih mam. Dobro si jih oglejte. Prva prikazuje, kakšne so bile pred epidemijo lani, druga je nastala po skoraj letu dni, ko so svoje mame lahko znova obiskale. Ne bomo zapisali, v katerem domu živijo, saj je stanje, razen redkih izjem, v skoraj vseh domovih starejših enako.
***
Kletka za mamo
»Moja mama Maja Miletič, nekoč Semenič, se je rodila leta 1926 v Mariboru. Je zdravnica, primarijka, specialistka fizikalne medicine in rehabilitacije. Delala je v Beogradu, dolgo tudi v Nürnbergu v Nemčiji,« je začela Vesna Miletič in dodala, da je njena mama vozila avto do devetdesetega leta. »Pri 92 letih je začela nekako popuščati. Mučila jo je inkontinenca. Zlomila si je roko v ramenu in njena mobilnost je oslabela.« Zato se je odločila, da bo zapustila njun skupni dom. Pa še Vesna je v tem času zbolela in bi težko skrbela zanjo. »V dom se je preselila decembra leta 2018. Preselitev je lepo sprejela in se relativno hitro prilagodila. Dom je bil nov, lep, čist, imela je svojo sobo, osebje je bilo prijazno, hrana okusna in pestra.« Ker je zrasla med drugo svetovno vojno in vedela, kaj je lakota, pri hrani nikoli ni bila izbirčna. »Na srečo je v domu našla tudi nekaj zanimivih oseb, z njimi je dnevno pila kavice, se srečevala in pogovarjala.« Vsak dan so jo obiskovali hčerka, prijatelji in sosedje. »Dosti je brala, gledala TV, se pogovarjala po telefonu. V letu 2019 ni imela pripomb!«
Na začetku leta 2020 je padla in si zlomila roko. Obtičala je v postelji, z dvignjeno ograjo, ki ji je preprečevala vstajanje in hojo po sobi ter domu. »To je bila njena prva omejitev svobode gibanja. Njeno prvo ponižanje.« Kmalu zatem so se začeli epidemija in prvi tako imenovani koronski ukrepi.
Vse več prepovedi. Stopnjevale so se omejitve – gibanja po domu, druženja, obiskov, celo prepoved prejemanja paketov. »Negovalke so si nadele maske in postale neprepoznavne. Ni bilo več prijaznih nasmehov.« Ostala je sama, brez hčerke, ki bi ji bila v pomoč in oporo in je pred epidemijo ves čas skrbela za njene želje ter potrebe.
»Morala je odvajati v plenico, čeprav bi lahko šla na stranišče. Ampak za to je potrebna pomoč pri vstajanju s postelje, odpenjanju oblačil … Osebju je lažje, če je v postelji, in plenica se zamenja, kadar ima kdo čas, ne pa kadar je treba.« Obračali so jo kot štruco kruha in nihče ni imel niti petnajst minut časa, da bi sedel k njej, jo pobožal in ji dal malo sonca v otožno srce. »Samozavestna, disciplinirana, energična in duhovita ženska je usihala v okolju, kjer ni več imela nikakršnega vpliva ali nadzora. Omejena je bila s številnimi omejitvami, ki jih ni razumela.«
Čeprav je živela in kot zdravnica delala v Beogradu v času, ko so v Jugoslaviji razsajale črne koze, nikoli ni slišala za take pandemične ukrepe, ne med študijem niti v življenju. »Mame ni nihče seznanil s smislom in splošnostjo ukrepov na njej razumljiv in logičen način. Sprva je bila zato le skeptična, potem nezaupljiva, nato paranoična. Potem se je lepega dne vdala v usodo. Padla je v depresijo, zavračala hrano, nehala brati in gledati televizijo. Pozabila je, kako se uporablja mobilni telefon. Dobila je stacionarnega, ki pa je zaradi ograje na postelji zunaj njenega dosega.«
Kost in koža. Shujšala je, pa ne zaradi hrane, ki bi bila slaba. »Ni imela apetita. Hrana se ji je upirala. Zobje so ji postali preveliki, zato jih je nehala nositi. Izgubila je mišično maso, ne more več hoditi. Lasje so ji zrasli, a frizer dolgo ni delal. Negovalke nimajo časa, da bi ji na obraz nanesle kremo. Nimajo časa, da bi jo oblekle niti da bi ji približale telefon ali redno prižigale televizor. Tako preživlja dneve v nekakšnem rumenem pajacu, polnem madežev, zaprta v posteljno kletko in gleda v strop. In kar je najhuje: zaveda se vse te groze, ki jo je prisiljena preživljati.« Ko jo je naša sogovornica letos prvič obiskala v sobi in odpeljala ven, na zrak, jo je milo prosila, naj jo odpelje domov. Pa je ne more, saj se zdravi zaradi hude bolezni, in zaradi tega ji krvavi srce.
Več v reviji Zarja Jana, št. 10, 9.3. 2021
