Ninna Kozorog je zdravnica, specialistka nevrologije, a ljudje jo najbolj poznajo po društvu Humanitarček, ki je, s samo šestimi aktivnimi prostovoljci, že davno preraslo lokalne mariborske okvire, njihovi projekti, sprva namenjeni brezdomcem, zdaj pa vsem, ki potrebujejo pomoč, rišejo nasmehe ljudem po vsej Sloveniji. To društvo ne zbira denarja. Oni zbirajo stare nogavice, topla oblačila, rabljeno volno, božična darila za brezdomce. Več o njihovih projektih, že zaključenih in tistih, v katere se še lahko vključite, boste našli na spletni strani Dobrodelko.
Prejšnji teden je na Zarjini FB strani ob (povsem resnični in z imeni opremljeni) zares hudi zgodbi neka gospa zapisala, izmišljujete si, ne verjamem vam. Preveč je grozno, da bi bilo res. In če nas iz samega čistega ogorčenja ni nehala brati, kot je zagrozila, se sprašujem, kaj poreče ob zgodbah Ninninih starostnikov. Pregrozno, da bi bilo res? Ko bi vsaj bilo.
Vida ni dočakala. Najnovejši Humanitarčkov projekt je dobil ime po gospe Vidi. »Vida je bila gospa, ki ji v društvu nismo uspeli pomagati, in je zdaj to nekakšna rakava rana, ker nas vedno skrbi, koliko je še takšnih vid po Sloveniji. Gospa ni dočakala, da bi ji uredili tople obroke, da bi ji obnovili hišo, in je umrla zaradi pljučnice. Zato Vida,« razloži Ninna Kozorog.
»Projekt Vida je precej družbenokritičen. Ni naš namen, da zberemo denar za toliko in toliko starostnikov in da jim bomo pomagali s toplimi obroki, kajti zavedamo se, da so ljudje, za katere skrbimo, le majhen del vseh. Če samo pogledamo – 37.000 ljudi ima pokojnino manj kot 300 evrov in 18.000 je vseh prejemnikov varstvenega dodatka, v to so všteti tudi invalidi in trajno nezaposljivi, torej je vsaj 20.000 ljudi, ki imajo res samo tristo evrov in životarijo. Koliko je pa še tistih, ki so pod 600 evri in tudi nimajo varstvenega dodatka! Ugotovili smo, da je na Facebooku veliko zgodb – otroci imajo svoj glas, v zadnjih desetih letih smo ga dali brezdomcem, ti starostniki ga pa nimajo. Mi bi radi toliko predramili ljudi, da se ne bodo več obrnili stran, ko bodo videli staro gospo, ki brska po kartonih ali je pozimi oblečena v lahka oblačila. Vsak ima v svojem okolju kakšno vido. In Humanitarček, Rdeči križ in Karitas nikoli ne bomo našli vseh. Vi poznate svoje sosede, jaz svoje, vsak lahko v svojem okolju nekaj naredi. In prav to je poanta projekta – da z zgodbami, ki smo jih začeli objavljati, začnemo dramiti ljudi. Za zgodbe, ki smo jih že objavili, nas ne skrbi več. To so ljudje, ki smo jih tako ali drugače prestregli, našli smo način, kako jim pomagati – skrbi pa nas za vse tiste, ki imajo podobne zgodbe, pa jih ne prestrežemo. V tem projektu vsak dan predstavimo starostnika, ker menimo, da so si zgodbe med seboj zelo različne, tisti, ki nas berejo, pa vedo, da je pri vseh v ospredju predvsem osamljenost, socialna izključenost. Tole hočemo poudariti: ti ljudje se ne znajdejo. Stokrat mu lahko rečeš, da mora izpolniti papir za varstveni dodatek, a kako naj ga izpolni nekdo, ki nima interneta? Ne gre.«
Vse jih nosim s seboj. Zgodbe objavljajo v Večeru in na Humanitarčkovi FB-strani, ampak ker jih je veliko, preveč, jih bomo tudi v Zarji. Včasih je kakšna objavljena v več medijih, ker se Ninni zdi, da je bila premalo opažena in je šla prehitro mimo. Na primer tista o Tončku, ki si je kupoval mačjo hrano. Tonček ni edini slovenski starostnik, ki si ne more privoščiti mesa za ljudi. »Zdi se mi zelo grozno, kadar starostniki jedo mačjo hrano, ljudem se pa to sploh ne zdi grozno,« pravi Ninna, zapisovalka vseh teh zgodb. »Imamo preko sto starostnikov, vse osebno poznam in vsakega posebej nosim s seboj.«
Za njihova prava imena ne boste nikoli izvedeli – in prav je tako. »Ko smo objavili zgodbe, je veliko ljudi reklo, hočem pomagati točno temu, dajte nam naslov. Ne, ne dam vam ga. Pri tem smo drugačni. Vsi vemo, da če bi te starostnike prepričali, malo zmanipulirali in jih dali na naslovnice, a veste, kakšna zgodba bi to bila! Ampak nočemo tega. Naše uradno ime je Društvo za promocijo humanitarne dejavnosti, in če hočeš narediti nekaj dobrega, ti ni treba preko trupel. Če ga takole postaviš pred kamere, a veste, kaj se potem zgodi? Veste, kako sosedje nagajajo? Če gremo nekomu pomagat, nas petkrat prijavijo zaradi dela na črno, mi namreč veliko fizično delamo, pridemo travo pokosit in podobno.« Ne razumem, pravi o ljudeh, ki jim nagajajo. »Tega nisem nikoli razumela – kaj imaš ti manj ali več, če drugemu pomagamo?«
Naučimo vas pomagati. »Prav to je ideja projekta Vida: toliko dvigniti ljudi na noge, da ni hudič … Zadnjič se je neka zgodba delila dvatisočkrat. Saj FURS vendar ve, če že drugi ne, da nekdo dobiva 292 evrov penzije, zakaj torej ne more dobiti lista za tisti dodatek? Hočemo opozoriti, da se nihče ne zmeni zanje, ker se res ne. Pika.
Več v Zarji/Jani št. 44, 29.10.2019
