Zgodbe

Danijel išče biološke starše

Jana
9. 1. 2012, 11.55
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Danijel Branivoj Jans in njegova hči Luna, ki živita na Nizozemskem, si zelo želita spoznati biološke starše in stare starše v Sloveniji.

Šestindvajsetega aprila 1974 se je v ljubljanski porodnišnici rodil deček, ki je šele dva tedna po rojstvu dobil ime in priimek, ljubeče starše, sestro, stare starše in teto ter dom na Nizozemskem. Biološka mama, tista, ki ga je rodila, se je iz neznanih razlogov že pred njegovim rojstvom odločila, da to ne bo njen otrok in da mu bo bolje drugje. Dejanje, za katero ji je družina Jans neizmerno hvaležna, saj so tako dobili krasnega sina, kakršnega so si močno želeli. Nihče ne more vedeti, kaj se ji je dogajalo in zakaj se je tako odločila, jasno je, da je morala biti v veliki stiski. Nobena ženska kar tako ne pusti svojega otroka. Tega se zavedajo tudi Jansovi in to spoštujejo.

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila precej burna, ženske so se osvobajale iz spon, seksualna revolucija je bila na vrhuncu, kontracepcija se še ni najbolje prijela. Precej mladih žensk se je znašlo v zelo nerodnem položaju – nezaželeno nosečih.
14 dni star posvojenček. V nekdanji državi se je otroke posvajalo še nekoliko po domače. Z nekaj dobrimi zvezami in malo sreče so pari, ki niso mogli imeti otrok, brez posebnih birokratskih ovir prišli v porodnišnico po otroka. Novorojenega fantka je tako v porodnišnici našel očim Danijelove sedanje mame Nine Jans Sremec – Branivoj Majcen, zelo ugleden pilot civilnega letalstva in tudi eden od prvih pri današnji Adrii Airways. Ker je vedel, da si je njegova pastorka Nina, ki je sicer živela z družino na Nizozemskem, po diplomi je postala cenjena floristka, želela posvojiti otroka, in ker je v ljubljanski porodnišnici poznal »pravega« ginekologa, je bila pot do otroka v primerjavi z današnjimi zapleti precej lahka.

38 let pozneje. Danes 38-letni Danijel je dolga leta služil v kraljevem obrambnem letalstvu. Dosegel je položaj narednika prve klase in tudi šest mesecev preživel v Afganistanu, tam je s svojim zvestim šolanim psom Roninom služil v letalski obrambi. Pred nedavnim se je vojaško upokojil in poiskal službo pri oskrbi za zapornike. Ustvaril si je krasen dom in družino. Živi s hčerko Luno ter s partnerko in njeno hčerko.
Vedno sem čutil, da mi nekaj manjka. Do 26. leta Danijel ni vedel, da je posvojen. Branivoj in Vera sta bila prepričana, da zanj ni dobro, da pozna resnico. Zato je tako dolgo trajalo, da jo je zvedel. Nina mu jo je povedala šele nekaj let po njuni smrti. Bilo je hudo, nam je napisal v pismu: »Ves čas sem čutil v srcu neko praznino, a nisem vedel, zakaj in od kod. Od družine sem dobil veliko ljubezni in topline, a vedno sem čutil, da mi nekaj manjka. Ta občutek je včasih premagala ljubezen staršev, zasledoval pa me je vse življenje. A vendar je bil moj prvi stavek, ki sem ga povedal mami, ko sem izvedel, da obstaja še biološka mama, da je moja prava mama.«

Seveda po šoku ni trajalo dolgo, da je Danijel stopil na pot iskanja bioloških staršev, mama Nina mu je pri tem pomagala. »Sinu želim vse najboljše v življenju in mislim, da ima pravico izvedeti svoj biološki izvor. Vem, kako hudo ga boli, ker ne pozna bioloških staršev,« razloži. A na žalost sta doživela razočaranje. Po slovenski ambasadi sta pred štirimi leti sicer vzpostavila stik z Danijelovo biološko mamo, gospo R. G., vendar sta od nje posredno dobila samo odgovor, da je zdrava, da ima družino in da noče nobenega stika z Danijelom.

 

Poziv Danijelovi biološki materi
Danijel Branivoj Jans spoštuje vašo odločitev, da ne vzpostavite stika z njim, a se z njo ni sprijaznil. Če si boste premislili in ga želeli srečati, lahko pokličete ali pišete na uredništvo Jane. Zagotavljamo vam anonimnost.
Pokličete ali pišete lahko tudi Katarini Tomšič, predsednici Humanitarnega kluba posvojencev AS na tel. št. 070 722 707,
katarina.tomsic@hk-posvojencev.org.

 

Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si

Več v Jani št. 2, 10. 1. 2012