Zgodbe

Je čas, da zamenjamo celostno podobo države?

Sonja Grizila
20. 6. 2016, 23.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Zelena pravljica z mrkimi prebivalci: Moja dežela, ki je nihče "ne čuti"

Pred petindvajsetimi leti in pol smo na plebiscitu jasno izrazili, da hočemo svojo državo, o povezavah z drugimi republikami tedanje Jugoslavije pa da se bomo dogovorili. Za razglasitev samostojnosti smo si vzeli pol leta časa, dotlej bi moralo biti pripravljeno vse, kar bo tujcem (no, navsezadnje pa tudi lastnim državljanom) jasno povedalo, kdo smo, kaj smo in da smo drugačni od drugih – skratka, odločiti smo se morali za državne simbole. Še zmeraj se nismo nehali prepirati, ali so res pravi, s himno vred. Imeli smo namreč priložnost, da si kot nova država poiščemo sveže in sodobne simbole, zazrte v prihodnost, namesto tega pa smo pristali pri neopaznem »emblemu kolesarskega društva«. Kako pa vi vidite in čutite svojo državo?

Slovenija, moja dežela.  Država Slovenija ima 25 let, kar za človeka pomeni zrelost (do mladostniških neumnosti pač nima več pravice), za državo pa to ni kdo ve koliko. Nikakor pa ni toliko, da ne bi mogla kaj spremeniti.

Tisti, ki imajo danes 25 ali še kakšno leto več, pač niso izkusili, kako smo v osemdesetih na različne načine spodbujali zavedanje o slovenstvu. Še posebej nam je sedel v srce film, ki se je kar naprej vrtel na televizijskih programih, poln pridnih in delavnih ljudi, zelenih dolin, vrtov, prijaznosti, prvobitnosti, tudi kakšne jedre dekliške prsi so se vmes zamajale, končal pa se je z očancem, ki je s pleskarskim orodjem pravkar zlezel z lestve, prislonjene na velikanski plakat, na katerem je pisalo Slovenija, moja dežela. Z lipovim listom seveda. Bratje v drugih republikah so nam očitali, da je prav ta akcija povzročila »slovenski nacionalizem in posledični separatizem«.

Kakorkoli že, po plebiscitu smo imeli simbol, ki nam je bil blizu – lipov list, ki ima vsaj toliko opraviti z nami, kot ima javorjev list s Kanado. Saj ni treba razlagati, zakaj. Pa za zagrete potencialne voditelje nacije in novonastala društva ljubiteljev heraldike nikakor ni bil dovolj dober, češ da je lipa splošen slovanski simbol. In ne pozabimo, da mnogi med nami takrat niso bili preveč navdušeni nad tem, da smo Slovani (ampak Veneti ali kaj podobno sofisticiranega), če pa že smo, ni dobro opozarjati na podobnosti med nami ali celo spodbujati stikov z drugimi »vejami istega drevesa«, pa čeprav so tako mogočne, kot so Rusi. Mi se hočemo osamosvojiti od vzhodnega socialističnega tabora in se nagniti tja, kamor sodimo – na Zahod.

Vrtnice na klobuku. Danes je v resnici zelo težko razložiti, zakaj smo na koncu pristali pri zastavi, ki močno spominja na kar nekaj drugih (slovanskih), grba z morjem, Triglavom in celjskimi zvezdami pa tako ali tako nihče ne opazi. To, da je podoben emblemu kolesarskega društva, žal ni zraslo na mojem zelniku, ampak se je v vročici iskanja novih simbolov slišalo iz oblikovalskih vrst. 

Več v Zarji št. 25, 21. 7. 2016