Širok nasmeh in siloviti sprinti
»Tek je moja služba,« večkrat poudari 25-letna Anamarija Lampič, pri čemer je ena tistih srečnežev, ki v svoji službi neizmerno uživa. Najnapornejši del so seveda treningi, a tudi te skoraj vedno nasmejano dekle iz Valburge opravlja z vso potrebno predanostjo. Ker ve, da brez trdega dela ni vrhunskih dosežkov. Ti pa so vsekakor cilj te športnice, ki nadaljuje šampionsko tradicijo svoje vzornice in doslej naše najuspešnejše smučarske tekačice Petre Majdič.
Ustavila je ni niti aritmija srca. Prihaja iz športne družine, njen oče Janez je bil uspešen kolesar, mama Anka plezalka, starejši brat Janez tekač na smučeh, ta šport si je izbrala tudi mlajša sestra Tinkara. Starši so otrokom privzgojili vztrajnost, včasih so pri tem menda posegli tudi po »podkupnini« – pici. Anamarija je kot dekletce tek začela trenirati v Medvodah, pozneje sta se z bratom preselila v SK Triglav iz Kranja. Tam je Anamarija obiskovala gimnazijo Franceta Prešerna in hitro se je pokazalo, za kako nadarjeno tekmovalko gre. In potem, tam nekje sredi srednješolskih let, je prišel šok. Pri Anamariji so zdravniki namreč odkrili aritmijo srca in večina jih je menila, da se bo preprosto morala nehati ukvarjati s športom, sploh pa z vrhunskim. Potrebne so bile tri operacije, ki pa Anamarije, močno in dokončno zaljubljene v tek na smučeh, niso odvrnile od tega, da bi vztrajala. To je za menoj, pravi zdaj, in o svojih nekdanjih zdravstvenih tegobah tudi nerada govori. Njeno srce je v vseh pogledih na pravem mestu in dobro delujoče, zanima jo življenje tu in zdaj, no, za kakšnim ciljem v prihodnosti, športnim in zasebnim, pa se tudi ozre.
Veliki uspehi v koronskem letu. Po slovesu Petre Majdič je imela Anamarija v reprezentanci družbo izkušenih Alenke Čebašek, Vesne Fabjan in Katje Višnar; s slednjo sta pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v teku dvojic osvojili srebrno kolajno. Anamarija je bila takrat stara 23 let in očitno pripravljena, da v reprezentanci prevzame vodilno vlogo, saj so njene izkušene kolegice nato nehale tekmovati. Menjava generacij utegne biti v vsakem športu kar mučen in dolgotrajen proces, toda po zaslugi Anamarije Lampič se Slovenci lahko v tej zimskošportni disciplini še naprej veselimo velikih dosežkov.
Anamariji so ti lani, v vseh pogledih precej čudnem in tudi za športnike težkem letu, prinesli naziv slovenske športnice leta. Bila je namreč tretja v skupnem sprinterskem seštevku svetovnega pokala. Letos je segla še više in prav v dneh pred svetovnim prvenstvom v Oberstdorfu izvedela, da mednarodna smučarska zveza ne bo nadomeščala odpadlih tekem v Skandinaviji; in tako je Anamarija, ki je med drugim zmagala na dveh tekmah novoletne turneje, že letošnja dobitnica malega kristalnega globusa v sprintu. Ta je res njena najmočnejša disciplina, in vsekakor se je pred že omenjenim letošnjim SP v Oberstdorfu povsem odkrito govorilo o njenem naskoku na kolajno. V posamičnem sprintu si je 177 cm visoka Anamarija nadela bron, srebro se ji je izmuznilo za pičle tri stotinke, bron sta si na težki, zaradi visokih temperatur zelo razmočeni progi priborili tudi v paru z izvrstno, sploh ker se vrača po poškodbi, Evo Urevc. V obeh primerih je odločal Anamarijin siloviti zaključni sprint.
Sonce, ki izbira svojo »špuro«. Za kako izjemno športnico gre, najbolje povedo besede Petre Majdič: »O Anamariji že nekaj let govorim, da je tista prava. Ona 'bere' konkurenco, progo … Nekateri smo potrebovali deset let, da smo se naučili taktike. Ona ima to v sebi in je s tem rojena. Ona je sonce, ki bo dvignilo ta šport. To je tek na smučeh potreboval že dolgo let. Lahko rečem, da je Anamarija skupek vsega.«
Tako kot zna Anamarija na progi med tekmo izbrati povsem svojo »špuro«, če uporabimo malo športnega slenga, jo ubira tudi sicer. Njen uradni trener namreč ni trener slovenske reprezentance Nejc Brodar, temveč že peto leto Italijan Stefano Sarraco. Ne, nič niso sprti med seboj, le tak način dela in organizacije ekipe ji bolj ustreza. Pred letošnjo sezono se je njeni ekipi tudi v reprezentančnem delu pridružil njen fant Boštjan Klavžar. Ima narejeno masersko šolo, pomaga pri testiranju smuči, sam pa se brez pretiranega zapletanja predstavlja kar kot osebni pomočnik Anamarije Lampič. Njuna velika skupna strast so potovanja in Anamariji je žal, da sta morala letos aprila odpovedati načrtovano potovanje na Mavricij, a bosta že nadoknadila, pravi večna optimistka Anamarija, to naše športno sonce, ki še dolgo ne namerava zaiti.
***
Želi si leteti prek 200 metrov
Še ne tako davno so mnogi na ženske smučarske skoke gledali nekoliko pokroviteljsko, češ, to ni za punce. Zdaj ta dekleta, sploh odkar so jim odprli vrata tudi na olimpijske igre, pritegujejo veliko pozornosti in naklonjenosti ljubiteljev športa. In tisto najlepše za nas je, da so Slovenke že nekaj časa med najboljšimi na svetu.
Na letošnjem svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah so naše osvojile tri kolajne, dve posamični (zlato in bronasto) in eno ekipno (srebrno), ter k temu dodale še nekaj odličnih uvrstitev tik za najboljšimi.
Solze sreče in olajšanja. Najžlahtnejše, torej zlato odličje si je nadela 22-letna Ema Klinec. Ko se je rezultat izpisal na zaslonu, so se ji ulile solze sreče, najbrž pa nekoliko tudi olajšanja, kajti Emino pot do svetovnega vrha so, četudi je še tako zelo mlada, že zaznamovale številne ovire in preizkušnje.
Dete iz številne družine, v njej je kar pet otrok, se je proti vrhu skakalnice začelo ozirati po zaslugi očeta, ki je skakalnico zgradil kar na domačem dvorišču, ter starejših brata in sestre. Onadva sta odnehala, Ema, ki ji je mama pri šestih letih končno dovolila, da začne trenirati, še vedno vztraja. Hitro je postalo jasno, da je velik talent, skakala je dlje od fantovskih vrstnikov, in ko je pri petnajstih prvič nastopila v svetovnem pokalu, se je takoj začela uvrščati blizu najboljših. Pogumna in odločna, a z obilo nesreče.
Grenke izkušnje s poškodbami. Leta 2014 si je na tekmi alpskega pokala v Predazzu hudo poškodovala koleno, okrevanje je trajalo dobro leto, a se je Ema vrnila enako dobra, če ne še boljša kot prej. Sledile so dobre uvrstitve v svetovnem pokalu, medalje na svetovnem mladinskem prvenstvu … in decembra leta 2018 nova poškodba. Na državnem prvenstvu v Planici je znova nastradalo koleno. Emo je čakala nova naporna rehabilitacija, tudi o tem, da bi preprosto odnehala, je takrat razmišljala, toda njene športne ambicije so ostale velike kljub bolečinam in naporom, enako velika pa je bila tudi podpora njene družine in sotekmovalk.
Da so punce prave prijateljice, ki se bodrijo in druga drugi ne zavidajo daljših skokov oziroma boljših uvrstitev, se je pokazalo tudi v Oberstdorfu. Odločnost so ohranile tudi po tem, ko jim zaradi okužbe s koronavirusom s tribune ni več mogel pomagati glavni trener Zoran Zupančič. Virus je na začetku leta oplazil tudi Emo, zaradi okužbe, na srečo brez hujših posledic, je morala izpustiti prvo tekmo sezone. Da je kljub vsemu dobro pripravljena, je pokazala z drugim mestom na tekmi na Ljubnem.
Več v reviji Zarja Jana, št. 10, 9.3. 2021
